Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Igra in biseri

DOBREKNJIGE.si, 24.11.2018
Igra in biseri : Kako sem hčerki
z alpinizmom razložil življenje



RTV Slovenija 1, 26.11.2018
   STUDIO CITY (dolžina dela 9 min. 4 s.)

sreda, 28. november 2018, ob 05:28, Peter Podgornik, ogledov: 880

Dobreknjige.si - Magda Vremec Ragusi: Kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje - Bogdan Biščak  povezava na TV Studio City

Eros, philia, agape. In očetovstvo.

V knjigi avtor pripoveduje dve vzporedni zgodbi. Prva je izpoved alpinista, pregled ljubezenskega razmerja med človekom in plezanjem. Avtorja spremljamo od trenutka, ko je vzljubil gore, preko plezalnih začetkov v plezalni šoli in plezanja v slovenskih gorah, do zahtevnejših plezanj v gorah Italije in Francije in alpinističnih odprav v gore širom po svetu (Aconcagua, Fitz Roy, Cerra Torre, Karakorum, Broad Peak ...), vse do 15-letne prekinitve kariere profesionalnega alpinista in vrnitve k plezanju. V tej pripovedi se avtor osredotoči na svoje zorenje in duhovno rast (plezanje mu je vedno pomenilo prav prispodobo le-te), tkanje vezi med soplezalci postojnske četverice (Bogdan Biščak, Igor Mezgec, Igor Škamperle in Rado Fabjan) in drugimi alpinisti, poseben odnos do življenja in smrti; v ozadju pripovedi je zgodovina slovenskega plezanja, pot, na kateri srečujemo številna znana imena slovenskega in svetovnega alpinizma (Matevž Lenarčič, brata Peter in Pavel Podgornik, Tamara Likar, Andrej Štrempfelj, Borut Bergant, Janez Benkovič, Lucijan Cergol, Slavko Svetličič, Renato Casarotto ...). To, kar to knjigo bistveno loči od drugih knjig spominov alpinistov, je njena druga zgodba – pogovor očeta in hčerke, ki časovno obsega en sam dan, naravna predaja duhovne zapuščine naslednji generaciji, zgodba, ki se v knjigi v drugačni grafični pisavi pojavlja na koncu vsakega poglavja. Enodnevni pogovor je spontano nadaljevanje bližine, ki se je ustvarila med avtorjem in hčerko Anjo v otroštvu, ko sta imela navado, da sta se med sprehodi ali vožnjo pogovarjala na določeno temo. Take pogovore (ki zelo spominjajo na metodo prenašanja znanja na mlade med skupnim sprehajanjem in glede na stopnjo znanja učencev, ki so jo uporabljali grški filozofi) sta poimenovala »facts of life«. Tokrat oče odrasli hčerki preko alpinističnih izkušenj posreduje svoja razmišljanja o številnih temah: izbiri življenjskega poslanstva, vztrajnosti, pogumu, modrosti, ločevanju ovir od napačnih izbir, prijateljstvu, ljubezni, samokritičnosti, zmagi in porazu, mladostni veri v vsemogočnost, spreminjanju ... Biščakova knjiga je poklon prijateljstvu, »ki kljub medsebojnemu zaupanju ne vdira v intimo drugega« (Igor Mezgec v spremni besedi na str. 7) in testament očeta hčerki, pričevanje nekega odnosa med očetom in hčerko, ki vzbuja iskreno občudovanje in je lahko vzor, kako (tudi) biti oče. Delo je nekakšen »Biščakov učbenik življenja«, iz katerega lahko vsak bralec zase izlušči preizkušena zrna življenjskih modrosti. Zato ta knjiga ni samo knjiga za alpiniste in ljubitelje plezanja, ampak je izpoved o plezanju po življenju in medosebnih odnosih, kjer z napačno stopinjo/stavkom lahko zgrmimo v prepad ali s pravimi besedami pridemo do vrha, kjer z razgledom na celoto (bolje) dojamemo plezanje/življenje drugega, sočloveka, tudi očeta - je nevsiljiv prikaz, kako lahko plezamo skozi življenje, ne da bi se preveč zaplezali v svoj lasten svet. Navdihujoče branje, ki nudi številne iztočnice za samospraševanja in pogovore.

