AO Kranj - Nastja Vidic: Letos se mi je izpolnila dolgoletna želja obiska Amerike in izkustvo te obljubljene dežele v plezalnem smislu kakopak.
Z Lukom sva za 18 dni odpotovala v Kalifornijo in Nevado.
S pristankom v San Franciscu, sva se že takoj naslednji dan odpravila proti hribom. V Yosemite National park, v Toulumne Meadows natančneje. Pot nama je vzela skoraj cel dan in ko sva se utrujena zaradi posledic jet lag-a končno nastanila v območju medvedov, v kampu hvala bogu, je sledilo še eno presenečenje. Luka se je namenil po les, da bova lahko zakurila in po celem dnevu nekaj toplega pojedla (plinske bombice sva tisti dan iskala zaman), ga v velikem terencu (ja vem, ženska pač – ne vem avtomobilske znamke, ampak bil je pa črn) ustavijo z besedami: »Alo, kvajzdej!«
Kdo drug kot pa Gerbec. Svet je res majhen. Z njihovo klapo smo se po tem naključnem srečanju podružili, fantje so nama dali nekaj nasvetov in spodbude in z njimi sva se dobila še v naslednjih nekaj dneh, dokler niso šli naši plani glede na ambicije in plezalno pripravljenost v druge smeri.
Jutro na 3000 metrih nadmorske višine je bilo zame malo premrzlo in sklenila sva bazo prestaviti v tipično malo ameriško vasico Lee Vining. Potem sva se vsak dan peljala nazaj gor na prelaz, kjer sva splezala nekaj krasnih smeri, v prelepem gorskem okolju. Medvedov, ki bi verjetno še popestrili razglede, na srečo ni bilo na spregled.
Prvi plezalni dan sva se ničhudegasluteča podala v smer The great White book, kjer sva po prvem, kar mučnem raztežaju, nevajena pok in granita, sklonjenih glav obračala. Ostale dni sva zato izbrala nekoliko lažje smeri, kjer sva dejansko lahko uživala in šlatala granit, polnila poke s friendi, poslušala zelo zgovorne ameriške plezalce, katerim se nikoli nikamor ne mudi, ker se nimajo za bati padajočega kamenja, pa res si imajo ogromno za povedati … med plezanjem, na štantih, na vrhu smeri kjer je prostora le za par ljudi in se spodaj naredi cela kolona, skratka lagano.
V Toulumneju sva splezala še smeri Southwest buttress v Chatedral peak-u (5.7), Holdless horror(5.7) in West country (5.7). Ker nama je malo zmanjkovalo časa in sva se naučila lekcije, da granita in tega stila plezarije ne gre podcenjevati, sva tudi opustila ideje o plezanju v Yosemitih, ampak sva vseeno izkoristila en dan in si ogledala dolino.
Stati pod El Capom, gledati nihajne prečnice in porta ledge v tisočmeterski steni, v dolini kjer se je prosto plezanje začelo oblikovati, ima zadosten čar in zadovoljna sem bila s tem, da sem lahko tam, čeprav le en dan in kot opazovalka. Mogoče pa enkrat pride tudi za naju čas za tak podvig. Tokrat naju je pot vlekla naprej, v Nevado.
Najin glavni cilj v Vegasu niso bile igralnice, ampak Red Rock Canyon. Z eno besedo – top. Vsak dan sva se pregrela pri 35 stopinjah in odkrivala skrivnosti rdečega peščenjaka, sredi puščave. Ko spoznaš da se mali robovi ne bodo kar odlomili, plezanje postane užitek.
Plezala sva malo krajše, pa zato toliko slajše smeri. (Med drugimi: Hop Route (5.7+), Phyaical Graffiti (5.6), Big Bad Wolf (5.9), Black Magic (5.8), Doobie Dance (5.6), Romper Room (5.7), Dark Shadows (5.8), The Great Red Book (5.8).
Izvedela sva, da imajo tudi američani svojega »Frančka Kneza« – Joe Herbsta, čigar zgodba je podobna kot pri nas, kar se tiče ocen in precej težkih smeri. Po prvem dnevu, ko sva nevede za njegovo zgodbo plezala eno izmed njegovih smeri, sva se pošteno namatrala v razmeroma lahko ocenjeni smeri. Po tem sva se raje izogibala smeri z njegovim imenom ob strani. Izbrala sva klasike, ki so nama jih priporočili lokalci. Priporočili so dobro, saj so ob gledanju najinega »evropskega« sloga plezanja pok v razkoraku uganili, da nama je bolj pisan na kožo »face climbing«.
Zadnji plezalni dan v kanjonu, ko so napovedovali celo dež v puščavi, kot posledica prehoda nekega orkana na obali, sva si izbrala znano, štiri raztežaje dolgo smer Dark shadows. Ko sva prišla pod črno in strašljivo steno, kar se spodobi pričakovati po imenu sodeč, sta bili pred nama že dve navezi. Sama sem že začela ugotavljati, da so to spet eni počasni američani in da naju bo sigurno dobil dež. V tistem trenutku slišiva iz stene: »Nejc, ta skala zgleda ful spolirana …« Ja, spet slovenci in to hitri. Bila sta Nejc in Maja iz Ljubljane, s katerima smo šli po plezanju še na pivo v irski Three Angry Wives pub.
Naj povem še to, da sva doživela dež v puščavi. Nekih 20 kapelj sicer, ampak vseeno je bilo nenavadno.
Zadnji dan v Vegasu sva preživela kot se spodobi – v ogromnem, smešno osvetljenem, grotesknem hotelu v centru. Pa vseeno ne v igralnici. V slavnem Bellagiu sva ugotovila, da je ruleta težka, če nimaš pojma kako se to igra, zato sva cekinčke raje zapravila v Hard rock caffeju in na dobri večerji.
Zadnji del potovanja sva preživela kot turista, na obali, natančneje ob vožnji čez Big Sur do Santa Cruza. Kopanje pa je zaradi mrzle vode in velikih valov žal odpadlo, sva pa vseeno stopila v stik z vodo – ne na surfu, pač pa na kajaku, s pogledom na vidrah in tjuljnih.
Vikend sva namenila ogledu San Francisca, kjer sva spet imela nekakšno srečo, saj sva ravno naletela na Navy Fleet week. Ob zvoku vojaških reaktivcev v formacijah in ob osupljivih lupingih letal, med ogromno množico ljudi s plapolajočimi ameriškimi zastavami, sva se s kolesi uspela prebiti nekje do pol poti do Golden Gate Bridgea in tako vsaj malo izkusila tudi veliiiiko mesto.
Po deset urnem letu sva bila spet nazaj na evropskih tleh, kjer zrak diši po vlagi, vse je prikupno majhno in domače, pa še hrana je odlična!
Lep dopust, s kopico novih izkušenj in doživetij. Do naslednjič … ko bomo še bolj močni in zagreti.