Silvo Baznik: Oblačno, delno sončno, oblačno, takšna je
vremenska napoved za današnji dan.
Na začetku doline Vrat, na urejenem parkirišču zapustimo avtomobil, prestopimo cesto in naredimo prve korake po stezici strmega pobočja gozdov nad Mojstrano. Stezica višje doseže široko peš pot, ki nas popelje do razpotja, desna stezica gre na razgledno točko Grančišče, mi pa nadaljujemo naravnost do blatnega dela poti, se obrnemo desno in po strmem kolovozu pridemo na prvo izravnavo. Po nekaj ravninskih korakih smo na vedno večji strmini, ki popusti šele, ko pridemo na plazovita pobočja.
Prečimo široko polico, od koder je lep pogled na okoliške vrhove. Že dobro zadihani postavljamo nogo pred nogo in premagujemo strmino vse do vrat pašne ograje, kjer stopimo na prvi sneg in po njem v nekaj minutah pridemo na Vrtaško planino s pastirskim stanom. Na nebu je že nekaj jasnine, sonce nam pošilja tople žarke, ki grejejo telo in dušo. Zastanemo in nekaj trenutkov posvetimo pogledom na visoke vrhove nad alpskimi dolinami. Stopimo še višje po planini do razcepa poti na robu gozda, kjer odvijemo levo in se vzpenjamo skozi gozd do večje zasnežene jase, ki jo prečimo in nadaljujemo skoz redek gozd. Dovolj je hoje, čas je za prigrizek in pijačo. Hitro poiščemo sončni predel gozda in užijemo dobrote iz nahrbtnikov. Mimo nas stopita pohodnika in za njima še pohodnici. Torej je zopet čas za hojo in gremo naprej. Steza postane poledenela, kar je znak za uporabo derez, kar sta storili že predhodnici. Z derezami na čevljih in cepini v rokah hodimo po stezi, ki preči pobočje in nas pripelje na razgledno točko, od koder vidimo cilj naše ture, zasneženo Vrtaško Sleme. Sledi spust in nato še zadnje prečenje do Njivice, travnatega pobočja pod Vrtaškim robom, kjer srečamo planinca, ki se vrača. Komaj naredimo prve korake na zasneženem travniku, potegne močan veter, ki hoče pomesti vse pred seboj. Težko se premikamo po pobočju, vsak korak naredimo ob pomoči cepina. Pohodnici pred nami sta se obrnili in se vračata, mi pa vztrajamo in se povzpnemo na vrh Njivice, kjer spoznamo, da z vzponom na Sleme ne bo nič. Veter jača svojo moč, nosi snežene kristale po zraku in preti, preti. Odločimo se za obrat na desno in počasi stopamo po pobočju do ruševje, ki nam ponudi zavetrje in od koder opazuje ples vetra na grebenu med Votlim in Vrtaškim Slemenom. Veter podi oblake in le predstavljamo si lahko njegovo moč, ki biča še višje vrhove Julijcev.
Med ruševjem se vije steza in v zmernem vzponu dosežemo vršnje zasneženo pobočje. Še topleje se oblečemo in stopimo na vrh, kjer je vpisna knjiga in žig s prekrasnim razgledom na Karavanke z Vošco, Trupejevim poldnevom, markantno Kepo, Dovško Babo, Hruškim vrhom, Golico, Struško, Vajnežem in Stolom. Nad Savsko dolino se pne Mežaklja s prvim vrhom Jerebikovcem. Prav tako so vidni številni vrhovi Julijcev, od Klečice. Debele peči, Brd in Lipanskega vrha, pred njimi se raztezajo Macesnovec, Dimniki, Luknja peč in Rjavina in že pogledujemo najvišji Triglav s severno steno in pod njim Vrbanove špice in Cmir. Ne gre prezreti Stenar in Križ, pa nam bližjo Škrnatarico s Kukovo špico pred njo. Človek bi rekel, le streljaj je do lepo zasneženega Slemena, a je danes oddaljen za celo večnost. Kljub vetru je lepo, lepo in še enkrat lepo. Na srečo na 1898 m visokem Vrtaškem vrhu ne piha močno in lahko uživamo minute gorske radosti.
Na nebu se ponovno prične nam znani ples. Veter nosi sive gmote iz sosednje dežele nad naše Julijce in zastira modrino neba. Kaj hočemo, kakor smo prišli na vrh, tako moramo tudi z njega in oprtamo nahrbtnike, cepine v roke in gremo, a tokrat po gazi, ki se vije malce pod grebenom proti vzhodu. Občasno se sneg predre in se noga pogrezne, a večino časa trd sneg nosi našo težo, ko stopamo po gazi vedno nižje in nižje. Postane nam toplo in vršnja oblačila gredo v nahrbtnike. Nekaj časa sledimo grebenu, nato se spustimo skozi gozd dokler ne pridemo na zgornji rob planine. Snežna odeja postane odejica in nato ostanejo le krplje snega. Snamemo dereze in se spustimo do koče na Vrtaški planini. Lepa krožna pot na in z Vrtaškega vrha je zaključena. Na sončni strani koče sedemo na klopce, posežemo po dobrinah iz nahrbtnikov in se odžejamo. Nikamor se nam ne mudi in prepustimo se sončnim žarkom, ki med oblaki dosežejo planino.
A ura tiktaka in počasi se odpravimo s planine po jutranji poti vzpona. Dolg in strm je spust, na nekaterih delih je pod listjem malce poledenelo. Ne hitimo in tako ne spregledamo pod seboj gamsa, ki muli suho travo. Ozre se in ko nas vidi, nadaljuje svoje delo ne meneč se več za nas. Naredimo nekaj posnetkov in gremo dalje po stezici, nato po kolovozu vse do ceste, ki jo dosežemo le streljaj od avta.
Tokrat je parkirišče popolnoma polno. Odložimo pohodno opremo, sedemo v avtomobil in že smo na poti s postankom za osvežitev.