Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Iz težkih trenutkov


Športni plezalec Domen Škofic s srčno izbranko Janjo Garnbret, ki mu stoji ob strani tudi v težkih trenutkih. Foto: Urban Urbanc/Sportida 


Gore-Ljudje: "Domen Škofic"
Siol/Sportal:  Domen Škofic 


Siol/Sportal, 01.12.2018 Iz težkih trenutkov je potegnil največ: Ko se opečeš, se največ naučiš #video 


 

ponedeljek, 3. december 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 344

SiolNET/Sportal - Alenka Teran Košir: ... je potegnil največ: Ko se opečeš, se največ naučiš | Sobotni intervju: Domen Škofic

Spodrsljaji, porazi in razočaranja so sestavni del športa. 24-letni Domen Škofic, eden najboljših športnih plezalcev na svetu, jih skuša pretvoriti v učno lekcijo s smislom. S kakšnim ga je opremila letošnja sezona, ki jo je končal z zmago v svetovnem pokalu, 3. mestom v skupnem seštevku težavnosti in naslovom svetovnega vojaškega prvaka, ostal pa brez krone s svetovnega prvenstva, ki se mu je izmuznila že tretjič. Tokrat je bila res na dosegu roke ...

Domen Škofic, 24-letni športni plezalec iz kraja Vrbnje pri Radovljici, je v plezanje vložil že 18 let. Obdobje, dolgo za eno polnoletnost. S plezanjem se je začel ukvarjati pri šestih letih in namerava pri njem vztrajati vse življenje. Tudi njegovi življenjski načrti so povezani z njim.

Skupaj z dekletom, Janjo Garnbret, najuspešnejšo športno plezalko zadnjega obdobja, v neposredni bližini družinske hiše Škoficevih gradita plezalni center z všečnim imenom Plezalni ranč.

Za mladim plezalcem, ki je leta 2016 kot prvi moški predstavnik slovenskega športnega plezanja zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala (v težavnosti), je dobra sezona.

Sklenil jo je s 3. mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti, a mu je spodletelo ravno na vrhuncu sezone: na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, kjer mu je v finalu, kamor se je podal kot zmagovalec vseh predhodnih krogov, strah pristrigel krila in ga zrinil na zanj skromno 5. mesto.

S Škoficem smo se pogovarjali dan pred odhodom v Moskvo, kjer je v sredo osvojil naslov svetovnega vojaškega prvaka v težavnostnem plezanju. V Sloveniji se je ustavil samo za nekaj dni. Skoraj mesec dni sta z Garnbretovo preživela v Aziji, kjer je sezono svetovnega pokala sklenil z zmago v Xiamenu in jo nadgradil s še eno na odprtem prvenstvu Kitajske. Kako daleč segajo njegove športne sanje?

Po mesecu dni v Aziji ste se le za nekaj dni vrnili v Slovenijo, pa vas je potem spet hitro neslo naprej, v Moskvo, na svetovno vojaško prvenstvo. Kako je bil videti azijski mesec?
Po eni strani super, a tudi ne tako super. Začnem pri dobrem ali slabem delu (smeh, op. p.)?

Takoj ko smo prispeli na Kitajsko, kjer sta naju čakali še zadnji dve tekmi v težavnosti, sem zbolel. Mislim, da sem že na letalu nekaj staknil, prve dni sem imel ogromno težav s prebavo, zato sem bil povsem brez energije. Mislim, da sem bil edini, ki je v polfinalu tekme v Wujiangu padel pri skoku, zato je bila tudi uvrstitev zelo slaba (19. mesto). Zdelo se mi je, da se vse skupaj prehitro odvija, tresel sem se, nisem se mogel osredotočiti na dogajanje.

Ste potrebovali pomoč zdravnika?
Ne, take stvari najraje prepuščam naravnemu toku. Tudi zdravil se izogibam. Težave so počasi izzvenele in že čez teden sem se dobro počutil, tudi treninge v Šanghaju sem opravil brez težav. Potem pa sem še zmagal na zadnji tekmi v Xiamenu.

Nato je sledilo še nekaj plezalnih dni za dušo
Da, z Janjo sva potem odpotovala na Japonsko, tam je bilo res zakon. Res je drago, Japonska velja za azijsko Švico, sva se pa imela res krasno.

