Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Novosti iz Planinske založbe


Foto: Hedvika Petkovšek/PZS

Foto: Manca Čujež/PZS

nedelja, 18. november 2018, ob 05:30, Mojca Luštrek, ogledov: 403

V petek, 16. novembra, je Planinska zveza Slovenije na novinarski konferenci predstavila novosti - Na kratko z Gorazdom Goriškom

Razlog: nove izdaje, povod: bližajoči se 34. Slovenski knjižni sejem.

Trilogijo Slovenska planinska pot (SPP) ‒ tri vodnike po naši najdaljši obhodnici ‒ so spisali Gorazd Gorišek (I. del: Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Mojstrana), Mojca Stritar Kučuk (II. del: Triglav, Razor, Prisojnik, Jalovec, Krn, Bohinjsko-Tolminske gore) in Andraž Poljanec (III. del: Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Trnovski gozd z Nanosom, Vremščica, Slavnik). Da niso kam zašli, je poskrbel urednik Jože Drab.

Preden planinec dozori za SPP, se mora marsičesa naučiti. Učenje se (lahko) začne že v rosnih letih in za take namene so kot nalašč pravljice, kakršne so zbrane v Pravljičariji pod Triglavom pisateljice Kristine Menih in ilustratorja Jerneja Kovača Myinta. Zbirko, ki je menda »primerna« tudi za odrasle, je uredila Anka Rudolf.

Naslednje leto bo slovenskim planincem kazal čas, jih spominjal na planinska doživetja in jim ponujal zamisli za nova Planinski koledar 2019, poln lepih in zanimivih fotografij iz našega gorskega sveta.

Vodniki po Slovenski planinski poti

Vodnike so predstavili Mojca Stritar Kučuk, Gorazd Gorišek in Jože Drab, za vprašanja novinarjev pa je bil na voljo tudi urednik Planinske založbe Vladimir Habjan. Nova izdaja je bila potrebna zaradi številnih sprememb na SPP, med katerimi je podaljšanje do Debelega rtiča (prej le do Ankarana). Tri knjižice so natisnili, da so drobne in lahke, primerne za v nahrbtnik. Vsak vodnik je razdeljen na enodnevne etape. Ob robovih strani so na kratko in pregledno navedeni osnovni podatki o dolžini poti, višinski razliki, izhodišču, cilju, najvišji točki, času hoje in zahtevnosti (tudi o morebiti potrebni opremi), dodani pa so še podatki o možnih vzponih na (druge) vrhove, zanimivostih ob poti, možnih sestopih v dolino in planinskih kočah (tudi kode za pametne telefone). Na začetku vsakega vodnika je uvod z nekaj »statistike« in z uporabnimi podatki, tudi spletnimi povezavami (o javnem prevozu, varnosti, opremi, ureditvi in cenah v kočah, hrani in pijači, zemljevidih in dodatni literaturi), na koncu pa seznam kontrolnih točk. Besedila dopolnjujejo fotografije in risbe ter zemljevidi in profili poti. O digitalni izdaji (še) ne razmišljajo.

Gorazd Gorišek je pri »svojem« delu SPP najbolj navdušen nad njegovo raznolikostjo, tako glede težavnosti kot glede pokrajine, posebej pa je poudaril pomembnost zanimivosti ob poti, saj tako ne le »telovadimo«, ampak si tudi širimo obzorja. Mojca Stritar Kučuk je pri pisanju vodnika na novo odkrila sicer dobro znane poti in gore čisto v novi luči: kot »prvovrsten treking prve lige«. Čeprav izraza treking v vodniku ne uporablja, pa je spoznala, da se naše gore v tem pogledu zlahka kosajo s tovrstnimi potmi in cilji v svetu. Andraž Poljanec se konference ni mogel udeležiti, zato je njena voditeljica Manca Čujež prebrala njegovo sporočilo. Etape v njegovem vodniku so lahke, a zelo dolge, ker ob tistih poteh ni veliko planinskih koč. Primerne pa so za vse letne čase, morda le v največji vročini manj, in so še posebno jeseni, ko zardi ruj, zelo barvite; dodaten čar jim daje približevanje morju.

Kratek pogovor z Gorazdom Goriškom

Nekaj vprašanj smo zastavili avtorju prvega vodnika po SPP Gorazdu Gorišku, piscu priljubljene »nanizanke« Gorniška potepanja, ki je izhajala na tem spletnem mestu od 11. januarja 2008 do 23. novembra 2011, torej celih dvesto tednov. Vsako sredo smo z zanimanjem čakali, kaj nam bo povedal in pokazal z besedo in fotografijo.

