Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pa kaj mi je tega treba

  03.12.2018
G-L:  "Kibubazin" 


ponedeljek, 3. december 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 457

Kibubazin - Zala Kacijan - Moja prva turna smuka: Bila je sobota ali pa morda nedelja, v bistvu niti ni pomembno.

Bil je navaden meglen ljubljanski dan, na pogled ravno pravšen za poležavanje in branje pustolovske knjige. Ne, ne, ne, ni res! Bila je še tema in nekje v daljavi je že dolgo zvonil telefon. "Pa naj se že enkrat javi človek," pomislim in si potegnem odejo čez glavo. Ne mine minuta, ko zaslišim, da me nekdo kliče. Zaležana se prevalim preko roba postelje, malo posedim in naenkrat se spomnim … Joj, joj, kaj mi je bilo tega treba!? Prejšnji večer sem očeta nafehtala, da me pelje na turno smuko.

Nikoli še nisem bila na turni smuki, sem pa oboževala smučanje in doma smo že od nekdaj hodili po hribih. Ideja o turni smuki se mi je tako zdela odlična. O zgodnjih jutranjih urah takrat seveda nisem razmišljala. "Joj, kaj mi je tega treba," spet pomislim, ugasnem nadležno budilko na telefonu in se privlečem do kuhinje, kjer je oče že pripravljal zajtrk. Z nekim čudnim jutranjim apetitom pospravim vase jajca in čaj, nato pa skočiva v avto in se odpeljeva dogodivščini naproti.

Med vožnjo zakinkam in se zbudim precej bolj pozitivne volje. Medtem se je tudi sonce že prikazalo na obzorju. Zagnano si obujeva pancarje in prilepiva pse na smučke. Juhuhu, to je to, gremo! V poskočnem ritmu se zaženeva proti Viševniku. Človeka prevzamejo posebni občutki. Vdih hladnega zraka in izdih tople sape, ki naredi meglico. Poslušanje lastnega dihanja in drsenja smučk po snegu. Po drugi strani pa vedno močnejši srčni utrip in adrenalin, ki preplavlja telo, poskrbita, da se človek kljub zgodnjim jutranjim uram počuti neznansko živ in buden.

Po začetnem navdušenju in zagnanosti, ko noge postanejo težke, po hrbtu stečejo prve kapljice znoja, sape začne zmanjkovati in srce divje razganja, se mi v glavi spet pojavi tisti glas »Pa kaj mi je treba«. Oh, ti presneti obrati! Smučke se mi vsakič tako zapletejo, da ne vem več, kje imajo špico in kje rep. Pa kože so zanič in z vsakim korakom zdrsavam nazaj. Ob pogledu na klanec bi se najraje vrgla v sneg! Pa se spomnim zgodbe, ki nam jo je kot otrokom na izletih po hribih govorila mama. Pravila je: »V gorah prebiva nagajiv škrat, ki vsakemu, ki godrnja in se pritožuje, podaljša in zagreni pot.« Res je, da gre le za otroško zgodbico, pa vendar je notri kanček resnice. "Vse je v glavi, še čisto malo, vrh se že vidi," si rečem in z veliko vnemo zagrizem v klanec. Pa vrha seveda še ni bilo. Za vrhom, na katerega sem tako vneto hitela, se je šele odprl pogled na pravi vrh, tam nekje v daljavi! V glavi po najstniško parkrat zakolnem in ponovim, kako je turna smuka brez veze, prvič in zadnjič, nikoli več ne grem.

Kakorkoli, na vrhu ob čokoladi in čaju hitro pozabim na mučno pot. Končno je na vrsti smučanje. Juhuhu! Z navdušenjem se poženeva po klancu navzdol. Rada bi napisala, kako v oblaku pršiča lahkotno vijugava med smrekami in tu in tam preskočiva kakšen previs. Sama sem si namreč turno smuko predstavljala nekako tako. Pa je bilo to daleč od resnice. Noge, izmučene od hoje, se tresejo in marsikaterega ovinka ne zdržijo več. Že nekoliko razmočen in težek spomladanski sneg pa priskrbi precej mokro zadnjico. Vseeno so občutki nepopisni, vsake toliko kar zavriskam. Kar ne morem verjeti, da sva že pri avtu. Kar razganja me in najraje bi še enkrat stekla na vrh ter se spustila dol. Noge seveda tega ne dovoljujejo. Pospraviva opremo in se odpeljeva domov na kosilo.

Prve ne pozabiš nikoli. Zasvojilo me je in vsako zimo komaj čakam prost vikend ter dobre razmere, da se odpravim na turno smuko. Priznam, še vedno ob zvonjenju budilke na hitro pomislim: »Pa kaj mi je tega treba!?« Ampak zgodbe se ne zgodijo v udobju domačega kavča. Najboljše zgodbe se zgodijo zunaj, v gorah, hribih, gozdu, naravi in dobri družbi.

eXTReMe Tracker