Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Aljaž naj bi združeval

06.10.2018

 

nedelja, 7. oktober 2018, ob 05:30, Uredništvo G-L, ogledov: 1017

Dnevnik - Janez Turk: V tej dober mesec trajajoči evforiji in našem vseslovenskem navdušenju nad svetlim simbolom

... 2864 metrov visokega troglavega vrha, ki v svoji najvišji točki nosi svetinjo, ki jo je slovenskim gornikom in drugim Slovencem davnega leta 1895 dal postaviti dovški župnik Jakob Aljaž, smo pred dnevi dočakali, da je pred meseci obglavljeni očak ponovno dobil svojo, nam Slovencem priljubljeno podobo, in prav je tako. S svojim videnjem pa bi rad nekaj besed spregovoril o tem, da ne samo v Sloveniji, v našem gospodarstvu in v politiki, tudi v planinstvu in gorništvu še v ničemer ne znamo ali nočemo uskladiti tako, da bi bilo vsem po godu in prav.

Povsem nerazumljivo in nedopustno sem občutil dejstvo, da so organizatorji prevoz Aljaževega stolpa z vrha Triglava v dolino načrtovali le dan pred že leto vnaprej načrtovanim množičnim tradicionalnim pohodom 100 žensk na Triglav. Te so bile že v Vodnikovem domu pod Triglavom, to je le slabih 5 ur od dosega vrha, ko so jim stolp, po mojem videnju kot zanalašč, odpeljali z vrha. Vremenska napoved je bila tudi za naslednje dni lepa, z brezpadavinskim in sončnim vremenom, kar pomeni, da bi bil stolp lahko z vrha Triglava odpeljan naslednji in še tudi kakšen dan pozneje.

Natančno vem, kaj je za sto pohodnic, med njimi so bile številne, ki so se prvič povzpele na našega očaka, pomenilo, ko jih je ta pričakal brez slovenskega simbola, ki ga ponosno in pogosto razkazujemo in se z njim ponašamo. Kajti bil sem prisoten na vrhu Triglava s svojimi prijatelji v času prvih treh organiziranih pohodov 100 žensk na Triglav in sam sem bil priča, kaj je za vsako izmed njih, že takrat v bivši Jugoslaviji, pomenil Triglav in na vrhu njega Aljažev stolp. Koliko solz je bilo takrat prelitih, se spomnim, solz veselja in navdušenja nad zmago vsake izmed pohodnic, in kako globoko se je vsaki vtisnil dogodek, ki so ga doživele vse, ki so prvič stopile na Triglav, to je, da so jo od vodje pohoda dobile krepko po riti z alpinistično vrvjo. Koliko fotoaparatov, čeprav jih v tistih letih še ni bilo veliko, je šklocnilo in koliko naslovov so si udeleženke izmenjale s tistimi, ki so jim poslali težko pričakovane fotografije s posnetki ob stolpu, v stolpu, pa tudi na vrhu stolpa ob takrat lepi peterokraki zvezdi.

Za vsa ta, za mnoge enkratna doživetja so bile letošnje udeleženke pohoda 100 žensk na Triglav po moje neupravičeno in nerazumljivo okradene.

Rad bi izvedel od nekoga, zakaj se ni dalo teh dveh dogodkov časovno uskladiti, zakaj je moral ta pleh z dušo prav tisti trenutek v dolino. Rad bi tudi vedel, zakaj je ta pleh z dušo, ki je bil na vrhu Triglava s strani ustreznega strokovnjaka vsaj že 20, če ne 30-krat strokovno pregledan, pretipan, barvno sondiran, poglajen, za silo polikan in ne vem kaj še vse, moral ponovno v Ljubljano k strokovnjakom, kaj so še v Ljubljani po vseh teh predhodnih tipanjih še dobrega storili za stolp. Prvotno sem mislil, da ga bodo v Ljubljani vsaj prepeskali in ugotovili strukturo barv ali česa drugega, nato pa sem razbral iz dnevnega časopisja, da je bil stolp prepeskan na Gorenjskem. Zakaj potemtakem ni bil stolp že takoj prepeljan - namesto v Zavod za kulturno dediščino v Ljubljano - v jeseniško podjetje Kov, v katerem so izvajali večino del?

Tudi tja bi se lahko pripeljali strokovnjaki iz Ljubljane in stolp do obisti pretipali, navzoči pa bi bili lahko tudi pri odstranjevanju množice plasti barv, ki so jo v stoletjih nanesli vzdrževalci. S tem povedanim, po mojem videnju bi bilo tudi mogoče prihraniti kakšen dan ali dva za kasnejši odvoz stolpa z vrha Triglava. Toda izkazalo se je žal tudi tokrat, da smo ponekod še vedno gospodje na svojem dvorišču in v svoji štali, sosedu pa naj krava kar crkne. Pri takšnih in podobnih akcijah, kot je bila ta, sem pogrešal dejavnike, kot je Planinska zveza Slovenije, predstavnika Triglavskega narodnega parka, predstavnika organizatorjev pohoda 100 žensk na Triglav in ne samo predstavnika Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Čudi me, da je bilo od tam izjavljeno, da je bil to eden najpomembnejših projektov obnove kulturne dediščine, kar smo jih izpeljali v Sloveniji. To bi razumel in bi nam bilo razumljivo, če bi bilo izjavljeno pred 200 leti in več, kajti prepričan sem, da smo v Sloveniji v tem času sposobni in usposobljeni obnoviti kaj več kot slabih 300 kilogramov delno zarjavelega pleha, pa čeprav ima ta dušo. In resnično upam, da strokovnjaki po vseh opravljenih pregledih v njem niso odkrili še kakšnega drugega organa.

Če bi to vedel Aljaž, ki je že pred toliko leti poskrbel in dokazoval vsem pohlepnežem, da je to naša slovenska zemlja, bi se vsekakor obrnil v grobu, da mu ne bi bilo treba videti takšnega genialnega načrtovanja vzdrževanja njegove dediščine.

 

Komentiraj (1):

Gregor Malenšek, ponedeljek, 8. oktober 2018, ob 00:38

Gospod ne razume, da lahko oktobra v Julijcih zapade konkretna količina snega. Koliko bi bilo šele jamranja, če bi se vreme obrnilo malo drugače in bi moral stolp pol leta počakati v kakšem skladišču. Čestitke restavratorjem za dobro izpeljan projekt.

eXTReMe Tracker