Japonska je zelo naklonjena plezanju, vsaj tako se nam zdi v Evropi. Kako se to kaže v praksi, gre res za višjo raven priljubljenosti, sprejetosti med ljudmi
Res je, imajo ogromno plezalnih centrov, vsi so natrpani. Večina centrov je opremljenih z bolderji (nizkimi stenami za balvansko plezanje, op. p.) z zelo težavno postavitvijo, precej manj imajo visokih sten za težavnost … Povsem jasno je, zakaj so Japonci v bolderjih korak pred vsemi.

Kakšen status ima tam Janja Garnbret? Jo prepoznavajo?
Da, seveda.

Pa vas?
No, tudi, ampak verjetno bolj zato, ker je Janja zraven (smeh, op. a.). Vidi se, da je Janja fenomen, mislim, da je za Adamom Ondro (češki plezalec, nekdanji svetovni prvak, zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala, op. a.) druga najbolj znana oseba v svetu športnega plezanja.
Tudi ko greva na letalo, jo prepoznavajo že pri letalski družbi.

Domači ali tuji?
Povsod, morda pri tujih še celo bolj.

S plezanjem se ukvarjate že 18 let. Zaznavate trend priljubljenosti plezanja med Slovenci?

Da, zagotovo! Vem, da ljudje, ki jih plezanje zanima, marsikdaj ostanejo celo brez vrati dvoran, saj nimamo dovolj infrastrukture. Ljudje želijo plezati, in to zelo. Katerikoli plezalni center se odpre, je vedno poln. Plezanje je prisotno povsod. Boljše je kot fitnes, gibanje je kompleksno, zabavno, pri plezanju sodeluje celo telo, za nameček je treba vklopiti tudi možgane, sicer ne boš splezal prav visoko.


SPORTAL 08.09.2018
"Niti 20 let nimam, pa že nekaj branim. Precej noro, ne?"

Se potem strinjate z Janjino izjavo, da bi plezanje v Sloveniji lahko nekoč v prihodnosti imelo tak status priljubljenosti, kot ga ima tradicionalno alpsko smučanje?
Da. Mislim, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo plezanje bolj priljubljeno kot smučanje. Glede na porast zanimanja prav zagotovo. Še posebej takrat, ko bomo imeli več plezalnih centrov, kot je smučarskih površin. Zagotovo.

Domen Škofic o priljubljenosti in razširjenosti
plezanja v Sloveniji:

Verjetno na to vplivajo tudi odlični dosežki slovenskih plezalcev. Zgledi vlečejo ... Po kom ste se v mlajših letih vi zgledovali?
Če gledam mednarodno, sta bila to Chris Sharma in Adam Ondra, v Sloveniji pa sem od nekdaj čutil veliko spoštovanje do Klemna Bečana. Želel sem si biti boljši kot on. Upam, da tudi kdo od mlajše generacije razmišlja, da si želi postati boljši kot Domen. Vsak od nas želi biti boljši od naših vzornikov, le tako šport napreduje.

Omenjate pomanjkanje plezalne infrastrukture ... Z Janjo načrtujeta gradnjo plezalnega centra v Vrbnjah pri Radovljici, v neposredni bližini vašega doma. V kateri fazi ste trenutno?
Načrtujemo, da bi se dvorana odprla prihodnje leto, je pa noro, od koliko ljudi so odvisni postavitev in vse ostalo.
Zamisel o lastnem plezalnem centru me spremlja že nekaj let. Že takoj, ko sem se navdušil nad plezanjem, sem očeta nagovoril, da sva v domači kleti postavila plezalno steno. Na njej sem nabral dovolj izkušenj, da sem postal svetovni mladinski prvak, tako da za doseganje velikih rezultatov pogoji ne bi smeli biti izgovor. Če imaš motivacijo, ti bo uspelo.



Prostor, kjer bo prihodnje leto zrasla 1.100 kvadratnih metrov velika plezalna dvorana z imenom Plezalni ranč. Foto: Ana Kovač



Od nekdaj pa sem sanjal, da bi postavil svoj plezalni center. Najprej sem želel imeti svojo plezalno steno, kjer bi treniral v pogojih, v kakršnih sem si sam želel, resno pa se je stvar začela takrat, ko sem se odločil, da študij na fakulteti za šport postavim na stranski tir, saj mi zaradi potovanj ni uspevalo usklajevati športa in šole … Razmišljal sem o možnostih, ki bi bile realne za uresničitev. Vedel sem, da bom v plezanju ostal, ker ga imam rad in ker imam kar nekaj znanja, ki bi ga bilo neumno metati stran.
No, stvari so se tako začele sestavljati. Sanje o lastnem centru se uresničujejo. Mislim, da bova z Janjo svoje interese krasno združila. Njo zanima trenerstvo, mene pa postavljanje smeri in vodenje centra. Ker za zdaj nimava ravno veliko časa, sta delo prevzela moj oče in brat.
Projekt želimo zastaviti tako, da bo center ravno prav velik, torej ne premajhen ne prevelik, in da se bo lepo zlil z naravo. Velik bo približno 1.100 kvadratnih metrov, kar je kar precej. V dvorani bo večinski del rezerviran za stene za težavnost, bo pa seveda prostor tudi za balvane.


