Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vetrovna Velika planina

   
   
   
   
   
četrtek, 1. november 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 391

Silvo Baznik: Megla zunaj in na ekranu vetrovna in sončna Velika planina sta uvod v današnjo turo.

V Stahovici zapeljem strmo navzgor mimo lovskega doma in na prvem položnem delu ustavim ob že parkiranih avtomobilih. Zapustim avto in odkorakam po cesti, ki se vije skozi gozd. Sonce pošilja svoje tople žarke skozi vejevje in ustvarja jesensko razpoloženje, ko v dolini še prevladuje megla. Hitro stopam po cesti preko dvorišča zadnje kmetije in malce dalje zapustim cesto, stopam skozi gozd in še enkrat na cesto, pa zopet v gozd in po široki poti mimo dveh kapelic v smeri Sv. Primoža. Srečujem vedno več pohodnikov, ki se že vračajo v dolino. Stopim mimo korita z vodo do označenega razpotja, kjer grem v smeri Velike planine in Kisovca.

Dobro sem se ogrel. Strmina poskrbi, da pot teče po obrazu, ko stopam po pobočjih Ravnega hriba, ki me popeljejo na sedlo pod Pirčevim vrhom, kjer je nekoč stala Mickina koča, sedaj pa klopci in miza čakata na utrujene popotnike. Nadaljujem hojo po spodnji stezici, ki me popelje čez strma pobočja Pasjih pečin, kjer se odpre lep pogled na visoke zasnežene vršace Kamniških gora in strma pobočja Velike planine.

Tudi tu ne hodim sam. Nekaj pohodnikov se vrača, nekaj jih prehitim in že sem na novem razpotju. Desno je planina Kisovec, mene pa nese naprej po markirani poti, ki dela dolg desni ovinek, se nato vzpne in odvije levo. Po že dodobra načeti poti zaradi erozije stopim na južni rob planote, kjer piha in se zato hitro toplo oblečem. Nadaljujem vzpon proti Poljančevem robu.

Izognem se bajtam na Mali planini, stopam po še vedno zeleni preprogi in se počasi vzpenjam. Še zadnji cvetovi svišča, zlatice in sviščevca so moji spremljevalci, ko prestopim žičnato pašno ograjo na vrhu in se pričnem spuščati in vzpenjati ob grebenu Male in nato Velike planine. Kljub že neštetokrat prehojeni poti so pogledi na razgibani svet planine in bajte vedno veličastni. Še nekaj vzpona in ujame me močan veter, ki terja hitro reakcijo. Topli brezrokavnik, kapa in rokavice blažijo sunke vetra, ko se vzpenjam na Gradišče in me prehiti gorski kolesar. Zakorakam preko ravnice na Gradišču do sedežnice, kjer v zavetrju ruševja na vzpetini naredim odmor. Oblaki meglic so skoraj prekrili visoke vrhove gora, le na vzhodnem delu sta vidna Veliki vrh in Dleskovec. Ker veter vztraja, zapustim Gradišče in se spustim do Velikega stanu, kjer veter ni tako močan.

Ponovno me prehiti kolesar in za njim še eden, ko stopam po kolovozu in srečujem tudi pohodnike. Pod Domžalskim domom grem proti jugu mimo zadnjih dveh bajt na rob planine po drugi bolj vzhodni poti na ravnico pred planino Kisovec. Listje pod nogami šelesti in skriva korenine in skalnati drobir ter terja več previdnosti pri hoji. Tudi tokrat grem po poti čez Pasje pečine in se ustavim pri klopcah. Veter je polegel in postaja toplo. Topla oblačila so ponovno v nahrbtniku, ko nadaljujem spust skozi gozd, kjer me prehiti že tretjič danes isti gorski kolesar. Odlično se spušča in hitro izgine izpred mojih oči. Ko dosežem kolovoz s Primoža, se pridružim številnim pohodnikom in hkrati z njimi dosežem cesto, ki pelje v Stahovico.

Hitrega koraka srečam znanca z družino in v pogovoru z njimi pridem do parkiranega avtomobila, kjer zaključim pohodno turo z vetrovne Velike planine.
 

eXTReMe Tracker