Janez Pikon: Potem se je led od teže posedel in razklal v lepe ledene plošče in potem smo mi občudovali to čudovito igro narave. 
Pozdravljeni in najlepša hvala za vse novoletne želje, tudi tiste, ki so po pomoti in »železni« navadi na eno letnico še vedno vezane na ... Ker to RES potrebujemo do konca leta! Še včeraj smo potrebovali veliko mero sonca in sreče, da smo sestopili … in (se) ohranili pri zdravju! ..., kje? … boste takoj »zvedeli!« Pričnemo seveda, zjutraj. Ura zvoni (po dolgem času) v temno noč. Dovolim si potuho in malo poležim. (oh, teh 10 minut se pa ja ne bo poznalo).
Kriva je Lara prejšnji večer! ... ja-to-bo-to!) Moj Fifi ima dovolj pirotehnike, zato sprehod samo do prvega križišča in domov! Tačas se zdani in Janez čaka z avtom. Precedim čaj, »preskočim« kopalnico, poberem gamaše in palice. Greva še po Branko - in na pot! Malo smo prezgodnji, zato počakamo v toplem avtu. Ob uri nas izstreli k družbi in z njimi naprej … Capljam za njimi in jih vsake toliko ujamem. Enkrat slikam, enkrat snemam bundo, enkrat slikam … Nazadnje »ostaneva« sami z Darjo in pot skozi Pekel (ja, tako se reče!) mine kot bi mignil.
Na Komni lep, krasen, sončen dan. Brez vetra, na tleh pa nekaj snega. V koči nas pogostijo kot kralje in kraljice. Branki se »lušta« še nekam. (No - pošteno povedano, nam tudi. Samo jaz še malo »cvikam.« Čeprav si tudi jaz potihoma želim …) Branka se pozanima za zahtevno pot in obiskovalci, ki so jo danes zjutraj prehodili, jo opišejo kot kopno in varno. Super! (Čeprav bi jaz še vedno malo »cincala,« ker ni kar tako).
Hodimo po snegu gor in malo dol, okrog Jagrove skale, mimo pogorelega vrha Orlič, čez razglednik na jezero, po strmih klancih, do Črnega jezera. Lepo je! Gladina je po zadnjem močnem deževju narasla za - uh - gotovo več kot 10 metrov. Potem se je napravil led … In potem se je gladina vode pod njim spustila … in potem se je led od teže posedel in razklal v lepe ledene plošče … in potem smo mi včeraj občudovali to čudovito igro narave! Ko stopimo iz gozda na razglednik vrh Komarče, se nam pogled globoko pod nami, ustavi na skoraj polnem parkirišču pri Savici. Srečamo tuje planince v teniskah (Bog pomagaj, če že ni zdrava pamet)! Branka in Matjaž jima (brez velikih besed) odstopita višek svoje pijače, za katero nas zaprosita.
In potem, se tudi za nas začne ZARES! Previdno in počasi sestopamo po delno zavarovani markirani poti navzdol. Oprimkov in stopov je veliko, a kljub temu je potrebno veliko zbranosti. Pod nami je več kot 700 m skoraj navpične stene! (Za nekatere kar ni za gledat). Še potem, ko res srečno sestopimo do Savice (Hvala Branka! Včasih pa res rabim eno brco v rit za vzpodbudo!), je težko v steni opisati pravi potek poti.
KOMARČA je za naše Gorske reševalce najbolj zahtevno območje za reševanje v Bohinju. Ne mine poletna sezona, ko ne bi priskočili na pomoč kateremu od planincev v tej strmi steni. (Dokler nismo prebrali Zbornika, bi tudi jaz ugibala, da je najtežje reševanje nekje na Triglavu.)
Zato nam VSEM želim »Srečno, sončno in zdravo 2019!« Imejmo še naprej preudaren, zanesljiv in varen korak. Danes, jutri, zdaj, vsakdan, tukaj, vsepovsod …, da bomo še naprej uživali v lepoti narave, odprti do soljudi (čeprav je to - ne vem zakaj - v gorah res lažje, kot v dolini). Uživali v majhnih pozornostih in velikih uspehih, (ki se morda drugim ne zdijo nič posebnega). Ampak - naši so! V našem spominu, ki nam še kdaj potem prinese SMEH NA OBRAZE! »Gasaaa!!!«
Vir: fotografije in besedilo Tina Bijol (Damjan Jan, Janez Pikon)
Janez Pikon