Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: Leta 1988 mi je bilo dano prehoditi del prapoti proti sedlu Nangpa La. Leta 2001, ...
... po smučarskem spustu z vrha Čo Oja, pa sem se iz baznega tabora brez večjih težav povzpel še na to legendarno sedlo in odsmučal nazaj do baze. Letošnjo jesen me je pot spet prinesla pod Nangpa La, a mi je hitro postalo jasno, da so se razmere močno spremenile ...
Okoli leta 1550 so tibetanski nomadi, ti večni popotniki in iskalci prostora zase in za svoje črede, prekoračili verigo Himalaje. V neposredni bližini Čomolungme, gore, za katero so brez meritev preprosto vedeli, da je najvišja na svetu (Evropejci so jo uradno izmerili šele dobrih tristo let kasneje in ji dali ime Mount Everest), zato so jo poimenovali Boginja mati sveta, so našli visok zasnežen prelaz in mu dali ime Nangpa La.
Dolina, v katero so se spuščali, jih je v polkrogu vodila nazaj proti Čomolungmi, gori, za katero so bili prepričani, da na njej prebiva boginja Mijolangsangma, ena izmed petih Sester dolgega življenja, božanstev, ki domujejo na petih himalajskih vrhovih. Prvotno demonko je na pot budističnega verovanja pred mnogimi stoletji spreobrnil učitelj Guru Rinpoče. Boginja jezdi na rumenem tigru, v desni roki drži rožo, v levi pa skledo, napolnjeno s sveto hrano, simboloma njene dobrodelnosti in neutrudnega dajanja.
V himalajskih nebesih
Pokrajina, v katero so prihajali, je postajala povsem drugačna kot v Tibetu. Na vsakem koraku je bilo več sočne trave, zelenja in vode. Stene in grebeni, ki so se dvigali iz teh zanje sanjskih krajev za življenje, so oblikovali neverjetno drzne in lepe gore, najlepše, kar so jih kdaj videli. V preprosti veri, prepričani, da so gore domovanja njihovih bogov, so verjeli, da so vstopili v himalajska nebesa. Bogovi so jim v svoji milosti dovolili, da so se naselili v vznožju njihovih domovanj. V zahvalo za to milost so bogovom v čast, v dolini Thame na višini 4000 metrov, okoli leta 1650 postavili svetišče. Sto let kasneje pa še eno, na prelazu Tjangboče, 3800 metrov visoko, od koder je lep pogled prav na vrh Čomolungme, kjer biva njihova dobrotnica Mijolangsangma.
Ljudje niže na jugu Himalaje so prišleke poimenovali Šer Pa – ljudje z vzhoda. Šerpe se niso kaj dosti družili z njimi, saj je bilo niže doli zanje in za njihove jake prevroče. Pa tudi, le kdo bi zapustil ti dve nezemeljsko lepi pokrajini himalajskih nebes, ki so ju poimenovali Solu in Kumbu? Leta so jim minevala v miru in sreči, pa saj drugače v nebesih niti ne more biti.
Prapot – najpomembnejša trgovska pot
Edina prava vez z ljudstvi niže na jugu je postala trgovina. Karavane z jaki in njihovimi gonjači so vse pogosteje prehajale legendarno sedlo in nekdanjo »prapot« prvih naseljencev počasi spreminjale v eno najpomembnejših trgovskih poti med severnim in južnim območjem Himalaje. Čeprav ni bila enostavna, saj je ogromen, a k sreči dokaj položen ledenik na obeh straneh sedla stalno prekrival najvišje predele te poti. Iz Tibeta so na jakovih hrbtih čez 5700 metrov visoki, vedno zasneženi prelaz na nepalsko stran potovale posušene živalske kože, tibetanska sol, maslo in sir, kovinske posode, okrasni predmeti iz turkizov in drugega dragocenega kamenja, surovo in posušeno meso, religiozni predmeti in še tisoče drobnih malenkosti. V nasprotno smer pa predvsem sveže sadje, zelenjava, čaj, začimbe, les, svete knjige in spisi, svila in druge dragocene vrste blaga. Denar za trgovanje največkrat sploh ni bil pomemben, saj je šlo predvsem za blagovno menjavo.
Ta arhaični idilični naravni tok življenja je bil prvič ogrožen leta 1951. Takrat so kitajske okupacijske čete preplavile Tibet in ga na silo priključile veliki Kitajski. Kljub okupaciji so karavane skoraj nemoteno še naprej opravljale svoje poslanstvo. Obenem pa se je čez Nangpa La začela usipati reka beguncev, ki so pred kitajskim terorjem bežali v Nepal in naprej v Indijo. Himalajska sedla so bila preprosto previsoka in prezahtevna, da bi jih kitajske obmejne enote, sicer številčne, a slabo opremljene, lahko povsem nadzorovale in obvladovale.
