SiolNET/Sportal - Alenka Teran Košir: ... plezalka, ki na svet gleda kot skozi slamico, tik pred zagovorom diplomske naloge
Če bi nizali zgolj težave, ki so v življenju doletele 22-letno Korošico Tanjo Glušič, bi se marsikdo prijel za glavo, a če dodamo, da je v plezanju našla ljubezen svojega življenja, ji lahko tudi zavidamo.
Gluho-slepa plezalka s Aspergerjevim sindromom, obliko avtistične motnje, za katero sta med drugim značilni zadržanost in težje navezovanje stikov, je na svetovnem prvenstvu v športnem paraplezanju v Innsbrucku osvojila bronasto medaljo.
Čeprav bi iz njenega odziva morda kdo sklepal, da je bronasti lesk medalje ni zadovoljil (doma že ima srebro s svetovnega prvenstva v Gijonu v Španiji leta 2014), je njena mama Mateja Glušič prepričana ravno o nasprotnem.
"Mislim, da je kar zadovoljna. Pred štirimi leti v Gijonu je sicer za prihodnje prvenstvo napovedala zlato, a konkurenca se je precej zaostrila, medalja pa je le medalja," je sklenila mama in opozorila na konkurenco. Tanja je bila namreč v četrtkovem finalu svoje kategorije B2 (omejitev vida do največ pet odstotkov), kamor se uvrstijo najboljše štiri iz kvalifikacij, odločno najmanjša in z največ zdravstvenimi ovirami. "Tanja je zelo napredovala, so se pa v njenem razredu pojavile tekmovalke, ki so v precej boljšem zdravstvenem položaju kot ona. Zmagovalka je prej tekmovala med zdravimi," je poudarila.
Plezanje je ves Tanjin svet
Tanja se je s plezanjem začela ukvarjati zato, ker plezata tudi obe sestri, zdaj je to ves njen svet. "Ne vem, kaj bi brez tega, plezanje jo drži pokonci," je povedala mama.
Čeprav priznava, da se sama na plezanje ne spozna, pa je bila dolga leta prav ona tista, ki jo je v vlogi trenerja in motivatorja na tekmah usmerjala v steni. Tanja namreč razen oprimka, ki je tik pred njo, stene ne vidi. "Vidi tako, kot bi gledal skozi slamico," je pojasnila njena mama, po izobrazbi profesorica razrednega pouka, ki ima poleti, ko ima njena hči na sporedu večino tekem, počitnice in ji je lahko povsem na voljo.
Bodoča ekonomistka
Tanja je kljub težavam (zaradi Usherjevega sindroma se je rodila s prirojeno gluhoto, vid pa se ji stalno slabša) dokaj samostojna. Šolo je od nekdaj obiskovala z normalno videčimi in slišečimi (vsajen ima polžev vsadek, elektronsko napravo, ki ji omogoča sluh na desnem ušesu), je tudi Zoisova štipendistka, na ekonomski fakulteti ji manjka samo še zagovor diplome.
Na treninge v Ljubljano se zapelje kar s Prevozi.org (storitev, kjer se prek spleta v zameno za plačilo dogovoriš za prevoz, op. a.). Večji del treningov opravi na konstrukciji v sosedovi garaži, v hladnejšem delu sezone se na trening zapelje v Ravne ali Ljubljano.
Približno pred dvema letoma je začela sodelovati z Jurijem Ravnikom, selektorjem slovenske paraplezalne reprezentance, v kateri sta poleg Tanje še Gregor Selak, plezalec z multiplo sklerozo, ki je na isti dan kot Tanja v Innsbrucku prav tako priplezal do brona, ter Matej Arh, alpinist, ki se je po padcu in poškodbi med lednim plezanjem preusmeril v paraplezanje.
Rezultat je plod ekipnega dela
Za Tanjo so navodila trenerja ključnega pomena. Ravnik jo med plezanjem, ki mora v Tanjinem razredu potekati v popolni tišini, usmerja z zelo umirjenim glasom. Opisuje ji oprimke, stope in previse ter jo skuša čim bolj sproščeno opozarjati na iztekanje časa. Tekmovalci imajo namreč na voljo samo šest minut in Tanjo so včeraj na poti do srebra ali celo zlata ustavile prav sekunde.
"Zmogla bi plezati naprej, pred njo je bil del, ki sva ga še posebej dobro naštudirala, a jo je prehitel čas," je pojasnil trener. "Zato ima Tanjina medalja nekaj grenkega priokusa, je pa zame njen bron enak zlatu," je povzel Ravnik, ki priznava, da se mora med tekmo ves čas brzdati, saj je verjetno še bolj nervozen kot Tanja v steni, a tega ne sme pokazati.
"Komunikacijo vadiva in takšen način deluje. Skozi trening vidim, na katere besede se najbolj odziva, kdaj moram začeti govoriti hitreje, s čim jo lahko bolj spodbudim."
Se kdaj razjezi, povzdigne glas? "Ne, absolutno ne, 
tega si ne smeš dovoliti. Najti moram ravno pravi način, da ji povem, da se nekoliko mudi, a hkrati ne tako, da bi lahko nastala panika. Mora se umiriti, a hkrati ne toliko, da bi v steni popustila. Veliko se posvečava temu."
Poiskati sta morala tudi skupni jezik. "Ona je Korošica, jaz prihajam z Gorenjske, morala sva najti neki vmesni žargon, da se razumeva," se je namuznil.