Odlomek iz knjige

Že več kot pet let smo plezali skupaj in med nami so nastale vezi, ki jih drugje nismo srečali. Zaupanje med nami je bilo popolno, zdelo se je, da ga nič ne more načeti. Seveda smo svoje plezalne talente primerjali med seboj, a brez vsake sence zavisti. Izmenjevali smo se v vodenju naveze, ker smo se vsi želeli preizkušati na ta način, ne pa zato, da bi drug drugemu dokazovali, koliko zmoremo. Razvili smo neko posebno vrsto črnega humorja in zafrkancije, ki sta bila možna samo zato, ker smo vsak trenutek čutili, da želimo drug drugemu le dobro. V teh iskrivih besedovanjih ni bilo nobenih tabujev, vsakemu si lahko rekel, kar ti je prišlo na misel in presneto malo jih je bilo, ki so v njih lahko sodelovali. V humor smo obračali stvari, ki jih je marsikdo smatral za svete, prav nič ni ostalo varno pred našim posmehom – tudi mi sami ne. Imeli smo drug drugega in v besedah nam varnosti ni bilo treba iskati. (str. 100)

Vplivu okolice se je težko izogniti, in to ne le na začetku, ko si cilje postavljaš, ampak tudi na koncu, ko sama ocenjuješ svoje dosežke. Če je bil tvoj cilj napisati skladbo in si pripišeš zmago, ko ti to uspe, ni tako enostavno preživeti na primer uničujoče kritike in negativnega odziva poslušalcev. Hitro se ti lahko zgodi, da začneš razmišljati o porazu. Zato se mi zdi pomembno dvoje. /.../ Ne dovoli, da ti okolica zmage spreminja v poraze. Porazov se ti ni treba bati, priznaj si jih vselej, ko se zgodijo, a naj bo to zmeraj le takrat, ko gre za poraz po tvojih kriterijih. In drugo – razmisli, zakaj okolica tvojo zmago vidi kot poraz. In če lahko svoje cilje v prihodnosti prilagodiš razumevanju okolice, ne da bi se odpovedala svoji poti, svojemu bistvu, prilagodi svoje ravnanje. (str. 93)

Oznake: ALP, BIB

Komentiraj (3):

Tone Škarja, sreda, 28. november 2018, ob 09:39

"Vstala Primorska", sem Biščaku napisal v pohvali. In res: najprej Igor Škamperle s Snegom na zlati veji, zdaj Biščak, v kratkem pa legendarni zdravnik severne Primorske in prvih himalajskih in drugih odprav v tuja gorstva Jože Andlovic. Vse življenjske, odkrite in na ravni, ki od naslednjih piscev zahtevajo več od povprečja. Poklon tiskani besedi!, trajnost proti hlapljivemu internetu (s tole stranjo vred). Berite; uživali boste in morda tudi razmišljali.

Igor Pavlič, sreda, 28. november 2018, ob 12:23

dr. J. Andlovic je umrl 1. oktobra 2011 v Gradišču nad Prvačino.

Tone Škarja, sreda, 28. november 2018, ob 13:06

Seveda to vem, gospod Pavlič, saj sem mu napisal spominski članek in še kaj, a tu je govor o knjigah. Tudi Cankar ni več živ, pa prav letos veliko govorimo o njem, Prešerna pa itak kar naprej nosim s seboj, da mi dela družbo v kaki ambulantni čakalnici. Nekaj jih pač v drugih oblikah živi še kar naprej, med njimi tudi moj prijatelj Jože Andlovic.

eXTReMe Tracker