Silvo Baznik: V upanju na razjasnitev sredi dopoldneva
zapustiva oblačno Ljubljano.
Po avtocesti peljeva na Gorenjsko in nikakor ne pričakava želene razjasnitve. Vrhove gora prekrivajo sivi oblaki in tudi v Kranjski Gori sivi oblaki ne dovolijo soncu, da posije na dolino.
Parkirava pri Jasni in pripraviva pohodno opremo. Trojica stopi s parkirišča pred nama čez jez in ob prodišču Pišnice v gozd. Po stezi v serpentinah pričneva vzpon. Pot vodi mimo več razpotij, a venomer slediva oznakam za Mojčin dom na Vitrancu. Višje z grebena so lepo vidni čez dolino Male Pišnice vrhovi Ivja, Skrbinjeka in Malega Kumleha, daleč zadaj pa kaže Razor svoje severno ostenje. Strmo vzpenjanje se začasno konča, ko pot odvije desno in preči pobočja vzhodnega grebena Vitranca, ki ga imenujemo Vratnik. Na poti se pojavi prvi sneg in ko prideva do prvih prepadnih sten, se pod nama odpre pogled na Kranjsko Goro. S smučišča odmeva beseda in glasba. Nadaljujeva po poti, ki se obrača proti severu in čez čas gre levo in strmo navzgor. Snega je za vzorec, a dovolj, da je vse bolj spolzko. Sneg, listje, pesek in delno skalovje naju povede navzgor. Vsak korak na strmini terja previdnost, da ne pride do zdrsa. Pot doseže naslednjo stopnjo in vzpon pod strmem skalnatem pobočju naju popelje na greben, kjer se strmina unese. Snega je tu že več. Stopava po gazi, ki se umakne grebenu in v nekaj minutah stopiva iz rahle megle na čistino pod Mojčinem domom, kjer počiva pohodnik s psom. Tudi midva narediva premor tako za okrepčilo kot počitek. Z verande so vidni propadajoči Dom na Vitrancu kot gore nad Krnico in tudi sonce si počasi utira pot skozi oblake, čeprav nas sem ter tja še zagrnejo ostanki meglic.
Pohodnik je odšel proti dolini in tudi midva greva na pot, le v drugo smer. Stopiva mimo propadajoče enosedežnice in slediva poti z nekaj vzponi in spusti do najvišje točke Vitranca, ki je po zapisu na tabli na višini 1736 metrov, kar je pet metrov več kot na zemljevidu. Že dodobro ogreta naju sem ter tja osveži piš vetra. Sonce je posušilo večino oblakov in pri hoji po gozdnatem grebenu naju nekajkrat obsijejo in ogrejejo sončni žarki.
Po poti se spuščava in vzpenjava, greva mimo mesta, kjer se priključi pot s Planice, srečava pohodnika in doseževa strmi pas ruševja, delno prekritega s snegom, kjer je tudi nekaj varoval. Pot doseže vršnji greben in po njem prideva na vrh Ciprnika na višini 1745 metrov, ki je najin današnji cilj. Pridruživa se pohodniškemu paru in skupaj občudujemo v soncu verigo vrhov okoli nas. Megla pa vztraja nad dolinami. Pred nami je še najvišja Visoka peč v verigi od Vitranca, Ciprnika, Visoke peči, Suhega vrha in Sračnika, kjer preval Grlo loči verigo od Slemenove špice. Razgledi od Martuljških gora, Škrlatice nad Veliko Dnino, Prisojnika, Mojstrovk, Travnika, Šit, Jalovca in Rateških Ponc so čudoviti. Skozi meglo pod nami sem ter tja zagledamo skakalnice, medtem ko je Tamar venomer pod belim pajčolanom.
Čas mineva in pride čas za povratek v dolino. Po poti vzpona se spustiva z vrha. Nižje naju dohitita in prehitita pohodnika z vrha. Spuščava in vzpenjava se po zasneženem grebenu, srečava še dva pohodnika, ki hitiva proti vrhu in že sva na vzponu na vršnjo točko Vitranca, Še spust in sva pri Mojčinem domu, kjer se pridruživa znanima obrazoma s Ciprnika, da ponovno počijeva in se okrepčava iz nahrbtnikov. Rahel vetrič prižene meglice, ki še polepšajo poglede na gore, a kaj ko se je dan prevesil v pozno popoldne in potrebno je vzeti pot pod noge in oditi.
Skleneva, da ne bova šla po poti vzpona, temveč bova naredila veliki krog nad smučišči. Tako stopiva mimo razpadajočega doma in se spustiva po gozdni cesti navzdol. Nižje cesta zavije levo in prečno po razglednem severovzhodnem pobočju Vitranca naju popelje nad podkorensko smučišče. Snega nad smučiščem ni dovolj za turno smuko, a ko stopiva do zgornje postaje sedežnice, ga je bistveno več, saj so ga snežni topovi naredili dovolj za varno smuko. Hodiva skrajno desno, nižje zapustiva pisto, greva desno in ponovno navzdol, kjer doseževa vrata poti v gozd in stopiva po označeni poti za Jasno. Ko pa je treba navzgor, se odločiva za spust in greva po svoje. Nižje doseževa smučišče in je treba navzgor in mimo štirisedežnice zopet navzdol. Celotno pobočje ni dodatno zasneženo. Hodiva po naravnem snegu, kjer trave gledajo iz snega. Spustiva se proti otočku dreves in mimo njega do ceste v Kranjski Gori.
V težkih pohodnih čevljih in z nahrbtnikoma na ramenih si utirava pot med sprehajalci in po ulicah na Vršiško cesto, se za trenutek ustaviva pri izviru in preko mostu prideva na izhodišče ture pri Jasni. Za nama je prehojenih 11,7 kilometrov vzponov, spustov in ravnic in po slabih šestih urah zamenjava obutev ter zasedeva prve sedeže v avtomobilu.
Čas je za odhod in vrnitev v Ljubljano.