Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kamniško sedlo in Kamniški vrh

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
ponedeljek, 19. november 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 489

Silvo Baznik: Še pred jutrom pripravim pohodno opremo in odpeljem proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

Na poti po avtocesti se zdani in v ranem jutru pripeljem v Kamniško Bistrico, kjer parkiram na izhodišču poti za Kamniško sedlo. Stopim za predhodniki na strmo pot, ki se vije skozi gozd in me mimo Galerij pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer dohitim predhodnika in stopim preko dostavne ceste v gozd. Pot me popelje do naslednje gozdne ceste, kjer zapustim označeno pot, se obrnem levo in po klančku pridem na Jermanco.

Prvi sončni žarki so že pred tem pobožali visoke vrhove Korena, Kalškega grebena, Grintovca, Dolgega hrbta, Štruce, Skute in južnega pobočja bližnje Brane. Mokrica in Kompotela z nižjimi pobočji sta še v senci in skupaj kažejo poznojesenske barve razčlenjenih pobočij gora in dolin na zahodni in severni strani Jermance. Lepota pogleda odtehta ovinek in s tem daljšo pot na sedlo. Vidim tudi Zeleniške špice in oblak, ki zakriva pobočje Planjave.

Na Jermanci je parkiranih kar nekaj avtomobilov in manjša skupina se pripravlja za pot, ko stopim na zadnji del ceste, ki se kmalu izteče v planinsko stezo. Po stezici prečim pobočje in se pri Lazarjevem plazu pridružim označeni poti, kjer hodim za že znanima pohodnikoma. Pot preči Kaptanski plaz, nad katerim gre žičnica in kmalu sem V klinu, kjer se odcepi stezica za Repov kot, jaz pa nadaljujem vzpenjanje skozi gozd, dohitim pohodnika in v ovinkih se povzpnem visoko po pobočju gozda, odvijem levo in prečim pobočje, da pridem pri studencu pod Bosovo grapo. S poti je lep pogled na grapo in pobočje Brane. Veter je poskrbel za pravi hlad in tanjše rokavice zamenjam z zimskimi, na glavo poveznem debeljšo kapo in oblečen brezrokavnik. Kljub temu kar ne morem ogreti roki in počutim se kot v mrzli zimi. Nekaj napora pri vzponu po poti, ki odvije desno in me ponese skozi gozd do zavetišča Pri pastirjih, pa le poskrbi za toploto in boljše počutje. Pri zavetišču je nekaj pohodnikov in tem se pridružim pri prvem odmoru na poti. Čas je za topel čaj in nekaj prigrizka iz nahrbtnika tudi pride prav.

Ozrem se na Planjavo, kjer še vedno gospodari kljub vetru oblak, medtem ko na drugi strani so pobočja Brane lepo osončena. Oprtam nahrbtnik in stopim mimo macesnov na travnato ravnico s kopico balvanov ter se ozrem proti sedlu, kjer je ples meglic in vetra. Še vedno je hladno in zato se ne obiram. Stopam dalje preko ravnice do poti, ki se vzpenja med ruševjem. Vidim nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo in srečam nekaj, ki se spuščajo v dolino. Ustavim se pri večjem balvanu, poimenovanem Kamrca. Povzpnem se nanj in fotografiram ravnico Pri pastirjih, se vrnem na pot in korak za korakom sem višje. Stopim iz ruševja na odprto pobočje, se povzpnem do pobočja, kjer trave in ruševje so oviti v ivje in že sem v megli, ki me spremlja do koče na Kamniškem sedlu. Premražen stopim v toplo izbo, prijazni oskrbnici naročim vroč čaj in pojem nekaj grižljajev hrane iz nahrbtnika. Toplo in prijetno je v koči. Pogledam skozi okno. Meglica se redči in čas je za odhod.

Oprtam nahrbtnik in stopim ven na veter. Stopam po pomrzjeni zemljini in po z ivjem ovitimi travami na rob sedla. Megla se vleče med kočo in Planjavo, na zahodnem delu sedla pa je vedno več jasnine in tako grem po in pod grebenom na zahodni konec sedla, kjer naredim kopico posnetkov in pogledam v senčno Logarsko dolino. Ujamem nekaj trenutkov brez megle na pobočjih Brane, Turske gore, Rink in Savinjskega sedla, medtem ko se vrh Mrzle gore ne more otresti oblaka.

Vetrovno je in zato končam sprehod po sedlu. Spustim se do koče, kjer iz zavetrja pokličem sina, naredim še nekaj posnetkov in odkorakam proti dolini. Še kopica pohodnikov se vzpenja, ko že hodim po poti mimo Kamrce skozi pas ruševja na ravnico Pri pastirjih. Postane toplo in pospravim zimske rokavice in kapo kakor tudi slečem brazrokavnik. Sonce pošilja tople žarke, veter se skoraj poleže in že grem nazaj v gozd, se spustim do studenčka in nadaljujem hojo po šumečem listju med že bolj redkimi drevesi. Dosežem razpotje V klinu in prečim oba plazova, ko stopam po markirani poti. Že grem preko gozdne ceste in skozi gozd do spodnje postaje žičnice. Ne obiram se, le stopam in stopam navzdol. Sem pri Galerijah, le še nekaj minut hoje in vidim parkirane avtomobile. Še zadnji zavoji poti in sem na cesti ter pri avtomobilu. Pospravim pohodno opremo, se preobujem in odpeljem v dolino Kamniške Bistrice.

