Igor Mezgec na prvih štirih straneh knjige Bogdana Biščaka Igra in biseri, ki je pred dnevi izšla pri založbi Sidarta
Ta knjiga je pripoved o alpinizmu oziroma o vsem tistem, kar to čudaško početje skriva v sebi in je to vsem, ki jih čar alpinizma ni oplazil, prikrito in zakrito. Avtor s tekočo besedo ta skrita občutja odkriva tako, da na koncu knjige skoraj pozabimo, da se je pripoved začela z alpinizmom. Namreč, tudi kako drugo početje, ki človeka potegne vase s tako silo in strastjo kot alpinizem, lahko omogoči, da vidimo svet in življenje jasneje in globlje, kot bi ga sicer.
Ta knjiga je tudi pripoved o prijateljstvu med nekdaj mladimi fanti (eden izmed njih sem tudi sam), ki jim je naključje prekrižalo poti v gorah in stenah in jih počasi povezalo z nečim, kar ostane. To je s prijateljstvom, ki ga ne moreš utrgati kot zrelo hruško na lep jesenski dan. To je prijateljstvo, ki ga ni treba potrjevati, ki ni zahtevajoče, ki kljub medsebojnemu zaupanju ne vdira v intimo drugega. To je prijateljstvo, kjer morebitne nerodne besede, slabe misli in zamere izpuhtijo v sled zadrege, da so take misli in besede sploh vzniknile.
V Zaplotnikovi knjigi Pot naletimo na slavno misel o cilju in poti (kako že gre?). Na tej vzvišeni poti spoznanj se kaj radi vidimo tudi mi, alpinisti, in ob tem malce pozabljamo, da preden najdemo to pot (če jo), hodimo tudi po poteh dvomov in iskanj, po poteh, na katerih včasih niti ne vemo, kam gremo in kaj iščemo. Kar zavidam vsem tistim, ki svojo pravo pot najdejo brez težav in vprašanj. No, res pa se tudi poti, ki jih ubiramo, lahko precej razlikujejo. Včasih preberem in slišim, da si je nekdo izbral alpinizem kot način življenja, spet drugi v svoji samozaverovanosti v stenah spoznavajo in premagujejo sami sebe, nekateri pa premagujejo kar stene same. Take misli in izjave, bi rekel, niso dovolj premišljene. Alpinizem je namreč zgolj izbor, ki si ga kot posamezniki lahko privoščimo, in preden se pred drugimi postavljamo s svojim visokim izborom in početjem, se lahko zavemo, da mnogo ljudi na tem bednem svetu nima niti osnovnih možnosti preživetja.
Ponuja in vsiljuje pa ta naša kramarska družba doživljanje sveta, ki ga označuje beseda – zabava! Imenitno se zabavajo na bleščečih preprogah bogati in slavni, zabavajo se v svojem početju z lučjo in denarjem zasuti športniki in pevci … Kdor se ne zna zabavati in uživati, je nesposobnež in zguba. Zabava sili tudi v stene. Plezanje resda nudi svojevrstne užitke in tudi prav zabavne trenutke, vendar alpinizem ni zabava. Če že zaradi drugega ne, to ni zaradi vseh tistih obrazov, ki so v strmih in ledenih stenah pustili svoje nasmehe. Zato upam, da so medijski spektakli iz velikih sten, kot smo jih bili pred leti deležni tudi pri nas, slepa pot alpinizma. Blizu mi je misel pisatelja in alpinista Igorja Škamperleta, ki gorsko steno primerja s katedralo, svetiščem, kot prostorom za občutenje duha in lepote sveta. Zagledanost v gore je doživljajski fenomen človeka (dobro, človek se lahko zagleda še v marsikaj drugega). Morda strmine in prepadi vzbudijo v nas neke arhetipske želje po premagovanju gravitacije in radoveden nemir po raziskovanju nečesa, kar se nam zdi nedostopno, strašljivo – in hkrati vabljivo. Prasile Narave so v gorah še bolj osupljive, tudi Bogovi so v vrhovih gora videti bolj mogočni. Alpinizem ta gorska občutja le še okrepi. Biti tam gori v mukah telesa in duha je neka prav posebna odrešitev, ki je nalezljiva in žal za marsikoga tudi usodna. Je vredno v gorah tvegati svoje življenje? Na to vprašanje se ne da zlahka odgovoriti. Tu alpinizem s svojo hojo po ostrem grebenu med življenjem in smrtjo včasih zaide v