G-L: Čeprav si Gorniška potepanja pisal popolnoma po svoji izbiri, to niso bili navadni »prosti spisi«, saj smo bili deležni tudi mnogih podatkov, opisov zanimivosti in znamenitosti, tehtnih mnenj, za nameček pa še čudovitih fotografij. Da nismo bili zadovoljni samo bralci, ampak je užival tudi pisec, je bilo več kot očitno. Zdaj ko pišeš vodnike, prispevke v rubriki Z nami na pot v Planinskem vestniku in podobno, tvoje delo določajo dokaj natančna pravila o vsebini, obliki in obsegu. Ali so ti ta navodila v pomoč ali te bolj ovirajo?

G. G.: Pri Gorniških potepanjih sem res imel to možnost, bolje rečeno privilegij, da sem si v precejšnji meri sam določal pravila igre. Morda bi bilo že takrat dobro, da bi mi kdo dal bolj točna navodila, saj so bile nekatere objave za spletni medij verjetno skoraj predolge (smeh). Upam, da so bili bralci z objavami zadovoljni, koliko sem ob tem užival sam, je pa že drugo vprašanje. Na začetku zagotovo, kasneje pa je priprava objav postala rutina, obveza. Idej, kaj in o čem pisati, je bilo dovolj, le čas si je bilo treba vzeti in vse skupaj napisati, izbrati fotografije in smiselno oblikovati v spodobno celoto. Po dvesto tednih sem pritisnil piko. Bilo je dovolj.

Dokaj natančna merila o vsebini, obliki in obsegu so v tiskanih medijih razumljiva in z njimi običajno nimam težav, saj so vnaprej dogovorjena in usklajena.

G-L: Ko pišeš vodnik, (ponovno) prehodiš opisane poti? Niso redki primeri, da nova izdaja (ne ponatis!) vodnika ponavlja podatke, ki ne držijo več. Kako jih preverjaš ti?

G. G.: Čim več na terenu, kakopak. Drugače skoraj ne gre in tudi spodobi se ne. Seveda je nemogoče v času nastajanja novega vodnika prehoditi in preplezati čisto vse poti, to tisti, ki so kdajkoli pisali vodnike, zelo dobro vedo, zato je zelo priporočljivo imeti sodelavce, ki napisano preberejo in morebiti kaj popravijo ali dopolnijo. Dodatna težava so lahko dogodki, ki tik pred izidom knjige opis (pristop na goro) obrnejo na glavo, na primer zemeljski plaz, ki odnese cesto ali pot, okvara kabinske žičnice in podobno. Treba je ukrepati hitro in vsaj z opombo na to spremembo opozoriti.

G-L: Po predstavitvi vodnika o SPP na tiskovni konferenci PZS gotovo že razmišljaš o čem novem. Kakšni so tvoji načrti ali celo že kaj pripravljaš?

G. G.: V pripravi sta dva projekta. Pri koncu je vodnik, ki bo vabil v zasnežene gore. Pripravil sem 55 tur/izletov po Sloveniji in zamejstvu. Večinoma gre za lažje poti v sredogorje, nekaj bo tudi resnejših tur na naše dvatisočake, v uvodu pa bom obnovil zelo pomembno temo: varno gibanje v zimskih razmerah.

Druga knjiga, ki bo predvidoma izšla spomladi prihodnje leto, bo govorila o obiskovanju gora z otroki. V zadnjih letih mi je ta "disciplina" gorniškega udejstvovanja zelo blizu, zato so me pregovorili tudi za tovrstni vodnik, ki sem mu poleg številnih opisov dodal še nekaj priporočil o obiskovanju gora z otroki.

G-L: Kakšen vodnik bi napisal, če bi o vsem lahko odločal sam, če ne bi bilo ne organizacijskih ne finančnih omejitev? In o katerem območju?

G. G.: Nimam kakšnih posebnih želja in hotenj. Doslej sem vse, vključno z Gorniškimi potepanji, pripravljal na prigovarjanje gorniških sopotnikov, ki so me vzpodbujali k objavljanju. Če tega ne bi bilo, bi zelo verjetno še dandanašnji pisal samo na hišni računalnik in tamkaj urejal tudi fotografije za domači arhiv. Skratka, v prihodnjih letih bo morda še kaj nastalo, pa tudi če ne bo, mi ob službi, družini in gorniških potepanjih ‒ tistih z malo začetnico ‒ ne bo dolgčas (smeh).

* * *

Namen novinarske konference je bil poleg predstavitve novih izdaj še povabilo na Slovenski knjižni sejem, ki bo letos od 20. do 25. novembra (na njem bo imela svojo stojnico seveda tudi PZS), in na knjižne dogodke ob mednarodnem dnevu gora 11. decembru, saj se PZS pridružuje pobudi Alpske konvencije Brati gore 2018.

Mojca Luštrek 
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker