Dnevnik/Plezanje - Gorazd Suhadolnik: Marko Brdnik je poklicni glasbenik. Virtuoz na harmoniki, klasik, džezist, pankroker.
Avtor glasbe za 40 gledaliških in plesnih predstav. Njegova druga strast je plezanje.
Ceni alpinizem z domišljijo.
Član AK Rinka pleza »kar veliko, kolikor se da«, zadnji dve leti manj, tudi zato, ker se poja z vsemi inačicami koles po vseh inačicah kolesarskih poti in poligonov. Je ljubitelj prvenstvenih smeri. Skala, led ali pa miks obojega, povsem vseeno, da je le prvenstvena, pravi. »To je res prava avantura. Najraje imam konce okoli Loga pod Mangartom, zanimivi so že dostopi in sestopi, vse je precej na glavo, stene so nepregledne, ne moreš vedeti, kaj te čaka v njej. Tam imamo še ogromno nedokončanih projektov. Le zrediti se ne smemo,« pravi glasbenik Marko Brdnik, ki brez težav prepleza težavnost do 8a in reši 7c pri balvanskih problemih.
Od svojih prvenstvenih smeri priporoča »zelo lepo« Recesijo v Planjavi. Z dolgoletnim soplezalcem, novinarjem in pisateljem Tadejem Golobom sta preplezala več prvenstvenih, Marku sta najbolj carski Helter Skelter v Bavhu v Loški steni in zimska smer Soška fronta v severni steni Rombona. »Veliki, 850 oziroma 700 metrov dolgi smeri, v velikih previsnih stenah brez možnosti izhoda. Naša plezalska vrhunca, za katera smo se pripravljali več let.« Za tako početje je v slovenskih hribih še ogromno možnosti, pravi Brdnik in utrne se mu vzporednica z glasbo.
»Veliko lažje je doseči uspeh, če si ga želiš, z igranjem priredb znanih skladb. Če bi naš trio Baldur igral priredbe hitov Abbe, bi lažje prišli do občinstva. Enako je v alpinizmu: če ponoviš neko težko smer, si večji frajer in lažje najdeš sponzorja. Kot da celoten družbeni razvoj ne ceni več raziskovalnega duha, niti v alpinizmu. Še pred nedavnim so si alpinisti med seboj kradli prvenstvene smeri in se zaradi tega zmerjali po časopisih, zdaj pa kot da to nikogar več ne zanima. Na internetu poiščeš, kje so trenutno dobre razmere za plezanje, in se tam 'postaviš v vrsto'. Takšen je alpinizem leta 2018, meni se zdi to sramota.«
Na ljubljanski waldorfski šoli Brdnik poleg glasbe uči tudi plezanje: »Velikokrat sem že pomislil, da bi nehal, vendar se mi zdi spoznavanje otrok s plezanjem strašno fina stvar. Nekateri otroci, ki v razredu značajsko težje izstopajo, ponavadi pri plezanju zelo izstopajo, tisti najglasnejši v razredu pa pri plezanju ponavadi obmolknejo.«
Jutri v Španskih borcih
Večji del njegove kariere se vrti okoli scenske glasbe, od pisanja glasbe za gledališče in filme še največ živi. Kakšno glasbo, konkreten glasbeni žanr, zasliši, ko v hribih zagleda lep kamnit amfiteater? Odgovori, da je pred dvema letoma kot član žirije festivala gorniškega filma opazil, da je pri vseh filmih vse nabito s strašno pompozno in ekstrovertirano glasbo, vse se dogaja z nekimi »hudimi« bobni, kot na rokovskem koncertu. »Mislim, da nihče, ki stopi v tak amfiteater, zavedajoč se, da gre plezat težko smer, v sebi ne čuti tega,« pravi Brdnik. »V taki situaciji smo v resnici vsi zelo skromni, ko stojiš tam spodaj, se počutiš zelo ponižnega.« Kot soavtor glasbe za predstavo Pavla nad prepadom v Slovenskem mladinskem gledališču se je trudil, da bi napisal tako glasbo.
Glasbo za gledališke in plesne predstave ter filme ustvarja tudi skupaj z glasbenim »soplezalcem«, kitaristom Urošem Rakovcem igrata v kopici zasedb, leta 2016 sta izdala album Leta. V triu Baldur, poimenovanem po nordijskem bogu svetlobe, sijaja in miru, sodelujeta z bobnarjem Markom Lasičem.
Jutri zvečer [02.10.2018] ob 20. uri bodo v Španskih borcih v Ljubljani izvedli koncert Obljubljena dežela, preplet akustične, elektroakustične in elektronske, tako komponirane kot improvizirane glasbe, z glasbenim in plesnimi gosti. Na koncertu bodo sodelovali tudi plesalci Marja Koren, Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Branko Potočan in Željko Božić, pridružil pa se jim bo še harmonikar Marko Hatlak.
»Tematsko gre za glasbo, ustvarjeno za različne predstave v zadnjih letih,« pravi Marko Brdnik. »Stvari, ki so nam zelo všeč, smo prevedli v koncert, ker so bili v teh predstavah tudi plesni prizori, smo k nastopu povabili plesalce. Združiti je bilo treba veliko žanrov in malo me je bilo strah, da na koncu ne bo nastala ena sadna kupa, da ne bi bilo vsega preveč. Mislim, da nam je vseeno dobro uspelo.« In kje je njegova obljubljena dežela? »Mislim, da je tukaj, da sem že v njej,« odgovori harmonikar in plezalec.