Vili Guček: Poziv k našim zapisom razumem kot soočanje stališč, namenjeno dogovoru, ki ga bomo spoštovali.
Dejansko gre za (so)uporabo prostora v stenah.
Ohranitvi možnosti plezanja brez svedrovcev v slovenskih stenah smo zavezani, tudi ohranjanju možnosti prvenstvenih smeri. Le z dogovorom morda postane v vedno premajhnem prostoru “dovolj prostora za vse”, kolikor ga pač je. Zato sem pisal o spektru, razmerju in primerjavi s tujino. Če želimo, najdemo pot. V alpskem prostoru sosednjih držav so jo našli. Resda razpolagajo z večjim obsegom sten in se tako morda le zdi, da so jo našli z dogovorom.
Namen mojega sestavka je bil alpskemu športnemu plezanju dati prostor v naših hribih, kot ga poznamo po okoliških v tujini in ob tem predstaviti vpliv varnega plezanja na plezanje samo, na gibalno komponento in s tem posledično na alpinizem. Ne s svedrovcem pri alpinizmu. “Skupna kulisa gora”, ki jo omenjam v kontekstu slovenskega gorskega prostora, bi površnega, enostranskega bralca lahko zavedla v razširjanje uporabe svedrovcev na prav vse stene, tudi najzahtevnejših in najvišjih gorstev.
Prostor v stenah pa je omejen. Dogovorom in tudi poenotenju načina, na katerega se bodo plezalci lotevali sten na določenih področjih, se ne bo mogoče izogniti. Z zgledi to počnejo akterji, ki narekujejo trende. In slovenski vrhunski alpinisti so med njimi, z vzponi brez uporabe svedrovcev v najzahtevnejših gorskih okoljih. Leave no trace ob branju zgodb …, s katerim bo ohranjen tudi neokrnjen prostor za doživljanje njegove prvinskosti. Kot bi ostal ohranjen tudi v naših stenah z dogovorjenim prostorom za alpsko športno plezanje in delno opremljene smeri. In prostorom brez njih.
Za obstoj in življenje alpskega športnega plezanja v naših hribih ter plezanja delno opremljenih smeri nam ne bi bilo potrebno zarezati pregloboko v kos pogače vseh smeri, ki so mogoče v naših stenah. S čimer ne bi niti hudo okrnili možnosti plezanja smeri s klasičnim varovanjem.
Pred pogledom v prostor, ki ga imamo, bi preučili interese uporabnikov, po pregledu pa ugotovili, kako v kar najboljši meri zadostiti pričakovanjem. Nekaterih smeri se ob tem morda ne bi niti dotaknili, druge morda spremenili, določili prostor za možnost nastanka novih in kakšnih, ter dorekli pravila uporabe. Kako preprosto zveni nekaj, kar je morda utečena praksa v kakšni drugi, podobni situaciji. Preprosto za compom na načelni ravni.
Za to, da smo s svedrovci opremili stene ki smo jih “v dolini” želeli uporabiti za plezališča, je v prvi vrsti kriva kamnina. Še kako pa bi si mnogi želeli več možnosti relativno varnega trad plezanja, skoraj podobnega športnemu, kot ga poznamo na območjih s skalo, ki to omogoča. Z odstranitvijo zahrbtno varljivih klinov (tu in tam bi ohranili kakšnega z zgodovinsko vrednostjo), bi se nam morda razkril tudi kakšen biser povsem trad-clean plezanja s sodobno opremo, ki bi si ga močno želeli ohraniti.
Pogovor in dogovor nas lahko pripeljeta tja, kjer ne bo izključenih, oropanih in ne nasilja z izbijanjem svedrovcev in “povoženimi” smermi. Hvala, Matic! Svobodni v domišljenih mejah. Rešitev za sobivanje bomo morali iskati in najti sami, zaman se zanašamo, da nam bo dana.
In zagotovo moramo kdaj tudi sprejeti in omejiti svoja pričakovanja. Ob načelnem nasprotovanju pa bi slovenski alpski športni plezalec le trpko stisnil zobe in se pridušal: svedrovci v El Capu in Eigerju, v Veži in Koglu ne!? Pa saj so že. Plezalci poščimo najboljšo rešitev za plezalce.
Če strnem moje videnje. Alpsko športno plezanje: prav lepo in koristno bi ga bilo imeti v nekaj večjem obsegu tudi v naših hribih. Ravno tako smeri celotnega spektra vse do povsem clean-trad smeri. O svedrovcu pa: da, tudi v hribih, a ne kjerkoli, še manj povsod.
Zato pa predvsem prostor besedi in pogovoru vsem zainteresiranim uporabnikom prostora, ki nam omogoča in nam bo omogčal - plezati. Z dogovori v resnici zamujamo.