Uredništvo G-L 24.09.2018 07:28 1662 0

Milijarda in hop v Radovno

Freeapproved - Anže Čokl: Naključje je hotelo, da smo bili v manj kot tednu dni znova pod mogočno Rjavino. Tokrat z bolj plezalnimi ambicijami.

K izbiri smeri o kateri sem doslej prebiral povečini “ne-priporočljive” opise, nas je eden novejših prijetno presenetil in prepričal v odhod.
Dostop v jutranji vlagi je ob čvekanju hitro minil.
Nejc in Jaka (ter duh izabele) so me priganjali v breg v dobri poldrugi uri smo se že znašli pod steno. Bilo je nepričakovano hladno in prve raztežaje smo vsi splezali v bundah. Že kmalu je postalo jasno, da so našemu okusu bližje tisti "negativni" opisi o smeri. Delno najbrž tudi zato, ker smo v dveh deli smer malce zgrešili in plezali neke težje prehode, o "dobri opremljenosti" pa vsekakor ni bilo ne duha ne sluha.
Do pred-zadnjega raztežaja smo vsega skupaj našteli kakšnih osem klinov, kar nekaj jih je bilo dvomljive kvalitete.

Sloves krušljivosti zadnjega raztežaja prav tako ni razočaral, predvsem pa smo (ponovno) spoznali, da povezovanje raztežajev v naših gorah nima pretiranega smisla, vsaj ne časovno. Ko smo vsi preživeli izkopavanje ruševin zadnjega raztežaja, si na žalost nismo prav nič oddahnili. Previdno - kot po jajčevih lupinah, smo se po štirih plazili ven iz kotla, kjer se je pod nogami in rokami premikal praktično vsak stop oziroma oprimek.

Ob izstopu na škrbino v greben Rjavine smo na moje prigovarjanje in relativno pozno uro izbrali smer proti udobnim travam na Temenu Rjavine. Malce bogateje obložen nahrbtnik sem izpraznil in prazen volumen zapolnil s plezalno kovačijo ter skočil do avta "okrog vogala". Nejc in Jaka sta jo prek Dovških vratc mahnila v Kot.
Nam trem smer in predvsem nevarni metri po smeri do grebena niso ostali v lepem spominu, so nam pa srca ogreli izjemni razgledi, popolna osama in prijateljski trenutki. Fotografije in "tehnične laserske risbe" so od Jake.