Janez Pikon: Baron Žiga Zois je prvi, ki je globoko zarezal v vaški hrib ob Savi za izgradnjo prve ceste v Bohinj, leta 1783. 
Kržetovec (Kržetovc, Lipje, 521 m) in Spodnje Gradišče je v preteklosti dosegalo obrežje reke Save Bohinjke in je močno oteževalo prehod ob strugi reke. Prvotna pot je potekala preko najnižjega hriba Kržetovec (Kržetovc), zahodno ob vasi Lepence. Železnica in cesta vodita preko presekanega temena malega hriba z bledimi sledmi ostankov starodavne naselbine na pobočju. Skrivnost bohinjskega zlata s poselitvijo Bohinja devetsto let pred Kristusom seže daleč v preteklost v čas naselitve sončnega pobočja Gradišča nad Kržetovcem, vpeto med vasici Lepence in Bitnje severno ob bolj poznanem Ajdovskem gradcu nad Savo Bohinjko.
Baron Žiga Zois in upravitelj železarne na Bohinjski Bistrici Andrej Koller sta že v letu 1783 začela priprave za izgradnjo nove ceste z mostovi, za povezavo Bohinja z Deželo Kranjsko, obenem tudi za zagon plavžev na Pozabljenem, Bohinjski Bistrici in Stari Fužini. Izgradnja nove ceste in dveh mostov preko reke Save in kamnitega Zoisovega mostu preko potoka Blatnice v Soteski (do tri metre širine) je bilo potrebno 6 let, delo je bilo dokončano v letu 1789, dve leti kasneje je že pričel obratovati novi plavž na Bohinjski Bistrici.
Pa v tih nepretrganih gostih lesovih ni hodil samo lovec s puščico, sulico in z nožem, zalezovat zveri ali branit se jih. Te gore so imele mnogo železove rude, ki je v ilovnatih kotanjah ležala skoraj na vrhu zemlje, ki je bila dobiti brez posebnega truda in rudarske umetnosti in se je rada topila ali kakor Bohinjec pravi »plavila.« Ta ruda je bila sicer samo železna pa je dala veliko suhega zlata. Ljudsko izročilo in starejši domačini še vedo povedati o dogodkih v času gradnje železniške proge, kjer naj bi delavci med Kržetovcem in Spodnjim Gradiščem našli večje količine zlatnikov, skoraj pravi zaklad, toda najditelji in žlahtni zlatniki so se za vedno izgubili neznano kam.
Poraščeni pobočji Spodnje Gradišče (551 m) in Zgornje Gradišče (665 m), ki ležita južno pod vrhom Peči (828 m) med vasicami Bitnje in Lepence, arheologi uvrščajo med železnodobna področja bivanja in železarstva. Zgornje Gradišče, do katerega še vedno vodi dobro utrjena stara pot s številnimi sledmi odlagališč in velikih balvanov, ki dokazujejo nahajališča železove rude je v celoti poraščeno z gostim drevjem.
Z razglednega kamnitega zobu severno nad Gradiščem, bistro oko prabohinjca daleč po dolini je vodilo, leseni stražni stolp na visokem griču v davni preteklosti, kamniti zob pod pečino je bilo nadomestilo, seliščarjem za opazovalnico nad bohinjsko dolino, po ljudskem izročilu, jim je v davnini služilo.
Janez Pikon