Z Nangpa Laja na še neosvojene vrhove
To pa je šlo še kako na roko tudi prvim zahodnjakom, ki so leta 1952 z nepalske strani dosegli Nangpa La. Ne zaradi trgovskih in še manj zaradi okupacijskih interesov. Njihov cilj so bili še neosvojeni in neraziskani himalajski vrhovi, na čelu z 8201 meter visokim Čo Ojem, šesto najvišjo goro sveta, ki stoji v neposredni bližini sedla. Angleška odprava pod vodstvom Erica Shiptona, v njej je bil tudi kasnejši zmagovalec Everesta Edmund Hillary, je na Nangpa La ilegalno prestopila mejo in se usmerila proti vrhu Čo Oja. Dosegli so višino 6850 metrov, potem pa odnehali. Kot v svojih spominih priznava Hillary, »je na tako visoki gori težko biti uspešen, če se ves čas oziraš čez rame, da te ne bi prijeli kitajski vojaki«.
Eden bolj tragičnih dogodkov na tej poti se je zgodil leta 2006, ko so kitajski vojaki streljali na neoboroženo karavano in pri tem ubili 17-letno tibetansko redovnico Kelsang Namtso. Slovenski alpinist Pavle Kozjek je iz baze pod Čo Ojem posnel to tragedijo in jo spravil v javnost.
Podobne pomisleke so imeli dve leti kasneje tudi člani majhne avstrijske odprave pod vodstvom Herberta Tichyja. Tako kot Angleži so prek Nangpa Laja ilegalno prestopili mejo in se usmerili proti Čo Oju. Bili so bolj vztrajni kot Angleži in zato tudi bogato nagrajeni. Devetnajstega oktobra 1954 so Sepp Jochler, Herbert Tichy in šerpa Pasang Dawa Lama kot prvi na svetu dosegli vrh, varno sestopili in se umaknili nazaj na nepalsko stran.
Po letu 1980 je kitajski teror tako popustil, da so v Tibet začeli spuščati organizirane skupine turistov. Mednje so prištevali tudi alpinistične odprave in plezalcem se ni bilo več treba tihotapiti čez Nangpa La. Leta 1988 mi je bilo, v okviru slovenske odprave na vrh Čo Oja s severa, dano prehoditi del prapoti proti legendarnemu sedlu, potem pa smo zavili pod severno steno mogočne gore. Leta 2001, po smučarskem spustu z vrha Čo Oja, pa sem se iz baznega tabora brez večjih težav povzpel še na legendarno sedlo Nangpa La in odsmučal nazaj do baze.
Tragična smrt tibetanske redovnice
Že med odpravo smo skoraj vsak dan opazovali karavane, ki so se vzpenjale nanj ali spuščale z njega. Pred našimi očmi se je v živo dogajala prava srednjeveška freska. Ko sem z vrha sedla zrl na nepalsko stran, sem imel občutek, kot da sem stopil v zgodovino. Zaželel sem si, da bi nekoč prehodil še nepalski del poti do sedla. Kar tako, iz spoštovanja do domačinov in v poklon starim alpinističnim mojstrom, ki so desetletja pred mano prav tu raziskovali poti proti najvišjim vrhovom Himalaje.
Prehajanje prelaza Nangpa La se je nadaljevalo, ne glede na vse ostrejši nadzor kitajskih obmejnih organov. Uporabljale so ga vedno nove karavane pa tudi skupine beguncev, ki so se pomešale mednje in tako poskušale prebegniti v svobodo. Eden bolj tragičnih dogodkov na tej poti se je zgodil leta 2006, ko so kitajski vojaki streljali na neoboroženo karavano in pri tem ubili 17-letno tibetansko redovnico Kelsang Namtso. Slovenski alpinist Pavle Kozjek je iz baze pod Čo Ojem posnel to tragedijo in jo spravil v javnost. Fotografija ustreljene nune je osupnila svet in sprožila mednarodne obsodbe kitajskega režima ter ravnanja njihove vojske. Od takrat so Kitajci občasno povsem prepovedali prehode in zapirali celotno območje. Kljub vsem nevarnostim pa so se ilegalni prehodi karavan in prebežnikov nadaljevali.
Premoč legendarnega sedla
Med raziskovanjem velikih sedel severovzhodne Himalaje leta 2008 sem z alpinističnim kolegom Ivčem Kotnikom z nepalske strani skušal doseči Nangpa La. Na vsakem koraku sva srečevala karavane s tibetanskimi gonjači jakov, ki so na enak način kot pred stoletji tovorili čez Nangpa La. Le kože, sol, začimbe in nakit so zamenjali s poceni kitajsko tehnično robo. Predvsem po videorekorderjih je bilo v Nepalu takrat veliko povpraševanje. Iz Aryeja, zadnjega zaselka pod sedlom, na višini 4300 metrov, karavane porabijo tri dni do sedla, za povratek pa dva, a midva sva imela na voljo le en dan.
