Večer v soboto - Viki Grošelj: Potopis 1997, Antarktika, Vinson, 4897 metrov
1997, Antarktika, Vinson, 4897 metrov
Po letu 1990 sem spet vso pozornost posvetil Himalaji. S tem pa doživljal nov niz zmagoslavij in tragedij. Leta 1991 mi je v okviru slovenske odprave, skupaj s Stipetom Božičem, uspelo priti na vrh 8586 metrov visoke Kangčendzenge. Pri drugem poskusu vzpona na glavni vrh sta umrla Marija Frantar in Jože Rozman. Leto kasneje nismo uspeli v južni steni Anapurne I. Poletje leta 1993 sem preživel na pakistanski gori K2. Vrh smo dosegli, žal pa je na rami gore, 8000 metrov visoko, za posledicami višinske bolezni umrl Boštjan Kekec. Leta 1994 se mi je rodil sin Matija in tako alpinizem kot Himalaja sta stopila nekoliko v ozadje. Leta 1995 sem bil pred dilemo. Oditi s Stanetom Klemencem in Rafkom Vodiškom na najvišji vrh Oceanije Carstens ali na nov slovenski poskus na Anapurni I, ki je za Slovence ostajal še zadnji nepreplezani osemtisočak. Oboje me je neizmerno mikalo, a brez posebnega razmišljanja sem se odločil za Anapurno. Stane in Rafko sta kot prva Slovenca uspela splezati na Carstens, nam pa je uspelo na Anapurni. S tem smo zaključili načrt 14 x 8000 za Slovenijo. Leto kasneje sem vodil prvo slovensko smučarsko odpravo na Everest. Dobro nam je šlo, do usodnega 10. maja 1996, ko je Davo Karničar na višini 8200 metrov dobil hude omrzline. Odpravo smo prekinili. V istem viharju je na gori umrlo kar dvanajst plezalcev različnih odprav. Dva meseca po vrnitvi izpod Everesta mi je umrla mama ...
A vendar me je misel na Antarktiko zavedno ali nezavedno ves čas spremljala. Ta otoški kontinent na dnu sveta, za katerega pravijo, da leži vzhodno od Sonca, zahodno od Lune in južneje od česarkoli drugega, je bil zasidran v mojem srcu. Od takrat, ko sem na obalah Nove Zelandije tako hrepeneče zrl proti jugu, ni bilo nič na strani mojega hrepenenja. Ne možnosti, ne denarna sredstva, ne razmere v moji na novo ustanovljeni domovini. Pa vendar. Če si nekaj tako iskreno želiš, če v nekaj iskreno verjameš in sanjaš, se ti lahko tudi uresniči.
Zgodovina plezanja po antarktičnih gorah se je začela marca 1908, ko so se člani Shackletonove odprave, ki je poskušala doseči južni tečaj, povzpeli na skoraj 3800 metrov visoki vulkan Mount Erebus. Zaradi omrzlin so morali enemu od udeležencev prvenstvenega vzpona kar na Antarktiki amputirati nekaj prstov na nogah.
Vzpon na Erebus so leta 1911 ponovili člani nesrečne Scottove odprave na tečaj. Na vrh so prišli v času, ko je del moštva s Scottom na čelu še prodiral proti tečaju. Šele po drugi svetovni vojni so obalne gorske verige začeli sistematično raziskovati Čilenci, Novozelandci in Argentinci. V eni od teh pionirskih odprav je bil tudi naš argentinski rojak Dinko Bertoncelj.
Že samo dejstvo, da gre v večini za še neosvojene in neraziskane vrhove, je bilo dovolj vabljivo za vse, ki so bili pripravljeni tvegati. Iskalci divjega, prvobitnega sveta na Antarktiki še danes lahko najdejo in okusijo najbolj ekstremne razmere za bivanje in plezanje. Popolno samoto, temperature, ki se redko dvignejo nad minus 25 stopinj Celzija, mrzle zračne tokove, ki vejejo od južnega tečaja na vse strani in se večkrat spremenijo v viharje s hitrostjo 300 kilometrov na uro in več.