V Stahovici odvijem in peljem skozi Kregarjevo proti zaselku Klemenčevo. Pri odcepu za zaselek Slevo ustavim. Parkirna prostora sta zasedena in tako parkiram ob žičnati ograji nad potokom ob robu ceste za že stoječem avtomobilu.

Iz nahrbtnika odstranim vrečko s svetilko, pomožno vrvjo in še nekaj skoraj nujno potrebnih stvarmi. Tudi zimske rokavice, anorak in težji pohodni čevlji ostanejo v prtljažniku avtomobila, ko oprtam sedaj bistveno lažji nahrbtnik in se podam na drugo današnjo turo. Stopim dobrih petdeset metrov po cesti, na levi poiščem stezico, ki gre sprva po travnatem pobočju, nato skozi redek a strm gozd do ograjenih pašnikov. Prekoračim ograjo in po pašniku pridem do kolovoza in po njem do pregrade. Prestopim vrata kolovoza in nadaljujem vzpon ob ogradi iz bodeče žice in lesa po kolovozu do smerokazov, kjer za nekaj časa zapustim stezico. Prekoračim pašnike Ravne senožeti in se pridružim poti, ki vodi do Strmih senožet, kjer stopim preko vrat pašnika pod strmo reber, ki poteka ob grapi navzgor. Slišim govor pohodnikov, eni gredo gor in drugi navzdol. Pot so dodobra oblikovali pohodniki, še bolj pa erozija, ki ji ne prizanaša, Vsako deževje odnese nekaj zemlje in kamenja navzdol. Počasi prihaja utrujenost in upočasnim korak. Kljub temu pa sem vedno višje in kmalu dosežem sedelce med Planjavo in Kamniškim vrhom in s tem se med drevjem odpre tudi pogled na visoke gore. Južna strma stran obeh vrhov je porasla z visoko travom in med njo so zaplate skalovja, na severni strani pa je obširno pobočje gozda. Bukve so že odvrgle listje in tako pohodnikom omogočile pogled na Kamniško sedlo. Ko se vzpenjam po zahodnem pobočju Kamniškega vrha, ugledam Košutno, Kompotelo in Mokrico, ostalo je več ali manj skrito mojemu pogledu. Tudi vrh je porasel. Na bukvi je obešena skrinjica z vpisnim dnevnikom in poskrbim za še en vpis več. Sedem na desko, ki je položena na dva kamna in skupaj tvorijo klopco ter naredim krajši odmor. Nekaj pohodnikov in tekačev gre mimo in malce navzdol na odprti del vrha, drugi tekači se le obrnejo in nadaljujejo s tekom navzdol. Tokrat pokličem hči in oznanim, da sem sredi druge današnje ture. Še nekaj požirkov iz čutarice in čas je za odhod. S Kamniškega vrha se spustim na sedelce, kjer stopim na pobočje Planjave. Pri vzponu se venomer oziram in fotografiram Brano, Kamniško sedlo, Ojstrico, Šraj peske z Vežo, Rzenik in končno ugledam tudi Veliko planino za Kamniškim vrhom.

Na vrhu Planjave počiva pohodnik in zaprosim ga za fotografiranje, se zahvalim in mu zaželim srečno. Poiščem komaj vidno stezico, ki gre po južnem grebenu v dolino in pričnem spust. Stezica se vije po grebenu in strmem travnatem pobočju in zahteva previdnost pri spustu. Sem ter tja se ustavim, da pogledam okoli sebe. Lepo je viden greben, ki se spušča in dviga do pobočij Kržišča in Krvavca. Prav tako so vidne rebri, ki se spuščajo do planine Osredek in nižje do Korošaških slapov in potoka Korošak, ki se v dolini izliva v Bistričico.

Nižje se stezica pridruži poti s planine Osredek in tu grem levo preko južnega pobočja in sestopim v pas gozda, iz katerega pridem na pašnike Ravne senožeti. Vidim, da še nekaj pohodnikov gre proti Kamniškem vrhu kljub temu, da je že pozna ura in se bo kmalu pričelo mračiti. Pridem do kolovoza in po njem do zapore, za njo pa je čreda govedi na kolovozu. Nimam volje se drenati z njimi in zato prekoračim ograjo ob kolovozu in po drugem pašniku stopim navzdol. Ko sem mimo črede, pa ponovno prekoračim ograjo, poiščem stezico in se spustim do pasu gozda, kjer me prehiti skoraj v teku pohodnica. Nič zato, si rečem, ko je za menoj najbolj strm del in sem na travnatem pobočju.

Pogledam v nebo, kjer ugaša dan in sveti mesec, ter naredim še zadnje korake do ceste ter po njej pridem do avtomobila. Zaključim hojo in s tem celodnevno pohodno turo ter se odpeljem proti domu.  

eXTReMe Tracker