Opolnoči sva začela in nočna hoja se je kmalu izkazala za napako. Zavila sva v napačno dolino in izgubila nekaj dragocenega časa. V prvem svitu sva nadaljevala in kmalu dosegla Lunak, 4900 metrov visoko prvo nočišče na poti proti sedlu, nekaj ur kasneje pa še drugo, Kangčung na višini 5400 metrov. Ocenila sva, da bi do sedla od tam potrebovala še tri do štiri ure. Do večera bi ga verjetno dosegla, a čakala naju je še vsa pot nazaj. Tako sva legendarnemu sedlu spoštljivo priznala premoč in se začela vračati. Pošteno utrujena sva se, precej na koncu svojih moči, že v trdi temi le nekako privlekla v Arye.
Naslednjih deset let Nangpa La nekako ni prišel na vrsto v mojih načrtih, letošnjo jesen pa me je pot – v okviru mojega križa čez Nepal – spet prinesla pod to legendarno sedlo. Na Lunaku, dan hoje više in bliže sedlu kot pred desetimi leti, mi je hitro postalo jasno, da so se od takrat razmere močno spremenile. O karavanah in morebitnih beguncih, ki smo jih pred desetletjem na veliko srečevali, ni bilo tokrat ne duha ne sluha. Imel sem sicer informacije, da so Kitajci pred petimi leti za stalno prepovedali prehode čez sedlo, sočasno pa tudi, da ga ilegalci občasno še uporabljajo. Pot je bila slabo vidna, ponekod je povsem izginila, sledov nedavnih taborjenj ni bilo nikjer več, prav tako ne jakovih iztrebkov, tako značilnih za prostore, kjer taborijo karavane.
Pot čez Nangpa La je ustavila narava sama
Med pohodom proti Kangčungu se nisem mogel načuditi ledeniku Nangpo, ki priteka izpod sedla. V teh desetih letih se je znižal vsaj za deset do petnajst metrov. Pobočja nad njim, prek katerih je vodila pot, so se zaradi nastale nestabilnosti na več mestih zrušila na ledenik. Nenehno je bilo treba iskati nove prehode. Čas je hitro tekel in kmalu je bilo jasno, da je tudi tokrat Nangpa La predaleč. Z začetka police Kangčung, kjer je bilo včasih zadnje nočišče pred sedlom, je bilo jasno videti, da je zaradi upadanja ledenika zadnji del poti še veliko zahtevnejši in bi zahteval še več časa.
Med vračanjem je moje načrte, da bi v prihodnjih letih spet prišel sem in iz zadnjega tabora na Kangčungu laže dosegel sedlo ter tako dokončal še ta delček poti po najbolj zanimivih predelih Nepala, na realna tla postavilo srečanje s člani italijanske raziskovalne odprave. Tudi oni so želeli doseči sedlo in o poti posneti film. Osupli so ugotovili, da prehod s police Kangčung na ledenik Nangpo sploh ni več mogoč. Mogočen podor je, delno zaradi znižanja ledenika, še bolj pa zaradi potresa leta 2015, odtrgal nekaj sto metrov dela pobočja in ga s potjo vred odnesel na ledenik. Kjer bi morala biti pot, sedaj zija navpična stena krušljivega kamenja in peska, tako nevarna, da je ne bi zmogli niti izkušeni plezalci, saj se ves čas premika in sesipa na ledenik. Dva dni so jo opazovali in ugotovili, da lahko že rahel veter sproži manjše kamnite plazove, ki hitro prerastejo v vse večje. V prihodnosti, če se bo trend segrevanja Zemlje še nadaljeval in se bo ledenik še naprej nižal, bo le še slabše.
Najprej človekovo raziskovanje in iskanje novega življenjskega prostora, kmalu zatem pa trgovina so pred stoletji ustvarili pot čez eno najvišjih in najlepših sedel v Himalaji. In nič je ni moglo prekiniti. Ne kitajska okupacija, ne ideologija, ne strogo varovanje meje. Niti kasnejše zmanjšanje zanimanja za trgovanje, saj danes po več cestah iz Tibeta v Nepal in nazaj potekajo trgovski posli na cenejši in bistveno manj tvegan način. Pot čez Nangpa La je ustavila narava sama. In do naslednje ledene dobe bo tako tudi ostalo. Legendarno sedlo Nangpa La je tako resnično odšlo v legendo.