AO Nova Gorica - Aleksij Kraljič: Prvenstvena smer v Bavškem Grintavcu = M4, 250 m
Za Silvestrovo 2018 je padla ideja, da naredimo nekaj ravno obratnega od večine. Tako sva z Jernejem silvestrovanje začela že 30. 12. zvečer v Novi Gorici pri Vanji, od tam pa sva se zapeljala v Zadnjo Trento in se s težkimi nahrbtniki sprehodila do pastirske bajte na planini Zapotok. Na poti do planine sva ves čas opazovala stopinje La Sportiva Nepalk in pomislila na možnost, da bova na planini še koga srečala. Ne vem iz kje nama ta ideja, saj sta 2 dneva spanja pri -5°C na samotni planini v koncu Trente za Silvestrovo nekaj ne najbolj običajnega. Okrog polnoči sva prispela do bajte in si uredila prenočišče za naslednji dve noči. Kljub nizkim temperaturam nama je uspelo hitro zaspati.
Katero smer bova ubrala, nisva še točno vedela, saj sva rekla, da se bova odločila na licu mesta glede na razmere. Zapotoški vrh in Srebrnjak sta bila videti precej suha v primerjavi s severovzhodno steno Bavškega Grintavca, zato sva se odločila za slednjega. Že kmalu nad planino sva na stezi naletela na stopinje, za katere sva potrebovala kar nekaj časa, da se nama je posvetilo, da tokrat ne gre ravno za Nepalke, ampak za medvedje šape. Kosmatinec nama je naredil veliko uslugo in nama za vsaj 100 višinskih metrov vtrl pot. Ko sva prišla pod steno, sva se dokončno odločila, da greva pogledat Tomazinovo smer, ki poteka po zalitem žlebu. V spodnjem delu smeri sva plezala še nenavezana, levo od originalne smeri, saj sva sledila škripavcu, ki je obetal dobre razmere. Pod prvim večjim skokom se je sneg že spremenil v puhec brez podlage, zato sva tam zaštantala. V ta skok sem vložil kar nekaj truda, saj sem moral pred sabo pomesti ogromno snega in mesto za en soliden klin je bilo težko najti. S pomočjo kletvic in Brente si je klin v krušu sam ustvaril poč. Po skoku je smer prešla v lažji žleb, ki ga je po 15 metrih zapiral ogromen balvan, zato sem se odločil, da bom prečil desno proti originalnemu žlebu preko izjemno krušljivega rdečega raza. Prehod je bil zaradi drobljivosti zelo delikaten. Po prečnici je bilo seveda potrebno poskrbeti za varnost drugega, zato sem po nekaj časa iskanja primerne poči uspel zabiti pol specialčka v krušljivo poč. Tega je Jernej kasneje “izbil” z roko.
Od tam so me boljše razmere vodile rahlo proti desni, mimo žleba, kjer sem našel primerno mesto za stojišče.
Že na začetku drugega raztežaja sva se združila z originalnim žlebom in nadaljevala do zgornjega skoka, kjer sva uredila tretje sidrišče, iz katerega je bilo očitno, da bova v enem raztežaju dosegla SV greben. Skok takoj nad sidriščem je bil verjetno najbolj uživaški detajl v smeri zaradi izvrstnega ledu, a se je le-ta dokaj hitro spremenil v neuporaben prah. Pri iskanju lepše linije sem na levi zagledal lepo rampo, ki se je dvigala proti vrhu Sravnika. Kot je zadnje čase že v navadi, mi vedno uspe zariniti v nekaj, kar je na videz lahko, a z višino prehaja v vertikalo. V 10-15 metrih rampe sem zabil štiri kline, od teh so trije služili zgolj kot novoletni okraski. Pred pokončno steno, ki me je še ločevala od grebena, sem si zaželel boljši klin, a mi po daljšem času tega nikakor ni uspelo zabiti, zato sem previdno nadaljeval. Pametneje bi si bilo vzeti nekaj minut več, razkopati sneg in si v skali urediti zanesljivo varovanje. Ker sem takrat drugače razmišljal in po nepotrebnem hitel, saj sva bila že skoraj na koncu smeri, sem bil primoran plezati počasi, z mirno krvjo in iskati zanesljive hooke za cepine. Na srečo so se med krušljivo skalo našli čvrsti šopi zmrznjenih trav, ki so poskrbeli za pokončno in lepo plezanje. Iz grebena sva potegnila še pol raztežaja do možica na vrhu Sravnika in na ledenem vetru kratek čas občudovala razgled na oranžen Tržaški zaliv v daljavi. Odločila sva se za sestop z abzajli po smeri, saj bi drugače silvestrovala kje na ošiljenem SV grebenu. Abzajli so se odvili brez večjih težav, med njimi pa sva si ogledala linijo originalne smeri po žlebu, ki bi znala biti v boljših snežnih razmerah zelo lepa zimska varianta, poleti pa je ne priporočava, saj je več ali manj samo podrtija.
Med nočnim sprehodom nazaj do planine sva govorila malo bolj naglas, da bi se izognila “reunionu” z veliko, rjavo zverjo. Sam vstop v bajto je bil prav tako rahlo neprijeten, saj sva tam pustila veliko dobrot, ki so zagotovo daleč naokoli dišale. Ne bi bilo namreč povsem neverjetno, da bi se tam pojavila ravno v času medvedovega deserta, po tem ko bi ta že zmazal vso najino hrano.
Do polnoči je bilo potrebno počakati še nekaj dolgih ur, ki sva si jih krajšala z nadomeščanjem izgubljenih kalorij in vode, degustacijo LYO food izdelkov in blebetanja neumnosti. Vsekakor nama je na koncu uspelo dočakati novo leto v delno budnem stanju.
Izkazalo se je, da sva plezala novo smer v bližini Tomazinove, ki sva se je dotaknila le za kratek čas v drugem raztežaju. Smer sva poimenovala Medo Reunion, M4, 250m. K poimenovanju smeri je pripomogel tudi provokator Žan (ilegalni tečajnik).
< Povezava do registracije v Primorske stene.
Srečno, zdravo in varno plezanje v novem letu! May the friction be with you!
AK