Silvo Baznik: Megla v mestu, sonce v gorah. Več kot razlog, 
da ponovno vozim na Gorenjsko.
Namera priti z avtomobilom do konca ceste, ki vodi pod planino Konjščica, se je zaradi sečnje lesa in zaprtju ceste izjalovila. Obrnem in odpeljem na gozdno cesto nad Rudnim poljem, kjer parkirava ob številnih avtomobilih in stopiva na označeno pohodno pot, ki vodi proti Jezercam in dalje.
Vzpenjava se skozi gozd in ko se ozrem nazaj, vidim med debli dreves žareče rdeče sonce, ki vzhaja. Pospešiva korak. Pot se prevesi in rahlo spušča, ko prečiva pobočje gozda nad planino Konjščico. Pokažejo se ožarjeni gozdovi Mesnove glave in Močil in ostenje Ablance, ko zapustiva gozd in stopiva pod steno sivih polic Viševnika. Še nekaj korakov navzdol in že greva navzgor. Pri stičišču s potjo z še vedno malce meglene planine pa tudi naju pobožajo topli sončni žarki. Od tu dalje več vzporednih stezic vodijo v višje ležečo dolino Jezerca. O jezercih seveda ni ne duha ne sluša, le travišče in peski polnijo jutranjo senčno ravnico pod gorami. Pogledi nanje me vedno očarajo. Srečujeva prve pohodnike, ki se vračajo. Večina verjetno s Triglava, ki je v teh lepih dneh po ponovni namestitvi obnovljenega stolpa pravi magnet za pohodnike. Po eni od stez se vzpneva na Studorski preval in se spustiva na drugo stran. Nad Bohinjem vztraja megla, izza grebena Ablance posije sonce in zato se na vrhu rahlega vzpona po pobočju Velikega Draškega vrha ustaviva in predahneva. Nič se nama ne mudi in jesen nam ponuja pestro paleto barv. Zanimivi so odtenki iglic macesnov, ki od zelene prehajajo v zlatorumeno in nato počasi zapuščajo vejice in padajo na gorska tla. Ruševje s svojo temnozeleno barvo še poudari macesneve barve.
Odpraviva se dalje. Korak za korakom naju popelje na pobočje naslednje gore, kjer zapustiva označeno pot. Poiščeva neoznačeno stezico in se pričneva vzpenjati po travnatem pobočju. Stezici je lahko slediti tudi na bolj kamnitem delu pobočja. Steza se obrne proti zahodu in od gozdov nad planino Krstenice se pokaže prvi in nato drugi Stog, za njim vrh Ogradov in višje greva, več vrhov se vrsti eden za drugim. Tudi tu ne gre brez srečanja s planinci, ki se spuščajo z vrha. Kot kaže se nas je veliko odločilo obiskati visoke vršace. Hodiva dalje po sedaj že položnem pobočju in pot naju popelje na neizraziti Mali Tosc, kjer se odpre pogled na sam vrh Tosca in očaka naših gora.
Nekaj vrtač popestri travnato ravnico in eno od njih obideva po desni strani ter stopiva do grebena, s katerega padajo strme vzhodne stene v dolinico med Toscem in Velikim Draškim vrhom. Ob grebenu se povzpneva do vrha na višini 2275 m, ki je eden od naših številnih razglednikov. Kot na dlani so vršaci nad Malim in Velim poljem od Prevalskega Stoga do Koštrunovca. Nad Velsko dolino se vzpenjajo Mišelj vrh, Kanjavec, Šmarjetna glava in drugi. Pod nama je sosednji Vernar in za njim kot na dlani je Triglav s Planiko in Kredarico. Ko ga približam skozi objektiv, je videti kopico pohodnikov na njegovem vrhu. Pogled drsi po vrhovih Kredarice, Rži, Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca in preko doline Krme na sosednji Veliki Draški vrh, za njim je viden njegov manjši brat, ki mu sledi Viševnik in Ablanca. Na vrhu nisva sama. Kot sva se midva pridružila predhodniku, se nam pridružita naslednji pohodnici in skupaj uživamo gorsko lepoto nekaj minut ter seveda poskrbimo za obnovitev energije iz nahrbtnikov.
