Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Najvišja ferata na starodavni tron

  08.11.2018
G-L:  "Kibubazin" 


četrtek, 8. november 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 519

Kibubazin - Jure Barbič: Bil je samo eden v vrsti soparnih večerov minulega poletja, ki sem jih kot po urniku utapljal v pločevinkah zlatoroga, na ležalniku pred vrtno uto na domačem selu.

Zrem v jasno zvezdnato nebo, ko se v meni prebudi znan občutek, ki ga najprej potlačim, takoj zatem pa spustim na plano – želja po novi dogodivščini, po novem potovanju. Ni kaj študirati, krenem v sobo in zavrtim globus. Afrika – bolj natančno Kenija!

Prijeten hlad mi zbistri misli, zato idejo za hip prežvečim, nato zaključim, da se naj vse skupaj zgodi v začetku naslednjega leta. Iz navdušenja izlet predstavim še kolegu Davorju in ne mine teden dni, ko rezervirava letalski karti za izlet v neznano. Črna celina bo pravi test za oba, še skleneva.

Hakuna matata

Mt. Kenya je ugasli vulkan z več vrhovi, najvišja pa sta dvojčka Batian (5199 m) in Nelion (5188 m). Ločuje ju prepad Gate of Mist in dosegljiva sta samo za alpiniste. Na žalost zaradi globalnega segrevanja izginjajo ledeniki, ledno plezanje pa je tako že zgodovina. Posledice bodo nekega dne katastrofalne, saj vodni viri predstavljajo 70 % vseh virov v državi. Gora ima posebno čast, saj je uvrščena na Unescov seznam naravne dediščine invelja tudi za zaščiten biosferni rezervat. Tu, nekaj minut stran od ekvatorja, so pred mnogimi leti ledeniki zarezali v površje in izklesali tron Ngaiju, najstarejšemu bogu starodavnega ljudstva Kikujev.

Kolesje časa odvrti jesen, z njo pa turobni november. Polovico veselega decembra prežuram, polovico prespim, nakar se zbudim na letalu nekje južno od Sahare. Pozdravi me popolnoma drug svet, na životu čutim začudene poglede domačinov in nepopisna množica barv me potegne v afriški vrtiljak. Hakuna matata! (Vse bo v redu!)

In res – po naključju z Davorjem naletiva na izkušenega vodiča Kenna, ki naju hitro postavi na realna tla in potlači idejo o samostojnem izletu. Imel je prav (kakor se je kasneje izkazalo), saj entuziazem ni vedno dovolj, pomanjkanje znanja je lahko usodna alineja. Karta je padla in z njo prvi tusker (domače kenijsko pivo); Kenn pa že zbira ekipo – kuhar in nosač – za jutrišnji odhod.
Sledi adrenalinska vožnja z matatujem do izhodišča, pri čemer se nam nekje na sredi poti pridruži Kathy. Pogumna popotnica je prava popestritev in hkrati priložnost za brezplačne ure utrjevanja angleščine. V pobočje gore zagrizemo na vhodu Sirimon (Sirimon Gate, 2650 m) na spodnjem robu deževnega gozda, ki predstavlja živo mejo in ločuje vznožje gore od nižavja. Utrjena položna pot nas skozi deževni in bambusov gozd pripelje do visokogorskega ekvatorialnega ruševja in z njim do prvega kampa – Old Moses Hut (3300 m). Med postavljanjem šotora nas iz daljave opazuje nezaupljiva eland antilopa.
 

Hoteli s tisoč zvezdicami

Hotel Tisoč zvezdic in taborni ogenj se danes zdita le čokoladni uvod v agonijo, ki jo prinese prva noč na prostem. Mraz zareže v kosti, poplava misli, ki švigajo skozi utrujeno glavo, mi odčita lekcijo kakor nobena šola do zdaj. Verjetno sem po obrokih sestavil dve uri spanja, pa sem se razveselil jutra kot majhen otrok. Stresem zmrzal s šotora, obrišem solze, ki stečejo, ko jutranji žarki zaslepijo oči, naložim na rame pospravljeno opremo in mukoma vzamem pot pod noge. Nisem edini – s skupnimi močmi krepimo vzdušje in korak postaja vedno bolj lahkoten. Sonce se pošteno upre v zdaj že vzravnane postave, ko ruševje zamenja visokogorski močvirnat svet. Obožujem rastline, zato si dam duška ob pogledu na paleto unikatnih lobelij (mešanica kaktusa in gorskega škrata, jih označim). Sedemurna zavita pot skozi pravljični svet nas ob zvoku ledeno mrzlih potočkov popelje do drugega kampa – Shipton’s Camp (4200 m). Nekje na grebenu se skalni zajci poskrijejo v luknje, nam pa se odpre pogled na dvojčka Batian in Nelion. V ozadju se ponižno dviguje naš cilj Pt. Lenana (4985 m) in pogled na vrh mi vliva pogum pred drugo nočjo.

Megla se spušča nad Gates of Mist, zato somrak in zmrznjene dežne kaplje dobivajo zlovešč prizvok. Poslednjič ta dan si pogrejem roke ob tabornem ognju. Dobri prijatelji vedno iz rokava stresajo dobre ideje – tako Davor iz zavojčka prve pomoči povleče folijo (namenjeno za pokrivanje ponesrečenca), jo bratsko razdeli, nakar si jo ovijeva okoli stopal. Deluje! Parkrat prekolnem tisti kamen, ki me neumorno dreza pod rebra, nato pa omahnem v spanec. Utrujenost prejšnjega dne ubijam na obroke, pri čemer imam najraje zadnjega, ko me zbudijo koraki okoli šotora in sončni žarek z vonjem po snegu.

Dan aklimatizacije začnemo s krepčilnim zajtrkom, nato pa sledimo Kennu čez prelaz Hausberg Col (4591 m) do doline dveh alkalnih smaragdno zelenih jezer. Večina visokogorskih ledeno mrzlih jezer je vulkanskega izvora in nimajo površinskega odtoka vode (voda pronica pod površjem). Vreme je nepredvidljivo – megla in dež zvečer so stalnica in v pravem nasprotju z jasnimi, a hladnimi jutri. V tabor se vrnemo pozno popoldne, ko stricu soncu že pojenjajo moči. Priprave na najkrajšo noč so v polnem teku. Od vznemirjenja ugasnem napol pokajeno cigareto, spijem čaj in zaspim ob osmih, kot včasih z zajci po risankah. Premetavam se po šotoru, folija šušlja na prepotenih stopalih, medtem pa se ura prestavi na 2.30 zjutraj – dan D.

Dan D

Pod strop obešena čelna svetilka razsvetli šotor, istočasno pa budilka začne svojo standardno popevko. Za spremembo sem jo tokrat prehitel, kot da bi tu nad oblaki ujel občutek za čas, ne da bi preveril kazalce. Globoko zazeham, poberem dan prej pripravljeni nahrbtnik in skozi trdo temo sledim edini svetlobi – tabornemu ognju. Skodelica pravega črnega čaja mi požene kri po žilah, sprva redkobesedna družba pa zdaj že zbija šale. Zvok enakomernih, počasnih, a zanesljivih korakov prekinja šumenje potoka. Snop čelne svetilke je večinoma usmerjen v tla, le tu pa tam mi pogled zanese nekam v temo – v smeri, kjer naj bi se v kratkem narisal vrh. Ko ujamemo pravi ritem, popolnoma utihnemo. Prijetno tišino prekinja globok vdih ali izdih katerega izmed nas, pri tem pa se v jutranji zarji že vidi obris vroče sape. Ravno pravi čas, pravi Kenn nekje pod vrhom, s prstom pa pokaže na vzhajajoče sonce. Skupaj z njim se zdaj vztrajno dvigujemo vsak proti svojemu vrhu. Razgled je fantastičen! Na smeh mi gre, ko zagledam jeklenice in stope tik pod vrhom. Pritrdili so jih samo zato, da pot velja za najvišjo ferato na svetu. Odložim težki nahrbtnik in z dvignjenimi rokami stopim na najvišjo skalo. Občutek je podoben tistemu, ko vse skrbi ali odvečne besede preprosto odpadejo stran – v pozabo. Kot da se štiri dni težak kamen odvali z ramen, za sabo pa pusti urejene misli in optimizem.

Nič kaj dolgo se ne zadržujemo na vrhu – drug drugega potrepljamo po rami, poslikamo, kar se da poslikati, in vzamemo pot pod noge. Do zadnjega kampa na drugi strani gore je slabih 30 km skozi mrtvo deželo. Ob zadnjem izbruhu (davno nazaj) je tu stekel tok lave, za seboj pa pustil suho prašno prst in paleto obsidianov. Bolj kot se oddaljujemo od vrha, bolj se vrača življenje v okolico. Zdi se, da bi lahko hodil ure in ure, pa nam naposled le zmanjka poti pod nogami. V kampu Chogoria (2650 m) se zleknem sledi travnika na najprijetnejše popoldansko sonce, zaprem oči, Floydi pa me ponesejo nazaj na vrh, na drugo stran in spet nazaj ...

Za konec še smešna, a resnična zgodba, ki nam jo je zaupal eden od domačinov. Pred časom, še preden je na tem mestu stal kamp Chogoria, je tu rastel gozd, v katerem so živeli sloni. Iz bližnje vasi so pridrveli ljudje, posekali dobršen del gozda in uredili njive. V hudih letih so sloni tu pa tam pojedli pridelek, kar je ljudi zelo ujezilo. Prijeli so za orožje in ustrelili nekaj slonov. Sloni pa jim niso ostali dolžni – še več! Najprej so pojedli ves pridelek, nato pa vas zravnali z zemljo.

eXTReMe Tracker