Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nadiža in Peričnik

   
   
   
   
   
   
   
petek, 23. november 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 769

Silvo Baznik: Sivo jesensko nebo nas spremlja na vožnji proti Gorenjski. 

Za trenutek se nebo odpre in pokaže se vrh Stola, medtem ko je pred nami v smeri vožnje ena sama sivina. Kljub temu nadaljujemo vožnjo in z avtoceste zapeljemo proti Kranjski Gori. Postaja malce svetleje, a oblaki ostanejo. Pri Ratečah je okno jasnine nad Karavankami, v Planici ostane oblačno, medtem ko se dolina Tamar nikakor ne more znebiti goste nizke sivine.

Spremeniti vreme se ne da in zato še vedno z veliko dobre volje stopimo v pohodne čevlje, oprtamo nahrbtnike in stopimo s parkirišča mimo table o prepovedi prometa na zasneženo cesto. Ni nam potrebno gaziti po novozapadlem snegu. Stopamo po širokih kolesnicah, ko se počasi sivina umika v zatreb doline, ostaja pa visoka oblačnost, ki pa dopušča poglede na vrhove Ciprnika, Visoke peči, Suhega vrha in Slemenove špice. Celo vrhova Srednje in Zadnje Ponce se pokažeta na trenutke.

Kakšnega presežka danes ne bo, a že to, da hodimo po novem snegu, je nekaj vredno. Snega je okoli dvajset centimetrov, ko pridemo v bližino Doma v Tamarju, kjer gre žena takoj na kavico, midva s hčerko pa stopiva po celcu pod izvir potoka Nadiže pod Zadnjo Ponco. Nadiža izvira iz skalne stene in pada v deset metrov visok slap in nato drsi v dolino, kjer ponikne v grušču in njene vode ponovno pridejo na dan v Zelencih, izviru Save Dolinke. Do samega izvira tokrat ne greva, narediva le nekaj fotografij potoka v zimski idili in po snegu greva do doma, kjer naredimo odmor.

Nismo edini, ki smo kljub oblačnemu vremenu obiskali dolino. Kar nekaj pohodnikov ima isti cilj, mi pa se poslovimo in oddidemo nazaj proti Planici. Nazaj gre seveda hitreje, saj se ni potrebno vzpenjati po cesti in že smo v avtomobilu in se odpeljemo.

Pri Zelencih postavljajo nov objekt in ni mogoče parkirati in zato naredimo postanek šele pri Rosu v Mojstrani. Pravzaprav se odpeljemo po zasneženi cesti še malce naprej in tik pred mostom preko Triglavske Bistrice parkiramo. Na zasneženi cesti so sicer kolesnice, a gremo naprej raje peš. Na desnem bregu potoka potekajo sanacijska dela, mi pa hodimo po cesti ob levem bregu potoka. Cesta se rahlo vzpenja. Snega je tu manj kot v Tamarju in še ta se že topi. Srečamo nekaj pohodnikov in po dobrih pol ure hoda pridemo do Koče pri Peričniku. Po stopinjah predhodnikov stopimo v gozd, se povzpnemo do poškodovane brvi preko potoka Peričnik in zagledamo spodnji slap, čigar vode bučno padajo dvainpetdeset metrov globoko v tolmun. Naredimo še nekaj korakov po snegu in smo v vznožju slapu. Medtem ko žena in hči ostaneta pri slapu, se sam povzpnem še do zgornjega in stopim skozi vodno zaveso pod steno podmola, obidem slap in naredim kopico fotografij. Še enkrat stopim skozi zaveso vodnih kapelj in se vrnem na stezico. Spustim se po zasneženi stezici do spodnjega slapu, od koder gremo po drugi potki, tokrat po desnem bregu potoka, nazaj na cesto.

Posedemo na klopco, naredimo odmor in si privoščimo domače dobrote iz nahrbtnika. Do koče pripelje avtomobil, voznik nekaj preveri v koči in odpelje, mi pa stopimo na cesto in odkorakamo po dolini do avtomobila.

Veseli smo, da nas sivina ni prikovala doma. Dan smo izkoristili za kratka sprehoda po dolinah Tamarja in Vrat in polni lepih vtisov se odpeljemo pod še vedno oblačnemu pokrivalu na nebu proti domu.

eXTReMe Tracker