Silvo Baznik: Odhod ponoči in v mraku sva na izhodišču poti na kraljico naših gora.
Pred zoro sva v mrzli dolini Vrat in v soju svetilk narediva prve korake s parkirišča na travnik pred Šlajmerjevim domom. Stopiva mimo gozdnih delavcev, ki že pripravljajo posekana debla za prevoz, v gozd in se vzpenjava po sprva razritem kolovozu skozi gozd in nato po markirani strmi poti do hudournika, kjer ugasneva svetilki, kajti noč je zamenjal dan.
Vzpenjava se nekaj minut po strugi hudournika in slediva poti, ki zavije desno in tu prvič danes ugledava očaka Julijcev. Strma pot skozi gozd naju popelje na razgledišče nad dolino Vrat in sončni žarki rumeno obarvajo pobočja Stenarja in vrh Triglava pobožajo prvi sončni žarki. V lepem jutru stopava dalje proti pobočjem pod Stenarjem poraslimi z rušjem in macesni, ki so hitro za nama in pred nama se odpre dolina pod Stenarskimi vrati, od koder je viden vrh Križa. Po kratkem vzponu čez melišče pot doseže razpotje, kjer gre neoznačena pot na Stenarska vratca, najina markirana pa se obrne desno in po njej doseževa naslednje razpotje pod bivakom, kjer greva ponovno desno na manjše melišče, ki ga prečiva in stopiva ostro desno.
Prečiva poličko in se povzpneva na pašnike pod Dolkovo špico. Jasno nebo, sonce in prelepi razgledi na gore so pravi balzam na trud, ki je potreben za to čudovito doživetje. Z grebena se počasi spuščava, nato prečiva melišča in se povzpneva po pobočju v lepo krnico Zadnji Dolek med Dolkovo špico in Škrlatico, kjer je stičišče poti z Dolkove špice in Rdeče škrbine. Dobro zadihan stopam za hčerjo preko melišča navzgor do vstopa v steno Škrlatice, kjer srečava planinca, ki se že vračata v dolino. Tu imava kratek odmor in pripravo na zahteven plezalni vzpon. Po prvih prijemih hitro ugotoviva, da ni šale in da bi na kakšnem mestu za manj izkušene bilo priporočljiva kakšna pletenica ali klin več, a ob dobrih oprimkih gre nama dobro od rok. Nekaj pletenic je potrganih in bi jih bilo potrebno nadomestiti. Strma pot po skoraj navpični zahodni steni daje pridih enkratnosti in doživetje vzpona beležita oba fotoaparata, da bova lahko kasneje to še enkrat ali večkrat podoživela. S pogledom nazaj ugledava okno v Škrlatici in strmo preplezano pot. Po najtežjem delu sledi lažje plezanje do južnega grebena gore, od koder ugledava krnico V kotlu, ki leži med ostenjem Rokavov in Škrlatice. Enkratno in lepo. Do tu sem dobro sledil hčeri in pred nama je le še vzpon po grebenu do vrha gore, a utrujenost je naredila svoje in počasi zaostajam za spremljevalko, ki se hitro oddaljuje. Za nama prihajata planinca, ki me višje dohitita, ko moram počiti in si nabrati moči za zadnji del poti. Še nekaj vzpona in že vidim križ na vrhu in še nekaj moči potrošim za zadnje metre ter končno dosežem vrh kraljice naših Julijcev ter se pridružim trojici, ki je pred menoj stopila na 2738 m visoko Škrlatico.
Pogled seže na Triglav, Dolkovo špico, Razor, Prisojnik, Jalovec s Poncami, Mangart, oddaljeni Špik nad policami in Viš, pod nami so Špik, Mala in Velika Ponca, krnica Velika dnina, nad katero se pne Oltar. Še in še je vrhov, ki so vidni s Škrlatice in trud za vzpon je obilno poplačan in čas je za dobro okrepčilo in daljši odmor.
Prijetna temperatura in rahla sapica pripomoreta k še boljšemu počutju in razgovoru na gori, a kot vedno pride čas odhoda. Oprtava nahrbtnika in zapustiva vrh. Po isti poti se vračava. Previdno kot pri vzponu, previdno tudi na sestopu. Sprva na jug, nato z grebena na zahod v zahteven plezalni del, kjer srečava planinko in naprej ob pletenicah in klinih ter prostem plezanju do vznožja stene, kjer počiva druga planinka pred vzponom. Odločim se za spust po melišču, medtem ko hči gre po poti vzpona in tako sem kmalu daleč pod njo. Z nekaj metri vzpona sem na rogljiču, čigar južna stena strmo pada v dolino Vrat. Vrnem se na pot in pričakam hči. Na bližnjih travah se pasejo ovce. Le od kod so prišle in kam so namenjene, se sprašujem, ko sediva na trati in uživava dobrote iz nahrbtnika. Čez čas sva na nogah in stopava navzdol, prečiva melišče in se vzpneva na travnato pobočje pod Dolkovo špico in se ustaviva. Prelepo je, da bi samo hodila in potrebno se je naužiti pogledov. Lepo je viden bivak s Stenarjem, Križem in Gubnom, preko doline pa kraljuje Triglav.
Sonce počasi potuje na zahod in sence se plazijo z gora proti vzhodu. S sončnega grebena sestopiva do križišča poti pod bivakom in po že prehojeni poti nazaj na melišča v dolini pod Stenarjem. Prečiva melišče in nato ob steni se spustiva do običajnega počivališča, kjer ujameva še nekaj sončnih žarkov in kjer je dobro vidna senca Stenarja na Dolkovi glavi. Kratek postanek in nato v senco in skozi ruševje in ob nekaj macesnih navzdol do razgledišča na Triglav. Obvezna fotografija in greva na strmo pot skozi gozd do hudournika.
Še nekaj spusta in ponovno greva v gozd, iz katerega izstopiva na travnik pred Aljaževim in Šlajmarjevim domom. Le nekaj korakov in sva na izhodišču in zaključku poti. Lepa, dolga in tudi naporna tura je za nama. Pospraviva pohodno opremo in se odpeljeva zasluženi osvežitvi naproti.