Dnevnik - Zdravko Vatovec: Kako to, da se niti 123 let po tem, ko je bil tisti »šlosarski zmazek« prvič zataknjen na vrh Triglava,
... ni še nihče spotaknil ob nesorazmerje med ambicijo in klavrno, diletantsko podobo izdelka?
Aljažev stolp naj bi bil vendarle nekakšno pričevanje: »Tu smo mi, Slovenci, mi smo tu, Slovenci« – v časih, ko so si planinske organizacije v Alpah vsepovsod označevale planinske poti in si izmišljale svoja imena.
Prav, da je župnik Aljaž dal označiti Triglav. Toda njegovo likovno, oblikovalsko in tehnično-obrtniško znanje očitno ni segalo nad nivo diletantstva. Velika ambicija in minimalen, če sploh kakšen, vizualni domet. In torej skromna sporočilnost, ruralna forma mentis sporočila.
Spomnimo se, da je tedaj ljubljanski župan Hribar na veliko obnavljal popotresno Ljubljano: torej ni bil problem najti arhitekta, ki bi znal oblikovati stolp – če se je že župniku zdelo, da mora vrh označiti s stolpom.
Vmes je bilo celo slišati, da bi dodali še križ. Pa res, samo še križ manjka. Pa bomo razumeli: Tod so doma zadrti podeželani, nekakšni kmetavzi iz pračasov.
Prav bi bilo, da stolp postavimo v muzej, kamor edino spada. Nov stolp pa naj oblikuje profesionalec. Ali pa: kaj ko bi razpisali splošni natečaj za idejo, kako označiti vrh Triglava? In ko izberemo najboljšo idejo, razpišemo natečaj med oblikovalci/arhitekti za spodoben dizajn.
Pa še to: župnik Aljaž je imel na skrbi osirotelo rejenko z bogato dediščino. Umrla je revna in pozabljena v neki hiralnici menda po drugi svetovni vojni. Kdo je v resnici financiral tako stolp kot Aljažev dom, verjetno ni težko uganiti. Nisem pa še slišal, da bi rejenki kje postavili vsaj spominsko ploščo za ubožno življenje, ki ji ga je »varuh« namenil…
Zdravko Vatovec, Koper