Delo/podlistek - Jakob J. Kenda: Poobjavljamo dva za nas zaenkrat morda najbolj zanimiva dela.
PO MESECU DNI ...
Če bi se tistega večera malo razgledal, bi opazil, da to ni dobro mesto za tabor, saj je čisto blizu živalska steza. Bil sem tudi sam, kar vedno pomnoži verjetnost kakšnega nočnega obiska. Niti vreče s hrano nisem obesil, kot bi jo moral: na primerno vejo, dovolj stran od debla, dovolj visoko od tal. In pri vsem tem sem bil le nekaj ur hoda naprej od zavetišča ob jezeru Watauga, ki so ga zaprli zaradi 'povečane aktivnosti medvedov'.
Bil sem utrujen in spal sem ko ubit. Toda zbudil sem se vseeno zgodaj, še zdanilo se ni zares. Zbudil sem se, ker se je nekdo lotil moje vreče s hrano. ...
/.../ DOLGE POTI
Dolge poti so res dolge. Na tisoče kilometrov daleč gredo. Na večini se nabere krepko prek sto kilometrov skupnega vzpona. Desetine tednov potrebuješ, da jih prehodiš.
Med takšne poti ne spada naša ljuba Slovenska planinska pot, čeprav je dolga 600 kilometrov, ima 45 kilometrov skupnega vzpona in dostikrat drzno speljana prek svojih krasnih razglednikov vzame okoli štiri tedne. Od tistih poti, ki gredo prek Slovenije, med dolge spadajo takšne z eksotično zvenečimi imeni. E7 s 6100 kilometri od Portugalske do Madžarske. E6 s 6300 kilometri od Finske do Turčije. Najdaljša v sklopu alpskih tras Via Alpina, rdeča, po grebenu Alp od Monaka do Trsta napravi 2400 kilometrov in ima 139 kilometrov skupnega vzpona. Tudi Camino ima upoštevanja vredno dolžino, saj ga lahko začneš s svojega dvorišča in končaš na španskem vogalu ob Atlantiku. Nekoliko naprej od domačega praga pa gre prek kontinentov še cela množica dolgih poti. Na južni polobli je morda najbolj znana Te Araroa, ki se jo prek obeh novozelandskih otokov prehodi v približno petih mesecih. Najvišje gre seveda Velika himalajska pot, ki je dolga 4500 kilometrov. Množica dolgih poti poteka po otokih Japonske. In za pohodnika v ZDA velja kot največje priznanje osvojitev naslova 'trikrat kronanega': da prehodi Pot pacifiškega grebena, Pot kontinentalnega razvodja in Apalaško pot. Samo Apalaška pot ima 3500 kilometrov horizontale in 142 kilometrov vertikale; običajno se prehodi v šestih mesecih.
Veliko število dolgih poti gotovo kaže, kako priljubljene so. A predvsem je dobrodošlo, da jih je toliko, ker lahko vsak pohodnik med njimi najde čisto pravo zase. To je bistveno.
12. del
/.../ Terapevtska tradicija Apalaške poti je gotovo močan razlog za strpnost med pohodniki - če se prideš v te gozdove postavljat na noge, ti ni kaj dosti do tega, da bi v drugih iskal antagoniste. A k toleranci najbrž mnogo prispeva tudi vsesplošna raznolikost pohodnikov in motivov za njihovo pot; kdo bi iskal sporov zaradi razlik, če smo si vsi tako zelo različni?
Marsikdo se po tej stezi vsaj deloma poda v želji po samodokazovanju in ravno v času mojega pohoda leta 2017 sta padla dva tovrstna rekorda. Najstarejši thru-hiker je postal Graybeard, ki je štel na koncu poti osupljivih 82 let. Nov hitrostni rekord pa je postavil Stringbean, ki je celotno traso prehodil v 45 dneh, 12 urah in 15 minutah, pri čemer mu je ta neverjetni podvig uspel v najbolj puristični varianti, brez sleherne pomoči. V ilustracijo tega, za kakšen dosežek gre: prejšnji rekorder na tem področju, Karl Meltzer, je pohod resda opravil le kakšnih deset ur počasneje. Toda Meltzer je hodil tako rekoč brez vsakega bremena, saj ga je ves čas spremljala ekipa, ki je poskrbela za njegovo prehrano, prenočišče, oblačila in vse ostalo.
A rekordov je še cela vrsta. Warren Doyle je rekorder po tem, kolikokrat je v celoti opravil ta pohod: sedemnajstkrat. Najmlajši solo pohodnik je dekle, ki je bila na koncu pohoda stara petnajst let. Najmlajši thru-hiker, Buddy Backpacker, jih je imel pet. Nekateri iščejo načine, kako imeti čim manj opreme in še tisto čim lažjo: bodisi z odrekanjem (zakaj bi na primer imel kuhalnik, pač ješ samo hladno hrano) bodisi z veliko denarja (zelo lahka oprema je zelo draga). Tako ali drugače mnogi teh minimalistov prehodijo celotno pot celo z manj kot pet kilogrami opreme na ramah, čeprav povprečni pohodnik brez hrane in vode prenaša okoli deset kilogramov. Spet drugi rekordi so še bolj zasebni, kot tisti, s kako malo denarja se lahko prehodi to pot. Srečal sem kar nekaj thru-hiker jev, ki so si na mesec dovolili porabiti samo sto dolarjev, in rad sem jim verjel, da jim uspe. Ne le da so bili videti asketske vrste ljudje, osnovna hrana je v Ameriki res poceni. In če si resnično skromen, drugega stroška dejansko nimaš, celo za higieno sebe in svoje opreme lahko poskrbiš v kakšnem hribovskem potoku.
Hodi se tudi za dober namen in nekdo je celo pot prehodil s pomočjo bergel, da bi opozoril na tegobe invalidov. Več slepih je šlo po njej s psom vodnikom, med drugim Bill Erwin, ki je po lastni oceni pri tem padel najmanj pettisočkrat. Mnogi s svojim pohodom dobesedno razglašajo svojo drugačnost. Menda najtežji thru-hiker je imel na koncu 170 kilogramov. Dva več kot na začetku, kajti hodil je za vse ljudi obilne postave in zaklel se je, da on za razliko od vseh drugih pohodnikov ne bo shujšal. Hot Dawg je ves čas vrh nahrbtnika prenašal svojega ljubljenčka, mačka Stubbyja. Ta je vsekakor postal zvezda. Med pohodniki se še danes govori, kakšen mir pred mišmi je bil v zavetišču, v katerem je prenočil Stubby ... in kako podvojeni so bili navali sestradane golazni v noči po mačkovem odhodu. A to nikakor ni bil edini maček na poti. Ziggy, maček Jima Adamsa, naj bi prehodil skoraj 3000 kilometrov poti. Izpustiti je moral le parka Great Smoky Mo- untains in Baxter. Kajti tamkajšnji pazniki so vnaprej izvedeli, da z Jimom prihajata, pa so vse napise »Psom vstop prepovedan!« hitro nadomestili z novimi, »Ljubljenčkom vstop prepovedan!«.