Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ratitovec

   
   
   
   
   
sreda, 5. december 2018, ob 10:15, Silvo Baznik, ogledov: 659

Silvo Baznik: To je najlepši dan v tem tednu, pravijo vremenoslovci, pa poglejmo resnici v oči. 

Še v prometni konici voziva iz mesta in nato preko Škofje Loke v megli, ki se razteza po dolini, v Železnike, kjer zaradi zapore ceste morava preko Podlonka v Prtovč. Parkirava ob kopici avtomobilov na parkirišču pri cerkvici.

Zamenjava obutev in že stopiva do vasi, kjer med hišami zavijeva na pot čez Povden. Stopiva na kolovoz, ki se sprva spusti, nato pa rahlo vzpenja skozi gozd. Za zadnji mesec jeseni je toplo, sonce sije in midva sprva v klepetu in nato v tišini stopava navzgor, dokler ne doseževa sedla z dobro označenim razpotjem, kjer pripelje tudi gozdna cesta iz Raven. Dobro sva ogreta in prve potne srage so že na licih. S ceste greva ponovno v gozd in po označeni poti prideva do naslednje gozdne ceste, a ostaneva na markirani poti, ki kmalu preide iz gozda na strma travnata pobočja, od koder sta že vidna Porezen in Črna prst. Tu stopiva na prvi sneg. Ni ga veliko, a je pomrzjen in zato previdno stopava dalje. Srečava prve planince, ki se vračajo z vrha, medtem ko midva počasi korak za korakom pridobivava na višini. Hodiva mimo lepih in zanimivih stolpičev, vidiva novo varovanje s pletenicami in kmalu stopiva na glavni greben, kjer se pobočje položi in kjer tudi kot običajno zapiha. Še nekaj vzpona in sva pri Krekovi koči na Ratitovcu, kjer poiščeva zavetrje in narediva odmor.

Seveda ne gre brez fotografiranja. Koča je zaprta, a se slišijo glasovi iz nižje ležeče bajte. Iz zavetrja kmalu stopiva proti Gladkemu vrhu, ki je tudi običajni cilj vzpona na Ratitovec. Na vrhu sva sama. Narediva kopico fotografij in se dogovoriva za naslednji cilj na najini poti.

Z vrha sestopiva v smeri Altemavra, ki je najvišji vrh v grebenu, a že pri prvi bajti pod Gladkim vrhom, kjer je skupina pohodnikov, odvijeva proti severu in se spustiva po rahlo zasneženem pobočju proti spodaj ležeči planini. Hodiva po stopinjah predhodnikov, sem ter tja zaslediva oznako na poti in ko stopiva v senco, se snežna odeja odebeli. Prav prijetna je hoja po snegu, le sem ter tja se je potrebno izogniti padlemu drevesu. Spustiva se približno dvesto višinskih metrov in prideva do staj, hlevov in pastirske koče na planini Pečana, ki pa so v senci in jih sonce ne doseže. Ne ostaneva dolgo. Svojo krožno pot nadaljujeva sedaj po levi strani planine, na obrobju gozda, kjer hodiva po sončni strani doline. Nekaj globokih vrtač je ograjenih, da v času paše kakšno govedo ne pade v globino. Obideva vrtače in se počasi vzpenjava v smeri Kosmatega vrha, ki je najin naslednji cilj.

Ko sva že skoraj na robu doline, še pod Vratci, greva bolj strmo v gozd in poiščeva gozdno cesto nad dolino. Po njen stopiva desno, a jo po nekaj minutah zapustiva ter po stopinjah prehodnikov pričneva vzpon po pobočju proti vrhu. Snega je komaj za vzorec, najdeva celo cvet svišča, ki kljubuje času in po pobočju z lepim razgledom na Gladki vrh prideva na najvišjo točko Kosmatega vrha. Sva na razgledniku, ki nudi prekrasne poglede na Julijce, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Privoščiva si odmor in okrepčilo iz nahrbtnikov. Medtem pa se je nad Julijci pooblačilo in oblaki počasi hitijo nama naproti. tako da je čas za odhod.

Z vrha se spustiva proti jugu na greben nad prepadnimi stenami. Stopava po njem v smeri Gladkega vrha in Vratc po označeni stezici. Nižje zagledava velikega črnobelega gamsa, a še preden primem za fotoaparat, izgine med drevesi. Kakšen lepotec in kakšna škoda, da jo je tako hitro popihal. Greva še malce po grebenu in nato odvijeva strmo navzdol in se spustiva na ravnico Razor.

Na ravnici je nekaj pomrzjenega snega, voda v napajališču je zmrznila, midva pa stopiva navzdol. Pot je polna ledu in zato, kjer je mogoče, stopava izven poti in previdno, dokler ne doseževa eno od mnogih gozdnih cest. Snega in ledu ni več in zato so najini koraki hitrejši. Pri odcepu za lovsko kočo pa zavijeva na stezico in po njej skozi gozd in preko naslednje gozdne ceste navzdol vse do spodnje ceste, ki naju popelje mimo lovske koče nazaj v Prtovč.

Nad hribi so oblaki in ko odloživa pohodno opremo in sedeva v avtomobil, naju prve dežne kaplje pospremijo na vožnji v dolino. Dežna ploha je le polepšala konec pohodne ture, ki je minila po treh urah in štirideset minutah v dolžini dobrih desetih kilometrov z nekaj več kot osemsto višinskimi metri.
 

eXTReMe Tracker