Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bovški Gamsovec in Križ

   
   
   
   
   
   
   
četrtek, 20. september 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 710

Silvo Baznik: V rani jutranji uri se peljem v dolino Vrat pohodni turi naproti.

Ura je odbila pet, ko ustavim na parkirišču ob številnih avtomobilih. Še nekaj pohodnikov se odpravlja na pot v soju svetilk. Hitro smuknem v pohodne čevlje in oprtam nahrbtnik. S palicami v rokah in svetilko na čelu naredim prve korake s parkirišča. Jasno nebo posuto s številnimi zvezdami je moj jutranji spremljevalec.

Z makadamske ceste stopam mimo Aljaževega doma po kolovozu skozi gozd za pohodnikoma, ki pri spomeniku padlim partizanskim gornikom zavijeta na Tominškovo pot, medtem ko jaz nadaljujem naravnost še vedno v popolni temi. Višje nad prvim razpotjem v gozdu izgubim markacije in stezica me zapelje v graben hudournika. Za menoj prideta pohodnika in skupno se malce vrnemo, poiščemo pravo stezico in nadaljujemo hojo. Stopimo iz gozda in pred nami so vidne luči pohodnikov. Večina, moja predhodnika tudi, jih je odvila levo na pot čez Prag. Le nekaj lučk zaznam v smeri Luknje. Medtem se je noč prevesila v dan in zato pospravim svetilko. Na nebu so se pojavili prvi oblaki, le nad Luknjo je nebo popolnoma jasno. Prečim pas grmičevja, se povzpnem po nekoliko strmejši in kamniti poti, kjer me nekaj pohodnikov prehiti, eden se mi pridruži in družno prideva na melišča okoliških sten. Ko stopim pod strme stene Plemenic zastanem, planinec nadaljuje, jaz pa uporabim čelado za varnost pred morebitnim padajočim kamenjem. Pojavijo se prve pletenice, ki so bolj potrebne v primeru zmrzali na drobirju na poti kot pri vzponu v suhem.  Vrhova Stenarja in Malega Pihavca sta ujela prve sončne žarke. Pohitim in zadnji metri vzpona po zelo strmem pobočju so hitro za menoj. Stopim na preval Luknjo s pogledom na gore nad dolino reke Soče. Levo se vzpenja strma pot na Triglav preko Plemenic, jaz pa stopim desno in se pričnem vzpenjati preko travnatih pobočij. Pas meglic se vleče po severni steni Triglava, nato je pas jasnine in višje oblačnost. Izza obzorja je slutiti vzhajajoče sonce in čez nekaj minut sprva počasi, nato pa hitro vzide izza gorskega grebena. Občudujem svet okoli sebe in zagledam prvega kozoroga, nato drugega in tretjega. Iz sence pridejo na obsijane travnike pod Pihavcem. Ne menijo se zame, pulijo travo in počasi stopajo dalje. Tudi sam stopam dalje, se povzpnem mimo velike vrtače pod ostenjem Pihavca, Vrha nad Kamnom in Bovškega Gamsovca na južno pobočje le tega.

Pot zavije nad vrtačo. Po njej se strmo vzpenjam in nato zavijem desno na greben, kjer srečam pohodnika, ki se spuščata. Za seboj pa že slišim glasova naslednjih dveh, ki se vzpenjata za menoj. Lep greben me vodi višje in višje. Žal pa razgledov ni. Očitno bo dan minil v plesu meglic, ki stalno, kljub vetru, vztrajajo v dolini in nad vrhovi. Za trenutek se odpre nebo in zagledam vrh Triglava, ki že naslednji hip izgine v meglenem morju. Še pogled na Stenar in kmalu se izgubi tudi njegov vrh izpred oči. Pred menoj je še zadnji del vzpona, zavarovan z jeklenicami in klini in že sem na vrhu 2392 m visokega Bovškega Gamsovca. Za menoj prideta pohodnika in skupno ugotovimo, da z lepimi razgledi danes ne bo nič. Pa drugič, si rečemo, preden se poslovimo.
Pohodnika gresta svojo pot, jaz pa še malce ostanem in se okrepčam iz nahrbtnika. Naredim nekaj fotografij in nato stopim z vrha. Globoko spodaj je lepo vidno Spodnje Kriško jezero, Vrh Razorja pa žal ne.