Iz lastnih napak se skuša naučiti kar največ. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V enem od intervjujev za Sportal ste priznali, da ste v svoji karieri doživeli že ogromno neuspehov, a da se je izkazalo, da so ravno ti ključ do uspeha. Sta bili sezoni po letu 2016, ta je za zdaj za vas, takrat zmagovalca skupnega seštevka svetovnega pokala, najuspešnejša, v tem pogledu dobra učna ura?
Dobro lekcijo mi je dala predvsem lanska sezona, medtem ko sem letošnjo kar lepo sestavil. Morda mi je vmes še kaj ponagajalo, vendar je bila moja forma fenomenalna in na tem bom gradil. Na koncu so se mi stvari sestavile, pokazal sem, da sem naredil korak naprej.

Dejali ste, da ste po izjemni sezoni 2016 vse skupaj jemali preveč samoumevno. V kakšnem smislu?
Tako, da pri plezanju nisem bil s strastjo, ampak sem preprosto čutil, da moram stvari izpeljati. Mislil sem si torej: v težavnosti sem najboljši, zdaj bom pa to pokazal še v bolderjih. No, ni tako enostavno. In ne, nisem bil dober, daleč od tega.
Najbolj me je bolelo to, da sem se prej brez posebnih priprav na balvane redno uvrščal v polfinale ali celo na prag finala v tej disciplini, medtem ko mi zdaj, ko sem jim namenjal ogromno časa in pričakoval redno uvrščanje v finale in na zmagovalni oder, to ni uspevalo. Realno je sicer to bilo, ampak jaz sem kar mislil, da tako mora biti.


"Zdelo se mi je, da se je vse zarotilo proti meni, pa se seveda ni, samo tako sem čutil in za to sem bil kriv sam. Šele ko sem na dogajanje pogledal z druge perspektive, sem ugotovil, da vse le ni tako črno. To je bila zame kar dobra izkušnja."
Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ko začneš tako razmišljati, te neuspeh kar dobro zabije. Razočaralo me je, ker se na prvi tekmi nisem uvrstil niti v polfinale, tako sem izgubil samozavest … To se mi je ponovilo še na naslednji tekmi. Tudi lansko evropsko prvenstvo se ni razpletlo po mojih željah. V težavnosti bi zmagal, če me ne bi udarilo novo pravilo o časovni omejitvi, ki določa, da lahko v polfinalu in finalu plezamo šest namesto osmih minut. Tako sem namesto na prvem mestu končal na petem.
Zdelo se mi je, da se je vse zarotilo proti meni, pa se seveda ni, samo tako sem čutil in za to sem bil kriv sam. Šele ko sem na dogajanje pogledal z druge perspektive, sem ugotovil, da vse le ni tako črno. To je bila zame kar dobra izkušnja.

Ste sami prišli do tega preobrata, pogleda z druge perspektive?
Da. Obiskal sem sicer tudi športnega psihologa, da dobim še to izkušnjo, a mi ni ustrezalo. Običajno se največ naučim tako, da se prej opečem. Iz tega največ potegnem. K sreči je podpora s strani družine in Janje stalno prisotna.

Se nikoli niste znašli na točki, ko bi si rekli: dovolj je, konec je plezanja, vrnil se bom na fakulteto za šport in postal, ne vem, učitelj telovadbe?
(smeh, op. a.) Te besede sem sicer res izgovoril, pa ne samo enkrat, a me je Janja hitro usmerila na pravo pot. Tudi kadar sem bil razočaran in sem razmišljal o koncu kariere, sem se naslednje jutro vedno zbudil z drugačno glavo, z vero v to, da vendarle nisem tako slab, kot sem morda mislil še prejšnji večer.