junaško patetiko, ki pa alpinizma ne označuje. Bistvo alpinizma (pa tudi bolj zmerne hoje v gore) je v zavedanju človekove majhnosti in minljivosti in v spoznanju, da je nepopisno lepo občutiti le svoje golo človeško življenje. Po drugi strani pa, navkljub doživljajski moči alpinizma, ki se vtisne v najgloblje plasti duše, morda malce pretiravamo z vrednotenjem le tega v smislu etičnega in filozofskega izkustva – se mar da z govorico suhega jezika opisati vsa doživetja tesnobe in strahu, vznesenosti in radosti? Alpinizem je tudi in predvsem igra – ostra, nevarna igra, včasih naporna in garaška. Kako zdaj zajeti ves ta alpinizem? Velika alpinistična dejanja telesa in duha ostanejo zapisana za večne čase (npr. Buhl, Bonatti, Messner …), votli in prazni odmevi sčasoma zamrejo (npr. Maestri, Česen …). Kam z doživetji? Alpinisti jih odnesejo domov. Lahko jih hranijo kot lep spomin za puste čase, ko se ti priplazijo. Lahko s hribovskimi zgodbicami kratkočasijo druščino ob omizju, lahko pa tudi zberejo pogum in v trenutku navdiha napišejo knjigo o alpinizmu in še čem zraven. Z željo, da bi se njegova življenjska zgodba dotaknila tudi drugih ljudi, je tako knjigo napisal prijatelj Bogdan.
Zelo pomemben del alpinizma je sestopanje. Alpinisti in alpinistke nismo kozli in koze, ki se pasejo na travnih policah sredi strmih sten. Treba je znati sestopiti v dolino, v »resnično življenje«. Kako se junaki sten in previsov vidijo v družinskem življenju, z drugačnimi skrbmi in odgovornostmi kot gori v stenah? Nekateri s sestopom nimajo težav – imajo družine in otroke in se še vedno potikajo po stenah. Dober del njih naredi ostro črto med alpinizmom in življenjem po njem. So pa med nami tudi taki, ki ne zmorejo sestopiti – obvisijo na zadnjem oprimku, sestop pa postaja vedno težji in nemogoč. Postavi se vprašanje – ali imeti (družino, otroke) ali ne imeti (družine, otrok in brez teh skrbi plezati dalje)? Ali se splača tvegati in splezati še zadnji raztežaj pod vrhom Cerro Torreja – delikatno snežno gobo – in stopiti na njegov vrh, ali se umakniti in sprijazniti z doseženim skoraj-vrhom? (Bralke in bralci bodo na ta vrh prilezli v zadnjem delu te knjige). Da, splača se tvegati in imeti otroke in vrh! Zato se mi zdi ključna figura v Bogdanovi zgodbi o življenju in alpinizmu prav njegova hčerka Anja. Le komu bi prej kot svojemu otroku povedali preprosto resnico, da je življenje lepo, da ga pa velja osmisliti in da se je za to vredno potruditi? In skozi zgodbe, ki jih iz roda v rod pripovedujemo svojim otrokom, morda vnukom, nezavedno podaljšamo svoje življenje v spominih svojih ljubih, dokler tudi njih ne zagrne tema. Naj nadaljujem in končam s prispodobo vrha Cerro Torreja – če stopiš na vrh, jasneje vidiš svojo prehojeno pot in hkrati dojameš, da je to najvišji vrh, ki ga v življenju dosežeš.
V Postojni večkrat naletim na Bogdanovo ostarelo mamo, ki premočrtno, z drobnimi koraki hiti po ulici. Pa me vpraša: »Ma Igor, povej mi, se ti ne zdi naš Bogdan nesrečen v življenju? S tedna v teden, vsak prosti čas izkoristi za hribe in plezanje, meni se to ne zdi dobro.« S svoje višine pogledam dol v njene še vedno žive oči, se rahlo nasmehnem in ji z vso svojo mirnostjo rečem: »Ne, Marija, ne, Bogdan se mi še malo ne zdi nesrečen …« Občasno se še naveževa na vrv (več kot štiri desetletja je od tedaj, ko sva to storila prvič) in me potegne čez kakšno steno. Deluje kot človek, ki pred seboj nima nujnih izzivov in za seboj ne neporavnanih računov in ki je na prste ene roke preštel vse vredne stvari, ki so se mu v življenju zgodile (ne verjemite tistim, ki jim za tako štetje zmanjka prstov). In naj tako gre, dokler gre.