Najvišjo antarktično goro so odkrili šele leta 1957 v pogorju Ellsworth in jo poimenovali Mount Vinson. Po ameriškem senatorju Carlu Vinsonu, ki je podpiral raziskovanja Antarktike. Decembra 1966 je ameriška mornarica z letalom pripeljala deset tisti čas vrhunskih ameriških alpinistov k vznožju gore z nalogo raziskati možnosti vzpona na vrh. Vodila sta jih legendarna ameriška himalajca Barry Corbet in Pete Schoenig. Zaradi spleta srečnih naključij in daljšega obdobja lepega vremena jim je uspelo osvojiti vrh že v prvem poskusu. Osemnajstega decembra so na najvišjo točko gore, in s tem tudi celine, stopili Corbet, Schoenig, Bill Long in John Evans.
Slovenska razmišljanja o Antarktiki so postala nekoliko oprijemljivejša šele po letu 1984, ko je velik poznavalec Antarktike Anglež Giles Kershaw ustanovil agencijo Adventure Network International. ANI, kot so jo skrajšano poimenovali, je organizirala komercialne polete na ledeno celino. Več let je bila astronomska cena prevoza za nas nepremagljiva ovira. Za antarktični program, ki vključuje tudi vzpon na Vinson, je še danes treba odšteti dobrih 42.000 dolarjev na osebo. Dodati je treba še letalsko karto iz Ljubljane do Punta Arenasa na jugu Južne Amerike, stroške na tem delu poti, kakšen dodaten kos kvalitetne opreme in predračun se ustavi nekje pri 45.000 dolarjih. Za ta denar lahko v Himalaji splezaš na kar nekaj osemtisočakov.
Ko smo Slovenci leta 1995 z vzponom na Anapurno dokončali načrt 14 x 8000, sem se s kolegi spet intenzivno posvetil Antarktiki. Pri agenciji ANI nam je uspelo izposlovati si nekaj popusta. Junija rgg6 smo dobili zadnjo, najnižjo ponudbo. Nekakšen “vzemi ali pusti”. Septembra se je izoblikovalo moštvo, ki naj bi konec decembra odšlo na pot. Kandidatov je bilo veliko, a le trije smo bili pripravljeni žrtvovati neznansko veliko energije in volje za zbiranje sponzorskih sredstev in manjkajoči del pokriti z lastnim denarjem. Stane Klemenc, Rafko Vodišek in jaz. Za dogovorjeni agencijski popust nas je moralo biti pet in kot naročena sta se nam pridružila še Hrvata Stipe Božić in snemalec Joško Bojić. Že vse leto sta za hrvaško televizijo snemala serijo o najvišjih vrhovih kontinentov. Naši cilji so se, kot že nekajkrat doslej, imenitno uskladili.
Ura je že dve ponoči, a od vznemirjenja ne morem spati. Preizkusiti moram opremo, ki jo imam s seboj. S smučmi se vzpnem kako uro daleč navzgor proti steni, potem pa odsmučam nazaj. Vse deluje, kot je treba.
Ob štirih zjutraj zlezem v spalno vrečo. Nenehna svetloba, malo pa vznemirjenje in navdušenje nad tem, kje sem, pripomorejo, da še dolgo ne morem zaspati. Ko zaprem oči, drsi pred njimi magična ledena pokrajina s svojo trdo lepoto, brezkončnimi prostranstvi, nenavadnimi, piramidastimi gorami in hladnimi jeklenimi barvami. Nanjo sije na obzorju nenehno prisotno sonce ter riše ostre črte med slepeče belimi ploskvami in modrimi sencami. Je vse to res ali samo sanjam?