Kljub negativnemu razmišljanju in izgubi samozaupanja sem se še vedno uvrščal na 4. mesto ali višje, kar seveda ni slabo. Naučil sem se, da je treba spoštovati to, da si v vrhu. Zdaj spet dobivam željo, lepo je zmagovati, lepo je biti najboljši.

Če se vrnemo k še eni učni uri … K letošnjemu svetovnemu prvenstvu v Innsbrucku, kjer ste po vodstvu v polfinalu težavnosti v finalu presenetljivo hitro padli s stene, opaziti je bilo mogoče, da oklevate pred naslednjo potezo … Po tekmi ste izjavili, da ste se ustrašili. Zanimivo je, da ste tudi v enem od intervjujev za Sportal izjavili, da je bil razlog, da ste na svoji prvi tekmi v mladinski konkurenci osvojili zase skromno 7. mesto, v tem, da ste se ustrašili. Česa?
Priznam, vso sezono sem tempiral na svetovno prvenstvo. Res sem bil izvrstno pripravljen, pravzaprav še nikoli tako … Če zdaj pogledam nazaj, mislim, da bi, če ne bi po vseh krogih vodil, na koncu zmagal v finalu. Preveč gotovo sem se podal v steno in tako ne gre. Če želiš postati svetovni prvak, moraš biti pripravljen tvegati. Tega sem se zdaj naučil. Priznam, da takrat nisem tvegal, medtem ko vsi preostali so.

Res je, zadnji trenutek sem se ustrašil. Do takrat je bilo vse super, potem pa sem se povsem izgubil. Z mislimi sem začel prehitevati svoja dejanja in to nikoli ni dobro. Dobesedno spotakneš se.

Ste se že videli v vlogi svetovnega prvaka?
Pred tekmo in med tekmo da, zadnji trenutek pa sploh ne vem, kaj mi je rojilo po glavi. Vem samo to, da mi je dva giba, preden sem padel, postalo neizmerno težko. Nisem več užival v steni, nisem se veselil …

Kako ste čutili dvorano? Verjetno je bilo mogoče čutiti, da občinstvo v dvorani diha z domačinom Jakobom Schubertom, poznejšim svetovnim prvakom v težavnosti in kombinaciji?
Da, to je bila še dodatna stvar. Med Jakobovim plezanjem je v dvorani vladalo nepopisno vzdušje, zadaj v izolaciji sem vse to res dobro slišal. Ne vem, morda bi si moral nadeti slušalke, če bi jih imel pri sebi ... Ko pa sem plezal jaz, kot zmagovalec polfinala sem se v steno podal zadnji, je bilo drugače.
Če plezaš zadnji, te gledalci začnejo spodbujati šele takrat, ko se približuješ zahtevnejšemu delu … V glavi sem si ustvaril pritisk ... Če bi znal nadzorovati misli, bi bilo drugače.
Iz te napake sem se veliko naučil in to pokazal na zadnji tekmi v Xiamenu, kjer sem prav tako plezal kot zadnji.

Kako samo vzdušje v ekipi vpliva na vas? Dekleta, med njimi tudi vaše dekle Janja, so tekmo v težavnosti na svetovnem prvenstvu opravila dan pred vami. Kako je njeno razpoloženje vplivalo na vaše? (Garnbretova je tako kot njena tekmica, Avstrijka Jessica Pilz, finalno smer preplezala do vrha, o zmagovalki pa je odločal čas. Pilzova je za pičlih 11 sekund ugnala Slovenko, ta je bila nad razpletom in 2. mestom zelo razočarana). Koliko je to vplivalo na vas oziroma ali lahko to odmislite?

Ni mi všeč, da tekmi za moške in ženske nista na sporedu isti dan. Seveda, vzdušje je drugačno. Janja je takrat že opravila s tekmo, jaz sem se poskušal zagreti za svojo.
Pa še nekaj bi rad povedal: zdi se mi, da ljudje mislijo, da je Janja sitna, če ne zmaga. Ne, sploh ni res, zelo zadovoljna je tudi z 2. ali 3. mestom, jo pa moti, če so smeri prelahke, kar se pri ženskah večkrat dogaja, in na koncu o zmagovalcu odloča čas, ki ga potrebuješ, da splezaš do vrha, ne pa sposobnost plezanja. Da torej ne more pokazati svojega maksimuma.
K sreči pri moških ni tako, običajno so smeri zelo zahtevne.

