Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trupejevo poldne in Za Akom

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
sobota, 13. oktober 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 678

Silvo Baznik: Zgornjesavska dolina loči Julijce od Karavank. Kam torej?

Iz meglene nočne Ljubljane ob zori prispem na izhodišče v Karavankah. Parkiram v Srednjem vrhu in v hladu jutra naredim prve korake. Stopim mimo kmetije Hlebanja, kjer domačina pobaram za začetek poti na Trupejevo poldne in naslednji trenutek prekoračim pašno ograjo in stopim na kolovoz. Višje je lepo vidna Martuljkova skupina, ki se koplje v meglici, le vrhovi so deležni prvih sončnih žarkov.

Kolovoz zavije desno do razpotja, kjer po spominu nadaljujem prečenje pobočja in nato ob potoku Jerman navzgor in preko vode po obnovljenem mostu in navzgor. Nekajkrat prekoračim potok in grem mimo krmilnice za gozdne živali. Naprej pa so leseni mostiči že v slabem in neprevoznem stanju. Vzpenjam se mimo opuščenih stanov na Hudih hlevih, le ena bajta je delno obnovljena in tako po kolovozu dosežem konec široke gozdne ceste s Korenskega sedla, od koder gre desno dolina Železnica, jaz pa stopim levo in jo po nekaj minutah na ovinku zapustim in grem desno na kolovoz, ki me ponese na Blekovo planino. Preko travnikov se povzpnem na rob in za njim ugledam pastirsko kočo in hlev, ki v tem času samevata. Naredim prvi odmor. Sonce je obsijalo planino in postane prijetno toplo. Razgleda na Koroško ni, saj se nad pokrajino bohoti belina megle, le vrh avstrijskega oddajnika v daljavi se koplje v soncu. Zato pa je viden vrh, na katerega namerava danes stopiti moja noga in počasi se odpravim po stezici, ki poteka po mejnem grebenu proti zahodu. Korak je usmerjen enkrat navzgor in drugič navzdol, kakor valovi greben, ki poteka večinoma v objemu gozda. Le enkrat moram poprijeti za skalo, sicer pa je pot prijetna in lahka za hojo.

Macesni spreminjajo svojo barvo in vse več je odtenkov rumene. Pas gozda z bližino vrha preide v pas ruševja in ta v travnati greben, ki me popelje na višino 1931 m, kjer stoji zanimiv lesen križ z napisom v obeh jezikih sosedov. Sem na Trupejevem poldnu, a do poldneva manjkata še dve uri. Žal se moja želja po odličnem razgledu ni uresničila. Odsev megle iz doline je zakril podrobnosti karavanških gora, ki se izgubljajo nekje v daljavi. Še Julijci ne kažejo pravega obraza, le visoki vrhovi so zarisani na obzorju. Nič zato, si rečem, bo pa naslednjič še lepše.

Rahel vetrič me hladi, ko premišljujem ali grem še na kakšen vrh ali pa nazaj v dolino in končno se odločim za slednje. Počasi se odpravim in stopim po vzhodnem grebenu navzdol na sedelce, kjer odvijem desno in se spustim v lepo travnato dolino in prispem do lovske koče, kjer naredim še en odmor in nato stopim po dolini Železnice. Srečam pohodnika, ki sta se do Železnice pripeljala z avtomobilom, jaz pa odvijem levo na kolovoz in se ob potoku po jutranji poti vrnem na Srednji vrh.