Ob desetih smo že vsi pokonci. Mrzlično začnemo pripravljati opremo in hrano za vzpon. Člani preostalih skupin nas začudeno gledajo. Nepisano pravilo je, da na poti proti vrhu Vinsona postaviš dva višinska tabora in se na klasičen odpravarski način vzpenjaš navzgor. Vzpon in sestop naj bi trajala od pet do deset dni. Možnost uspeha je tako menda bistveno večja. Tudi prav. Vendar smo dovolj izkušeni in dobro pripravljeni, da lahko poskusimo na alpski način. Če nam ne bo uspelo, bomo imeli še vedno dovolj časa za nov poskus.
Ob dvanajstih že hodimo navzgor. Do stene je kljub temu dlje, kot smo pričakovali. Tudi snemalec Jožko gre z nami. Po skoraj treh urah vzpenjanja smo končno pod steno. Na mestu, kjer smer normalnega pristopa zavije v dolino na levi, se ustavimo na kratek počitek. Soglasno se odločimo, da bomo skušali splezati na vrh po novi smeri. Več kot dva tisoč metrov visoka stena je videti obetavna, čeprav je tik pod robom videti najbolj strma. Ostali trije položijo smuči k snežnemu balvanu ob gazi, sam pa se odločim, da jih bom skušal prinesti na vrh in opraviti smučarski spust z najvišje točke.
Tu zgoraj smo lahki in hitri, brez spalnih vreč, šotorov, posode in kuhalnikov. Liter tekočine v termovki ima vsak v nahrbtniku in to mora zadostovati. Pogled iz stene je božanski. Pojavljajo se prve bolečine v mečih, a komaj pomislim na to. Izjemno hitro napredujemo. Ali Antarktika tako dobro vpliva na nas ah pa smo res odlično pripravljeni.
Neizmernost stene nas vsrka vase in zaradi neprestanega naprezanja se tempo upočasni. Pijače v termovkah je vse manj, pogled iz stene na Vinsonove sosede pa vse lepši. Ob devetih zvečer imamo nekje na dveh tretjinah stene prvo krizo. Stane in Stipe sta tako zaspana, da nekajkrat skoraj omahneta navzdol. Hočeta se malo odpočiti in celo zaspati, a bojim se, da bo po enajsti sonce izginilo za rob. V senci bo peklensko mraz. Čedalje močnejše barve so okoli nas. Pogledi naokrog so nezemeljski. Čutimo, da je večer, vemo pa, da zaradi dolgega polarnega dne noči sploh ne bo in to je naša prednost. Prevzamem vodstvo in Rafko gre takoj za mano. Stena je bolj strma, a razmere so odlične in še vedno lahko plezamo nenavezani. Sonce je še vedno toplo, čeprav je ura že enajst zvečer. Stipeta in Staneta kakih dvesto metrov niže zajame senca in takrat kreneta za nama.
Pred nama je še zadnjih dvesto najbolj strmih višinskih metrov. Sneg je napihan v steno in malo me je strah kložastega plazu. S cepinom previdno tipam navzgor od skale do skale. Kdaj pa kdaj se med nogami ozrem navzdol. Pogled je totalno nor. Dobesedno visim nad neverjetno pokrajino.
Še zadnjih, ključnih sto metrov. Malo je treba po skalah, potem pa čez nabreklo snežno vesino, kjer strmina doseže in preseže 55 stopinj. Zaradi strahu pred kložastim plazom se ta preteči del stene strašno vleče. Vseeno pa je neskončno lepo, napeto in dramatično.
Ko se strmina nazadnje le položi, počakam na Rafka. Objameva se in v nedopovedljivi mešanici jutra in večera, obsijana s soncem, odkorakava še v tiste zadnje metre do resničnega roba stene. Ura je tri zjutraj in 2000 metrov prepadne stene je za nama. Toda pogled naprej je precejšnje razočaranje. Vrh Vinsona je še 500 višinskih metrov nad nama in strašno daleč. Iz kamenja narediva dva možica in počakava na Stipeta in Staneta. Vsi štirje omedlevamo od zaspanosti, a nemir ob tem, kaj nas še čaka, nas požene naprej.