Na nebu se pojavijo prvi zametki oblakov in čas je za slovo od tega lahko dosegljivega vrha. Stopiva po poti vzpona, se malce zaustaviva na grebenu Malega Tosca, pogledava navzdol na ravnici obeh Polj in nadaljujeva spust po pobočju. Ob poti zaslediva še nekaj cvetočega gorskega cvetja, ki kljubuje nizkim temperaturam noči, a le še vprašanja časa je, kdaj bo moral kloniti in se povrniti v vsem svojem sijaju naslednjo pomlad. Stopiva na označeno pot in se pridruživa kopici pohodnikov na isti poti. Vrneva se na Studorski preval, malce zastaneva za dogovor o naslednjem koraku in odločiva, da greva od tu dalje po drugi poti. Greva levo na prečno pot po pobočju Velikega Draškega vrha. Pot je zanimiva. Sprva gre skozi ruševje, nato po robu več vrtač, sem ter tja ob manjših gladkih stencah, da doseževa stezico, ki se vzpenja po vzhodnem pobočju in grebenu gore do vrha in ne malo pohodnikov je že na njej. Midva pa nadaljujeva do roba grebena, ki strmo pada v dolino Krme in kjer je prav tako zanimiv pogled na Rjavino na drugi strani doline, ki so objeli beli oblaki. Stopiva na pobočje, ki se pne proti vrhu Malega Draškega vrha. Pot preči sprva travnato pobočje, ki pada v dolino Jezerca, nato doseže skalnati predel, kjer je nekaj pletenic in klinov, ki popestrijo hojo ter se končno spusti na melišče pod Srenjskim prevalom, ki ga doseževa v nekaj minutah vzpona.
Pred dobrim mesecem sem bil na prevalu in tedaj izpustil vzpon na Mali Draški vrh. Tokrat se temu nisem odrekel in s sinom stopiva na neoznačeno stezico. Pazljivo se vzpenjava, sem ter tja poprimeva za skalo in premagujeva višino, srečava grupo pohodnikov, ki se vračajo in doseževa vršnji greben. Še enkrat nekaj poprijemov rok in sva na vrhu 2132 m visoke gore. Tudi tu je kaj videti, od poprej videnih še Vrh Draškega robu, Veliki Selišnik, pa Debeli vrh, Mrežce in vrhove Lipanskega vrha, Brd in Debele peči. Ne gre pozabiti na sosednji Viševnik, kjer se na vrhu kar tare planincev.
Kmalu se nama pridruži planinec, ki naju fotografira in nato zapustiva vrh. Kakor navzgor, poravzaprav še bolj, previdno stopava z vrha in se vrneva na Srenjski preval. Da bi zaokrožila vzpone na najini poti, greva še na Viševnik. Pot ni zahtevna, a kljub temu je potrebno paziti, kako in kam stopiva. Še nekaj višinskih metrov in sva na vrhu, polnem planincev. Ne ostaneva dolgo, saj ljubiva tišino v gorah. Stopiva na drugo stran gore in se spustiva po grebenu.
Še nekajkrat zastaneva, da ujameva v svoje poglede vso lepoto jesenskih gora in že hodiva skozi ruševje pod pobočje Plesišča. Macesni žarijo v soncu, ko se spuščava po ali ob blatni stezici na ravnico Zlatih voda, kjer počiva skupina planincev. Pozdrav in že sva mimo.
Greva še navzdol na travnato smučišče, nato na gozdno cesto in navkreber do parkiranega avtomobila, kjer je sedaj občutno manj jeklene pločevine kot zjutraj. Zaključiva pohod, zamenjava obutev, nahrbtnika romata v prtljažnik in že sva na poti.