Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veronica bonarota

Črnuški AO, 25.09.2018
Veronica bonarota oz via Bauer v Divji kozi

sreda, 26. september 2018, ob 05:26, Uredništvo G-L, ogledov: 740

Črnuški AO - Jasmina Zajc: ... oziroma via Bauer v Divji kozi

Pred časom je Grega omenil, da je že fino plezati kakšno daljšo smer, ker te ta za dlje časa nahrani. In ker se zima približuje, smo se odločile, da se gremo konkretno nasiti.

V Giulie Verticali sem našla smer Veronica bonarota ali Bauerjeva smer na vzhodni strani Divje koze. Dostop do smeri je možen preko koče Pellarini ali Corsi, ali pa po dolini Mrzle vode, v vseh primerih pa pomeni to konkretno dolg dostop in sestop. Odločile smo se za opcijo Mrzle vode s ponovno izvedbo triatlona, ker je tako pač bolj zabavno … baje.

Nekaj čez šesto smo štartale iz vasi Riofreddo, po slabi uri kolesarjenja kolesa skrile v gozdu, nato pa zagrizle proti Kozi in se ogrevale še dve uri. Sprva smo pričakovale, da se bo zdaj zdaj zjasnilo in nas bo začelo sonce greti, a smo ob pol desetih ugotovile, da danes ni tak dan. Večino časa nas je spremljala nizka oblačnost, le na trenutke so se oblaki popolnoma umaknili in nam pokazali, do so pod nami čudoviti razgledi. Vstop v smer ni bilo težko najti, se pa je potrebno povzpeti zelo visoko – čisto v zatrep. Smer je zelo malo plezana, zato smo si pomagale predvsem s sliko smeri v Guartogradu, skromnim opisom Miheliča in skico iz vodnička Gulie Vertikali. No, naj povem, da bi skica lahko bila tudi od čisto druge smeri iz druge stene, Mihelič je bil tokrat preskromen in še najbolj nas je vodila spletna fotografija. Prvo polovico smeri sem vodila jaz, pri čemer orientacija ni bila zahtevna, saj že pred vstopom v smer vidiš očiten rob police, ki razdvaja smer na pol. Skala je razen prvega raztežaja kompaktna in razčlenjena, tako da je plezarija res luštna in niti ni važno, če plezaš nekaj deset metrov desno ali levo, saj so povsod lažji prehodi. Takoj na začetku prvega raztežaja sem našla dva klina za štant, nato pa so bili v smeri še štirje klini … in to je to. Posledično nismo plezale s svetlobno hitrostjo, saj je kladivo precej pogosto peloDžek Po šestih raztežajih smo dosegle široko polico, kjer sem štant naredila okoli zagozdenega balvana, ki je že vabil s preperelim prusikom. In tu smo najbrž naredile prvo napako v smeri. Metka je prevzela vodstvo druge polovice in ker je v hribe štartala brez plezalk, je raztežaj IV in IV+ plezala v aprovčkah. Tako je mislila …

Tale balvan nas je najverjetneje zavedel, saj smo drugo polovico začele preveč levo od vrisane smeri, ampak tega zaradi megle nad nami nismo videle. Ko je Metka zlezla prvi IV, se je ravno razkadilo, da sem videla ogromno streho na naši levi strani in tako ugotovila napako. Metka je kljub temu zagrizla v levo zajedo in precej strm, predvsem pa zelo krušljiv cug (mirno lahko dam oceno V+) zlezla v čevljih … kapo dol! Nato pa smo ujele spet pravo linijo in še v štirih raztežajih (ocena sicer I in II) prišle na vrh. Tudi zadnje štiri raztežaje smo se povarovale, saj je bilo vmes ravno dovolj strmih prehodov. Na vrh Božjih polic smo prispele ob petih popoldne in se razvezale. Potem pa begale s pogledi kam sedaj. V vseh treh opisih je pisalo, da se gre z Božjih polic po grebenu na vrh, nato sestopiš.

Smer z vrisano našo varanto (zelena)Po nekajminutnem iskanju smo našle lažji žleb in naredile še dobrih 200 višincev poplezavanja. Spet se nam je megla ravno razkadila v trenutku, da je Sabina na vrhu ogledala potko in možiclja v levo, nato pa nas je naslednji možicelj na drugi strani hriba usmeril strmo navzdol. Naj omenim, da ob vsej megli in pogledu v sivo praznino, človek kar ne želi sestopit po tej poti in šele po narejenih vsaj 60 metrov višine navzdol se je zopet dovolj odprlo, da smo videle prehod in prvo rdečo piko, fju, kako olajšanje. Pa še nekaj sitnega poplezavanja do poti A. Goitan, pa čisto do Trbiške škrbine, nato pa siten spust navzdol do točke, kjer smo začele z našo plezarijo. Šele takrat smo si vzele daljši postanek in si pripravile čelke, saj smo zadnji del spusta opravile že v mraku/temi. V precejšnji temi bi skorajda spregledale skrita kolesa, nato pa uživaški spust v dolino … not!

Boleče zadnjice in zapestja čutimo še sedaj, Metka pa je zadnji kilometer pred avtom doživela še veliki pok in predrto zračnico. Valjda, če je tura Grande, naj bo do konca, hehe. No ob devetih smo le zložile vso opremo v avto in jo pičile proti domu. Pester dan nas je konkretno utrudil, a smo bile izjemno zadovoljne s celotno turo. Edino, kar nas je malce razjezilo, je bila prepozna ura za nabavo pirčka na prvi bencinski postaji. Za zaključek tele sage naj omenim še, da smer priporočam, saj ponuja lepo plezarijo v kompaktni skali, ob lepem vremenu pa ponuja čudovite poglede na dolino Mrzle vode, proti Pelarinniju in Gornji Krnici.

Večina fotk je od Sabine

Oznake: ALP

Komentiraj (2):

Tone Škarja, sreda, 26. september 2018, ob 08:20

Čestitke - to je alpinizem! Plezal sem tam okrog in vsa čast Tinetu, da nam je dal kar spodbuden priročnik. Je pa bil pesniška duša in violinist, kjer takti niso tako odločno poudarjeni, kot pri klavirju. Dobro ste uganile njegov čut.

Igor Pavlič, sreda, 26. september 2018, ob 12:35

Ime smeri je sinonim za planinsko rožo Paederota bonarota, slovensko modro milje, spada v družino črnobivk. V naših gorah je zelo redko, v Zah. Julijcih ga je pa kar nekaj. Doma imam nek 50 let star vodnik Gina Buscainija in pri opisu te Bauerjeve smeri tudi omenja mesto V v tej smeri.

eXTReMe Tracker