Naposled se greben le položi in pred menoj je čudovit snežni rob, ki na eni strani strmo pada proti jugu, na drugi strani pa na sever. Najvišji greben nad brezkončnimi planjavami Antarktike pa je dovolj širok, da se brezskrbno počasi vzpenjam. Vse naokrog pa razgledi, kot da nisem na tem svetu.
Občutek, da je naslednja grba v grebenu višja, me vodi mimo glavnega vrha. Šele ko se ozrem za Stipetom, zagledam narobe obrnjeno smučarsko palico zapičeno v vrh za mano. Obrnem se in ganjen odkorakam tiste zadnje metre. Kako je zdaj vse preprosto in lepo. Kljub več kot 30 stopinjam pod ničlo se mi ne zdi preveč mrzlo. Zaradi veličine trenutka, zaradi tovarištva, zaradi spoštovanja dva metra pod vrhom počakam na Stipeta, dolgoletnega plezalnega partnerja. Objeta narediva še zadnje korake. Eden najbolj veličastnih trenutkov mojega gorniškega življenja. V tem prideta še Rafko in Stane. Objamemo se. Vsi smo na vrhu.
Ura je deset dopoldan. Za nami je rg ur vzpenjanja po povsem novi smeri. Poimenovali jo bomo Slovenska. Visoka je 2500 metrov. To je višinska razlika, vredna himalajskih razsežnosti. Zadnji od najvišjih vrhov celin za Slovenijo in Hrvaško, pa tudi za Stipeta in zame Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati! osebno. Razgled sega čez ledene planjave, desetine kilometrov daleč proti vzhodu, od koder smo prileteli, proti severu, v katerega smeri je naš dom, proti zahodu, kjer kipijo v nebo drzni, le nekaj metrov nižji Vinsonovi sosedi, in še proti jugu, kjer za daljnimi ledenimi prostranstvi slutimo južni tečaj. Med skalami na vrhu najdemo okroglo škatlo, v njej pa vpisno knjižico, ki so jo sem prinesli prvopristopniki. Spoštljivo prebiram vpise. Skoraj sama svetovno znana alpinistična imena. S ponosom vpišemo naša in podatke o prvenstveni smeri, ki smo jo preplezali. Potem naberem nekaj kamenja zase, za prijatelje in za spomin na to neverjetno pustolovščino, kije 5. januarja 1997 ob desetih dopoldne dosegla enega svojih vrhuncev.
Naslednjih nekaj dni lepega vremena je ena sama pravljica. V povprečju nismo spali več kot kako uro ali dve na dan. Opravili smo prve pristope na šest okoliških dvatisočakov, opravljali prečenja vrhov, smučali z njih. Večni dan smo skušali kar najbolj izkoristiti in bili zato v pogonu cele dneve. Za nekaj ur popadali v komatozno spanje in takoj po prebujanju, ker je bilo še vedno lepo vreme, spet hiteli naprej, da ne bi česa zamudili. Skupine drugih plezalcev, ki so se vrnile z Vinsona, so že odpeljali nazaj v bazo Patriot, mi pa smo še kar vztrajali tu, dokler še zadnji ne pridejo z gore. Po vseh teh neverjetnih dneh le prideta po zadnje sestopajoče z Vinsona in po nas dve letali.
Zlezemo v letalo in sanje se začnejo. Spet drsimo čez to čarobno pokrajino. Na pobočjih vrhov, ki smo jih preplezali, se v slepečem soncu bleščijo vijuge naših smučarskih spustov, vijuge, ki jih bo v nekaj dneh zabrisal veter, v meni pa bodo ostale nedotaknjene vse življenje. Fotografiram in sanjam, navdušen nad tem, da se vračam, a hkrati sem otožen. Kot vedno, ko puščam del sebe na krajih, kjer mi je uspelo kaj imenitnega. Pilot vodi letalo nad novimi vrhovi, ki se na vse strani raztezajo v neskončnost. Kaj vse bo še treba preplezati. Antarktika je resnično ena zadnjih pustolovskih meja našega planeta.
Viki Grošelj