Martuljško skupino še vedno ovija tanka plast meglene koprene, ko se odpeljem z vasi v dolino, a ne grem še domov. Ustavim na parkirišču v Gozd Martuljku in ponovno obujem pohodne čevlje, nahrbtnik na ramena in grem na pot. Najprej naredim nekaj deset metrov po kolesarski poti, nato po zaprti cesti in se oziram po planinskih in turističnih oznakah, ki so tu zelo pogoste. Planinske markacije usmerjajo pohodnike na strm kolovoz, turistične pa v sotesko potoka Martuljka in tja me nesejo noge. Kmalu prečim potok in ob njegovem desnem bregu poteka zame nova turistična pot. Nad potokom se dvigajo strma pobočja in prepadno pobočje nad potjo je dobro varovano pred morebitnim padajočim kamenjem. Lepa tesen in struga potoka nudita obilico lepot in na eni od sipin je postavljeno že lepo število možicev. Hladna je soteska, saj jo sončni žarki ne dosežejo. Hodim po poti, ki je prepredena s stopnišči in brvmi in prispem do razgledišča na spodnji in mogočni slap, ki pada preko navpične stene in se deli na več delov, iz enega v dva dela in v tridelni slap, katerega vode se ponovno združijo in se prelijejo preko velikih skal v strugo, ki odbrzi v dolino in se pridruži vodi reke Save. Počasi se odpravim naprej po vlažni in mokri poti skozi gozd, kjer se pot združi s planinsko. Višje stopim na gozdno cesto in po njej prispem do pašnikov, kjer se cesta konča. Nadaljujem po označeni poti in nato zavijem do kapelice, kjer so zapisane žrtve gora. Vrnem se na označeno pot in se vzpenjam skozi gozd do razcepa poti, kjer odvijem levo. Kmalu prehitim pohodnika, ki se prav tako spuščata k slapu. Stopam navzdol in s pomočjo pletenic dosežem strugo potoka, kjer se odpre pogled na zgornji slap. Do korita slapu je potrebno poprijeti za pletenice in kline, a se splača vložiti nekaj truda za korak pod sam slap, ki ni tako mogočen kot spodnji, a kljub temu vreden ogleda. Nad njim se pričenja krnica Za Akom, moja naslednja postaja na današnji poti. Pod slapom sta možica in naredim še enega, da jima ne bo dolgčas in nato ponovno poprimem za pletenice in se spustim nazaj do brvi in preko nje navzgor po vlažnem pobočju do poti za krnico.

Lepa pot me popelje skozi gozd na strmo skalnato pobočje, kjer varovala na vlažni skali in strmih travah še kako pridejo prav. Gladko in vlažno skalno ploščo prehodim s pomočjo umetnih stop in pletenice, prečim strmo steno, nato strmina popusti in po krajšem vzponu pridem do mogočnih prodišč, kjer se markacije tudi končajo. Sem v krnici Za Akom in nad menoj se vzpenjajo znani vrhovi mogočnih gora.

Do bivaka bom stopil kdaj drugič, danes se zadovoljim z nekaj sprehoda po obeh krakih prodišč. Za kaj več počasi zmanjkuje časa. Sonce se bliža vrhovom in kmalu bo na krnico padla senca kljub še zgodnji popoldanski uri. Sedem na večji kamen in se okrepčam iz nahrbtnika. Gledam gore v tišini in senco, ki se plazi po krnici, ko sonce tone za vrhovi gora. Včasih ni treba, da si na vrhu, že pogled na Vršič, Vanežev rob, Kukovo špico, Škrnatarico, Široko peč, Veliko in Malo Ponco in druge vrhove dajejo čar in zadovoljstvo, da sem tu sedaj in srce je zapolnjeno in srečno. Počakam na senco in nato se odpravim iz krnice, kjer na robu že žubori voda in malce dalje pada preko stene v obliki slapu v svojo spodnjo strugo.

Ponovno sem na strmi poti, se spuščam, prečim in hodim po pobočjih, da dosežem mesto, kjer odvijem desno in preko brvi pridem h kapelici, od koder ugledam skozi vejevje piramido Špika. Postanem in predahnem ter nato preko travnika z ogromnimi gobani ob poti pridem na pašnik ob brunarici Pri Ingotu. Pašnik in koča samevata, a pogled na Kukovo špico in Široko peč odtehta vse drugo. Zapustim pašnik, stopim preko mostu na cesto in odkorakam. Kmalu sem zopet na stezici in še enkrat se spustim do razgledišča pod spodnjim slapom. Srečam nekaj pohodnikov in grem dalje v sotesko do možicev, kjer naredim še enega in nato po isti že prehojeni poti se vrnem do izhodišča.

Ni bilo treba izbirati med Karavankami in Julijci, le voljo je potrebno imeti in v istem dnevu sem obiskal kanček enega in drugega. Še se bom vrnil, si rečem, ko sedem za volan in se odpeljem proti domu.
 

eXTReMe Tracker