RevijaSN - Robert Pogačar: Če je bilo športno plezanje doslej pri nas vsaj glede zanimanja za vrhunske dosežke še nekoliko zapostavljeno,
... po SP v Innsbrucku ne bi več smelo biti tako.
Slovenci smo že od nekdaj narod pohodnikov, gornikov in alpinistov, v zadnjem obdobju pa vedno bolj tudi narod plezalcev. Plezalne stene, tako tiste v dvoranah kot v naravi, so vedno bolj polne, vse več ljudi plezanje jemlje kot eno od najbolj priljubljenih oblik sprostitve in rekreacije.
Da se iz kvantitete pogosto rodi kvaliteta, je kar nekako logično. Temelje sta s propagiranjem športnega plezanja in organizacijo tekem, kot je svetovni pokal v Kranju, postavila nekdanji alpinist Tomo Česen in Aljoša Grom, prvi, ki je začel dosegati tekmovalne uspehe in zdaj priznan postavljavec smeri. Skupaj z njim je ledino zaorala Martina Čufar, vse do Janje Garnbret edina Slovenka z naslovom svetovne prvakinje, kar ji je uspelo že leta 2001. Potem so bile tu še Natalija Gros, pa sestri Maja in Katja Vidmar, Mina Markovič, trikratna skupna zmagovalka svetovnega pokala tako v težavnosti kot v kombinaciji, pa se še vedno trudi. Fantje so bili nekaj časa na stranskem tiru, nato so začeli zmagovati tudi oni. Klemen Bečan je pred desetimi leti slavil v Kranju, s svojimi uspehi so mu nato sledili Jernej Kruder, letos dobitnik svetovnega pokala v balvanih, Domen Škofič, zdaj z balvansko kolajno na SP še Gregor Vezonik. Štiri kolajne na SP so doslej zbrali tudi paraplezalci. Vse to so dekleta in fantje dosegli ob infrastrukturi, ki je bistveno slabša kot v razvitih plezalnih deželah. V Ljubljani je pravi plezalni center tako zrasel šele decembra 2013.
Uspehe vseh naštetih, ki jih nikakor ne gre podcenjevati, pa je v zadnjih treh letih nadgradila Janja Garnbret. Če so bili ali so vsi našteti tudi veliki talenti, potem je 19-letna Korošica kar multitalent. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto pleza in da že tretjo sezono obvladuje konkurenco. Če je prej to počela le v steni, zaščitena z vrvjo, to zdaj z enako lahkoto počne tudi na balvanih. Dekleta, ki bi enako dobro obvladovalo obe zvrsti plezanja, pred njo še ni bilo. Doslej je še vedno uresničila tisto, kar si je zadala, pri čemer je nič ne vrže s tira. Letos tako ne niti matura, zaradi katere je morala izpustiti nekaj tekem in posledično ostala brez globusa za zmago v balvanih, ki bi ga sicer zagotovo osvojila. Seveda pa pri njej ne gre zgolj za talent ampak tudi za trdo delo nekaj ur dnevno. Zase pravi, daje glede plezanja perfekcionistka, kar je pogoj, da lahko danes v vrhunskem športu uspeš. Da se zna zbrati za največje tekme in da na njih ne podleže pritisku rezultata, je na najboljši možen način dokazala tudi na pravkar končanem SP v Innsbrucku.
Če ne bo poškodb, bo glede na starost svetovni vrh lahko krojila še kar nekaj let že zdaj pa jo lahko razglasimo za prvo favoritinjo na naslednjih 0I v Tokiu. Ker namerava do Tokia izpopolniti še hitrostno plezanje, bo čez dve leti samo še boljša kot danes.
Slovenski plezalci tudi v tujini niso ostali spregledani. Zlasti Japonce, pri katerih ima plezanje precej bolj kulten status kot pri nas, je Janja povsem obnorela, kar je občutila ob njihovem medijskem pritisku po osvojenih kolajnah. Predstavniki vodstva slovenske reprezentance so prejeli celo uradno prošnjo z željo, da bi nacionalna japonska televizija letos pripotovala v Slovenijo in posnela utrip iz vsakdanjika slovenskih športnih plezalcev. Zadnji slovenski športnik, ki je v deželi vzhajajočega sonca doživel takšno priljubljenost je bil alpski smučar Jure Franko. Nenadno japonsko zanimanje za Slovenijo bi kazalo izkoristiti tudi kot postavno priložnost vsak kapital, ki bi ga bili pripravljeni vložiti v našo državo, bi bil seveda dobrodošel.
Če ne bo poškodb, bo Janja glede na starost svetovni vrh lahko krojila še kar nekaj let, že zdaj pa jo lahko razglasimo za prvo favoritinjo na naslednjih 0I v Tokiu.