Kako je spremljati finale, ki mineva brez vas? Na primer letos v Kranju, kjer se niste uvrstili v finale (12. mesto), pa ste vseeno prišli kot gledalec. Kako težko je spremljati tekmo kot gledalec? Gre za stvar kolegialnosti?
Letos mi ni bilo težko, niti v Kranju, prejšnja leta pa.

Zakaj?
Ker sem se počutil kot nesposobnež, drugih niti v oči nisem upal pogledati, tako nezadovoljen sem bil sam s sabo … Sčasoma sem se naučil, da lahko hitro pride do napake, da se te dogajajo tudi najbolje pripravljenim. Napaka pa ne spremeni tega, kdo si kot človek. Jasno je, da se ti bo na devetih tekmah prej ali slej zgodil spodrsljaj.

Ste letos v Kranju še vedno občutili nezadovoljstvo, ki se je vleklo iz Innsbrucka?
Zagotovo. Priznam, da je bil moj edini cilj v letošnji sezoni kolajna na svetovnem prvenstvu. Če bi zmagal v Innsbrucku, bi sezono predčasno končal, tako sem se odločil že pred sezono. No, na koncu sem na vse to pozabil, spomnil sem se, da rad plezam in rad tekmujem, zakaj bi odnehal? Tako bi moral gledati tudi na svetovno prvenstvo, ne pa, kot da je nekaj posebnega.

Mislim, da nam mediji in vsi skupaj naložijo preveliko breme, potem pa še sami začnemo tako razmišljati.


Z Mino Markovič, Janjo Garnbret in trenerjem Romanom Krajnikom, nekdanjim selektorjem slovenske reprezentance in aktualnim avstrijske. Foto: Grega Valančič/Sportida


Nekaj let ste bili sami svoj trener, zdaj trenirate z Romanom Krajnikom, nekdanjim selektorjem slovenske reprezentance, zdaj avstrijske. Kako to, da ste si spet poiskali pomoč trenerja?
Z Romanom smo že pred leti precej sodelovali, saj smo približno dvakrat na teden trenirali z reprezentanco, na teh treningih pa je bil prisoten tudi Roman. Vedno sem rad delal z njim.
Načeloma nerad delam s trenerji, rad se naučim sam, ampak pri njem je drugače. Zna ustvariti vzdušje na treningih, odlično opazuje in mi zna svetovati. Vesel sem, da spet sodelujeva.

Se pravi, da to, da dela z vami in Avstrijci, ni težava?
Nobena. Tudi v šoli imata lahko dva človeka istega mentorja, bo pa tisti, ki bo bolj poslušal, boljši.

Čez dve leti bodo na sporedu olimpijske igre, plezanje bo prvič del olimpijskega programa. Uvrstitev na igre skoraj ne bo mogoča, če ne boste trenirali vseh treh disciplin, poleg težavnosti in balvanov tudi hitrostnega plezanja, ki se mu v slovenskem taboru posvečate šele zadnje obdobje. Mislite, da lahko vse tri discipline natrenirate do te mere, da vam to uspe, ali pa ste že opustili upanje in boste storili tako kot Gregor Vezonik, specialist za balvane (3. na SP 2018), ki se je odločil, da se bo posvečal zgolj zadnjim?
Nikoli ne reci nikoli. V hitrostnem plezanju prav nič ne uživam, niti ne razmišljam o njem kot o pomembni panogi, zaradi katere bi se lahko uvrstil na olimpijske igre. "Speed" treniram, kadar imam priložnost, se pa ne silim.

Po eni strani je dobro, ker je nekaj novega, po drugi pa je zelo enolično. Pri hitrosti gre za ponavljanje vedno enakih gibov, kar je povsem v nasprotju s plezanjem. Ko pomislim, v kakšnem športu sem pristal, sem še toliko bolj vesel. Ne vem, ali bi me veselilo trenirati plavanje, veslanje ali šprint.
No, moram pa vseeno priznati, da me hitrost veseli precej bolj kot fitnes. Tako da zdaj, kadar le imam priložnost, namesto fitnesa "žulim" hitrostno plezanje, kjer pridobivam eksplozivnost.
Olimpijske igre sicer niso moj glavni cilj, a če se mi uspe tja uvrstiti z mojimi glavnimi sanjami, to je uspehom na svetovnem prvenstvu v moji panogi, težavnosti, in v svetovnem pokalu, bo to zame kot češnja na torti.

Do olimpijskih iger v Tokiu sta še dve leti, kar je še daleč. Sicer pa bom v najboljših letih šele na naslednjih olimpijskih igrah (2024). Bomo videli ...

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker