Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Borut Peršolja: Aljaževi skrbi ...

Vecer.si 29.10.2018
Borut Peršolja: Aljaževi skrbi za varnost gora bi morali slediti

"Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok"

"Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti"

"Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave"


Dnevnik, 30.10.2018: Nepreslišano

torek, 30. oktober 2018, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 544

Večer, Intervju - Aleš Kocjan: … za varnost v gorah bi morali slediti
Dnevnik
: Nepreslišano

Gornik, inštruktor planinske vzgoje in magister geografskih znanosti Borut Peršolja govori o okoljskih, varnostnih in drugih vidikih, ki jih v gorah zanemarjamo, in o škodi, ki jo z vnašanjem dolinskih navad v visokogorje povzročamo kraljestvu svobode.

Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?
"Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem."

Kako da ne? Vsako leto imamo akcijo Očistimo gore in prostovoljci privlečejo iz visokogorja tudi 300 kilogramov smeti.
"Do te akcije sem precej kritičen. Z vidika ozaveščanja je to v redu, vendar nabrati 380 kilogramov več desetletij starih smeti v okolici Triglavskega ledenika in Kredarice ob zavedanju, da s Kredarice vsak mesec odpeljejo deset ton odpadkov, kar pomeni, da Kredarica vsak dan pridela 300 kilogramov odpadkov ... To je le vidni del odpadkov. Neviden ostaja del, povezan z onesnaženo vodo, smradom, hrupom in rabo fosilne energije. To so ključni ekološki problemi v slovenskih gorah. Sredi avgusta je Cipra, društvo za varstvo Alp, izvedla akcijo Ogenj v Alpah. Tokrat je bila pozornost usmerjena v pomen čiste vode v gorah. Dvojno jezero je neposredno onesnaženo z odplakami iz Koče pri Triglavskih jezerih. Stane Klemenc je leta 2009 slovenski javnosti posredoval fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, da je zaradi dodatnega vnosa hranilnih snovi pospešena razrast alg usmradila celotno jezero. Objavil je tudi fotografije, kako so skrivoma pod plaščem noči praznili greznice v vrtače v bližini koče. Tedaj se je društvo zaradi pritiskov javnosti odločilo investirati v čistilno napravo. Vendar je letošnje sledenje iztoka iz čistilne naprave z barvnim sledilom ponovno potrdilo neposredno povezanost z Dvojnim jezerom."

Je to posledica povečanega obiska?
"Tako je. In tudi neprimerne infrastrukture ter velikega hlastanja po dobičku planinskih društev, ki so lastniki planinskih koč. PZS od leta 2014 podeljuje certifikate za okolju prijazne planinske koče. Precej planinskih koč že ima čistilne naprave, a njihovo delovanje ni optimalno. PZS je naročila študijo njihovega delovanja in ta je pokazala, da pri nekaterih planinskih kočah čistilne naprave ne delujejo kakovostno in ne dosegajo zakonsko predpisanih meril. Kljub temu je tem istim planinskim kočam PZS podelila certifikate za okolju prijazne koče. O tem sem pisal v gorniškem blogu Razgledi; novinarka Dela Maja Videmšek Prijatelj je skušala priti do podatkov o tem, katere so koče, pri katerih naprave ne delujejo, a jih PZS ni hotela razkriti. Neverjetno, da civilnodružbena organizacija, ki se razglaša za naravovarstveno, prikriva tovrstne podatke članstvu, predvsem pa vsem nam, obiskovalcem gora."

Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah

Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.
"Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino."

Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.
"Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo."

Kaj so ključni vzroki za nesreče?
"Gorska reševalna služba vsako leto ponavlja, kaj so glavni vzroki za nesreče v gorah. Prednjačijo zdrsi in padci. In ti se dogajajo največkrat na planinskih poteh, ki so po mojem prepričanju slabo vzdrževane. Opozoril bi, da imamo v slovenskih gorah deset tisoč kilometrov planinskih poti. Vprašajmo se, kolikokrat smo na naših izletih in turah na planinskih poteh popolnoma slučajno srečali markacista s čopičem ali žago v roki. Verjetno ga je videl malokdo, če je imel res srečo. Zato ocenjujem, da sta slaba skrb in slabo vzdrževanje planinskih poti ena pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah."

Toda skoraj vsako planinsko društvo ima svoj markacijski odsek ...
"Od 285 planinskih društev v Sloveniji je poročilo o delu na planinskih poteh v letu 2017 oddalo le 147 društev! Po podatkih PZS je bilo tega leta dejavnih približno 670 markacistov. Če imamo deset tisoč kilometrov poti, pride na enega markacista približno 15 kilometrov poti. Po gorniških standardih je to razdaljo mogoče prehoditi v treh do štirih urah. Težava je v tem, da je tudi delo markacistov povsem prostovoljno. Vendar bi tudi za prostovoljstvo morali veljati standardi kakovosti, denimo da morajo planinska društva za vsak odsek poti zadolžiti konkretnega markacista, ta pa ga mora vsaj trikrat na leto prehoditi, poskrbeti za najnujnejše vzdrževanje in poročati o stanju. Seveda bi za popravila in vložen čas nekdo moral tudi zagotoviti denar. Imamo sicer zakon o planinskih poteh, ki pa žal ne govori o financiranju urejanja planinskih poti. Zato ni presenetljivo, da je pot povsem prepuščena posameznemu planinskemu društvu. K sreči se lahko od letos, ko spet pobiramo turistično takso, društva obrnejo na lokalne turistične organizacije in občine ter se dogovorijo za sredstva, ki bi omogočila urejanje planinskih poti."

Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič

Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?
"Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov."

Tudi zgodba z obnovo Aljaževega stolpa je veliko povedala o nas, saj smo spet spoznali, kakšen odnos imamo do gora in kulturne dediščine Slovenci, pregovorno gorniški narod. Izvedeli smo, da je bil stolp poškodovan z derezami, cepini, po njem so bile nalepljene nalepke, vrezana imena … Skratka, planinci in alpinisti, ki vidijo to znamenitost kot živ "pleh z dušo", so se očitno do njega obnašali zelo nespoštljivo.
"To je eden mojih ključnih očitkov pri tej zadevi. Sedaj smo dobili ključavničarsko in pleskarsko lepo obnovljen spomenik, naš način obiskovanja Triglava pa ostaja povsem enak. Veliko večino poškodb, ki jih je bilo treba sanirati v dolini, smo stolpu prizadeli ljudje, ne neizprosna narava. Spregledano je eno temeljnih sporočil, zakaj je Jakob Aljaž postavil tja gor stolp. Bil je župnik in njegovemu delovanju danes nihče ne oporeka. Bil je zelo spoštovan, zelo pa ga je bolelo, ko je moral vse umrle v gorah položiti v božjo njivo. Njemu je bilo ob tem zelo težko, zato je na vrhu Triglava naredil Faradeyevo kletko, ki je v neurju obiskovalcem omogočala varno zatočišče. Aljaževi skrbi za varnost v gorah bi morali slediti tudi danes. Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti."

Razprave, ali bi moral biti na strešici križ, ker je bil Aljaž župnik, so torej ob upoštevanju teh razmislekov odveč?
"Absolutno. Tudi na začetku je bila na stolpu zastavica z letnico 1895. Prepričan sem, da je Aljaž s postavitvijo stolpa dal prednost vidiku varnosti pred božjo previdnostjo. Kapelico, ki osrečuje številne, ki nam je duhovni svet blizu, je pozneje postavil na Kredarici."

V svojem blogu pišete, da je država gornikom vzela stolp s tem, ko ga je razglasila za spomenik državnega pomena. Bi bilo bolje, če bi zanj skrbela Planinska zveza?
"Bil sem še bolj neposreden in sem napisal, da je država ugrabila Aljažev stolp. Treba je vedeti, da je Aljaž najprej kupil zemljo na vrhu Triglava. Za zemljo je dal en goldinar. Nato je na lastne stroške postavil stolp, za kar je porabil 300 goldinarjev. Pozneje je v svojih spominih napisal, da je oboje podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD). Še nečesa ne smemo pozabiti v današnjem kontekstu: stolp so postavljali leta 1895 in takrat je že dve leti obstajalo SPD, ki je delovalo v Ljubljani. Aljaž ni iskal društvene pomoči, ampak je bila to njegova osebna iniciativa. Žal pa se originalni dokumenti, da je Aljaž dejansko stolp in zemljo podaril planinskemu društvu, niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da so pogoreli v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil požar na sedežu takratne PZS. Zato je mlada slovenska država enostavno stolp razglasila za državni spomenik in na ta način 'razlastila' PZS, predvsem pa obiskovalce gora. Kljub temu da so za Aljažev stolp vsa ta leta vendarle skrbela planinska društva, zlasti Ljubljana Matica ob pomoči Zavarovalnice Triglav, ki je dolga leta stolp uporabljala kot enega svojih komercialnih emblemov. Pred dvema letoma pa je država sklenila, da PZS ni dovolj usposobljena, da bi skrbela zanj, in je za to pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. To se mi zdi celo nesramno, kar se je manifestiralo skozi medijski pomp ob obnovi stolpa."

Kaj vas je zmotilo?
"Pomanjkanje gorniške vsebine. Zelo poveden je način, kako je država obnovila stolp. Če gre za spomenik kulturnega pomena, potem imamo ob tem tudi nesnovno kulturno dediščino. To pa je način, kako je bil Aljažev stolp sploh postavljen. Spomnimo, da je bil prenesen na hrbtih vodnikov, postavljali so ga nekaj dni, kar Aljaž doživeto opisuje v svojih spominih. Če bi zadevo naredili na enak način, bi to lahko odmevalo tudi v širšem alpskem prostoru. In če nam danes ne uspe najti 15 ljudi, ki bi Aljažev stolp na vrhu razstavili – kasneje se je v dolini v delavnici izkazalo, da je šel gladko narazen – in znosili v dolino, nato bi ga obnovljenega prinesli nazaj gor ... S tem bi dali ljudem veliko bolj subtilno gorniško sporočilo o pomenu te dediščine. Kot izhaja iz gorniške etike, sta kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila. In kaj se je dogajalo v šestindvajsetih dneh, ko na vrhu ni bilo stolpa? Namesto da bi PZS praznino zapolnila z gorniškimi sporočili, smo to prepustili obiskovalcem in njihovi neokusni iznajdljivosti. Kar je videti na družbenih omrežjih, ko so ljudje znosili na vrh vse mogoče neumnosti in so sami zapolnili to mitološko praznino. Zgodilo se je celo, da je nekdo prinesel repliko Kipa svobode in se z njim slikal. To se mi je od vsega zdelo še najbolj posrečeno. Sicer pa smo videli torte, plastične okraske … In ne pozabimo, na vrhu je svoje mesto našla tudi miniaturna replika Aljaževega stolpa, ki pa predstavlja tradicijo neke druge planinske organizacije. Malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji kar dve planinski organizaciji. Poleg PZS (od 1893) še zvezo gorniških klubov Skala (od 1997), ki je menda zaradi tedanje enostranske politične usmeritve PZS nastala pod patronatom ene od političnih strank. In vsi ti miniaturni Aljaževi stolpi so se začeli pojavljati po slovenskih gorah – ne da bi združevali, temveč da bi spet delili. Nekdo si je torej tudi s tem miniaturnim Aljaževim stolpom prisvojil naš vrh, naš simbol. Na to nihče ne reagira. Niti država, ki je originalni stolp – kot sam pravim – ugrabila."

Fotografiji:
(1) Borut Peršolja s Triglavom v ozadju. (B. Peršolja)
(2) Borut Peršolja: ”Kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, sta pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila.” (Oto Zan)


 

OD ENA DO PET

Kdo smo planinci in kdo ste gorniki?
"Planinci in gorniki so sinonim. Oboji razumemo gorništvo kot način življenja. Imamo pa danes v hribih obilo turistov in pohodnikov, ki v gore vnašajo dolinske navade in pričakujejo dolinske standarde v planinskih kočah in na poteh."
Kaj pri obiskovalcih slovenskih gora pogrešate?
"Pogrešam globlje doživetje. Ob športnem vidiku vzpona naj stopi v ospredje doživetje narave kot učiteljice življenja."
Bi morali planinsko vzgojo vključiti v izobraževalni proces glede na množično obiskanost slovenskih gora?
"Formalno je že desetletja vključena, vendar je njena izvedba skromna in nekakovostna."
Kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
"Okrog 40-krat."
Bi bilo treba omejiti vzpone na Triglav?
"Da! Tudi za take, kot sem jaz. (Smeh.)"

Aleš Kocjan

 

Oznake: USP
eXTReMe Tracker