Sestop je nekoliko bolj težaven, poln klinov in pletenic in poteka sprva po grebenu, nato se spusti na strmo pobočje nad Kriškimi podi in se spušča vse do Dovških vratc, ki je stičišče več poti. Tu se moram odločiti med spustom v dolino Vrat preko Sovatne ali na Kriške pode in vzponom na Stenarska vratca, Stenar ali Križ. Časa imam na pretek in tako ne grem v Sovatno niti na Kriške pode, ki so oddaljeni le pol ure hoda, temveč počasi zakorakam navzgor in zopet srečam kozoroge. Nekaj iščejo med golim skalovjem ne meneč se za hrup palic in čevljev, ki moti spokoj.

Pogledam navzgor in vidim, da so meglice nad menoj zavile Stenar v bel pajčolan, Tja ne grem, si rečem. Pogledam proti Križu, s katerega se spuščata pohodnika. Tja grem, si rečem. Še pogled na Kriške pode s Pogačarjevim domom in jezercema pred njim in že stopam po poti navzgor. Srečam pohodnika, ki pravita, da tudi na Križu prevladuje meglica, a odločitev je padla in nadaljujem vzpon po sedaj edini možni poti, druga je zaprta. Grem na severno stran gore, odložim nahrbtnik in se povzpnem na 2410 m visoki vrh, katerega so ravnokar zapustile meglice. Sonca kljub temu ni, razgledov tudi ne in tako stopim z vrha v žleb in nato ob klinih in pletenicah nazaj do nahrbtnika. Čas je za drugi odmor in okrepčilo.

S Križa grem do Bovških vratc, kjer se odcepi pot na Kriške pode, jaz pa odvijem desno in po širokem grebenu Kriške stene pridem do naslednjega križišča poti. Nebo nad Gubnem in Dolkovo špico je zasijalo v modrini in soncu. Sem ter tja so vidna okna modrine tudi drugod, le Razor noče in noče pokazati svojo veličino. Nič ne hitim, le uživam in uživam v prelepem gorskem svetu, a nič ni večnega in tako postavljam nogo pred nogo, ko se spuščam po kraškem svetu polnem razpok, jam in brezen preko skalovja in trav. Sem ter tja zasledim nekaj gorskega cvetja in srečam še enega kozoroga, preden se ustavim pri bivaku na Rušju. Ogledam si bivak, zunaj naredim nekaj posnetkov meglic okoli Stenarja in Križa, medtem ko so Gubno, Dovški Gamsovec in Dolkove špice brez njih, a le te že prihajajo izza ozadja.

Zapustim bivak in se po markirani poti podam na pot skozi ruševje v dolino pod Stenarjem, kjer gre neoznačena pot na Stenarska vratca, jaz pa nadaljujem navzdol do pobočij, poraslimi z ruševjem in redkimi macesni. Pot se strmo spusti do gozda, kjer je razgledišče na Cmir in Triglav in tu je danes prvič viden Triglav brez meglic, globoko spodaj pa Aljažev dom. Zapustim razgledišče in nadaljujem spust skozi gozd v serpentinah do struge hudournika in ob njem se spustim navzdol. Grem še enkrat v gozd in po kolovozu se vrnem na ravnico pred domom, od koder sem v nekaj korakih na parkirišču.

Po devetih urah zaključim dolgo krožno pot po dolini Vrat na Luknjo z vzponoma na Bovški Gamsovec in Križ in spustom preko bivaka na Rušju v dolino. Zamenjam obutev, sedem za volan in že sem na poti domov.

eXTReMe Tracker