Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V gorah nikoli

24ur.com, 16.09.2018 07:00

Foto: pzs.si (Manca Čujež)

Leta 2006 smo gorski reševalci reševali 5000 ur, lansko leto skoraj 17.000 ur. Že ta podatek kaže, kako se je povečal obisk gora.

—Matjaž Šerkezi, gorski reševalec

"Gore so užitek, če se nam ni treba celo pot ubadati z žulji, težko sapo, bolečinami v nogah ... Kondicija je ključ, da hribi niso stres."

"Reševalci morajo pogosto reševati planince zaradi njihove malomarnosti in neodgovornosti."

"Če niste prepričani v svoje sposobnosti, naj vas na zahtevnejših turah spremlja gorski vodnik. Hoja bo tako bolj varna in prijetna."

"Kakovosten, visok planinski čevelj, ki pokrije gleženj, močno zmanjša možnost zvina ali zloma gležnja."

"V visokogrju se vreme hitro spreminja, zato so topla oblačila v nahrbtniku obvezna."

nedelja, 16. september 2018, ob 15:12, Nace Štruc, ogledov: 527

24ur.com: ... nismo povsem varni, a lahko sami zmanjšamo možnost nesreče

Bliža se jesen, kar v hribih pomeni, da ne bo več zadostovala le poletna oprema. Vmesno obdobje med poletjem in zimo je lahko izredno zavajajoče, saj je v dolini še vedno toplo, v višavah pa se temperature hitro spustijo pod ledišče. Kako torej varno v gore v tem spokojnem času, ko pozlatijo macesni? Pogovarjali smo se z gorskim reševalcem Matjažem Šerkezijem, ki hkrati opozarja, da v gore ni pametno hoditi brez primerne kondicije.

Mnogi ljubitelji gora se bodo strinjali, da je jesen najlepši čas za gorništvo, pohodništvo. Narava sleče zeleno obleko in se oddane v rumeno in rdečo barvo. Gore, gamsi in kozorogi si oddahnejo od turističnega vrveža. Konec je peklenske vročine, ki hromi planinski korak. Na drugi strani pa dnevi postajajo opazno vse krajši. In to je prvo, kar bi moral vsak planinec upoštevati, je poudaril gorsko-reševalni in alpinistični inštruktor Matjaž Šerkezi, ki je gorski reševalec že 22 let: "V gorah nikoli nismo povsem varni, smo pa sami tisti, ki lahko najbolj zmanjšamo možnost nesreče. Zdaj je torej treba upoštevati, da so dnevi krajši in da se še krajšajo. To pomeni, da moramo računati, da nas lahko hitro ujame tema, sploh če se na poti kaj zaplete, na primer da zaidemo ali da se za dlje časa ustavimo. Zato moramo imeti s sabo čelno svetilko, ki pa je tako ali tako del obvezne planinske opreme." lahko sami zmanjšamo možnost nesreče.

V visokogorju se v tem času nad 1800 ali 2000 metri povečajo možnosti, da nenadoma zapade sneg. Lahko gre le za krajšo polurno snežno nevihto in temperature se spustijo pod ledišče. Če nimamo primernih oblačil, da bi se zaščitili pred mrazom, smo v resnih težavah. "Lahko pomrznemo ali se celo telesno podhladimo. Zato v nahrbtnik obvezno dajmo puhovko ali debelejšo jakno," je svetoval Šerkezi.

Imejmo v mislih, da se planinske koče zapirajo


To je pomemben podatek, saj so koče zavetje, varna cona, kjer lahko prespimo, se spočijemo ali nas rešijo, če smo s sabo vzeli premalo pijače ali nas je ujelo slabo vreme. "Treba je obvezno preveriti, ali so odprte. Da ne računamo, da bomo tam prespali, pili, jedli, na koncu pa je koča zaprta, mi pa na to nismo pripravljeni," je opozoril Šerkezi.

Kaj sodi v planinski nahrbtnik?

Čelno svetilko in topla oblačila smo že omenili, najpomembnejši pa so primerni čevlji, je poudaril Šerkezi: "Svetujem dobre planinske čevlje, ki naj bodo visoki, saj zaščitijo tudi gležnje. V nahrbtnik obvezno dajmo kapo in rokavice ter zaščitna očala. Sonce je v jesenskem času lahko še posebej močno. Ne pozabimo na prvo pomoč, astronavtsko folijo in dovolj tekočine. Izogibajmo se alkoholnih, prav tako sladkih pijač. Svetujem izotonične napitke. Dobro je imeti kompas, planinski zemljevid in seveda mobilni telefon s polno baterijo, ki naj bo med turo ugasnjen.«

Zelo pogosto se namreč zgodi, da planinci ne varčujejo z baterijo svojega mobilnika. Fotografirajo se za vsakim grmom in skalo ter fotografije sproti objavljajo na družbenih omrežjih. Kar seveda izredno hitro prazni baterijo. "Ko bi mobilni telefon zares potrebovali, pa ostanejo na treh odstotkih energije. In kaj se zgodi? Ko pride do reševalne intervencije, reševalci stopimo v stik s poškodovanci ali izgubljenimi. Če imajo prazno baterijo, se ne moremo niti pogovoriti z njimi niti določiti lokacije, kje se nahajajo. Čas reševanje se zato podaljša. Če so poškodovani, je to lahko ključno za njihovo preživetje," je pojasnil sogovornik, ki je pri Planinski zvezi Slovenije zadolžen za preventivo in usposabljanje.

Zdi se, da je Triglav enostavna gora, pa je res?

Fotografije velikih nasmeškov, krstnih udarcev z vrvjo po zadnjici, trkanj po prsih, prevalov, stoj … vse te utrinke s slovenskega očaka danes beležijo družbena omrežja. Vse lepo in prav, dokler se ne vprašamo, kaj se skriva za 'brezmejno srečo'. Kdo so ljudje, ki delijo s svetom, da so z lahkotnim korakom osvojili naše najvišje svetišče? Gleda na to, da vrh Triglava, predvsem v poletnih mesecih, spominja na portoroško plažo, se zdi, da je lahko dostopen, da ga lahko osvoji vsakdo. In res ni nobena redkost, da se nanj priplazijo tudi tisti, ki v hribe ne zahajajo in je bila Šmarna gora vse do Triglava njihov glavni in edini podvig. Realnost je taka – mnogi nasmeški so 'kisli', iztisnjeni z zadnjimi močmi. Za njimi stojijo izčrpanost, tresenje nog, bolečine v nogah, žulji. Pri sestopih se nemalokrat zgodi, da planinci zaradi vrtoglavice sestopajo sede, po zadnji plati. Pa ima vse to smisel? "Ja, očitno se da tudi na Triglav priti brez kondicije, a je vprašanje, kako potem turo doživljamo. Namreč, če pridemo na vrh praktično uničeni, ne vem, kakšen je potem čar poti? Poleg tega pa je tu še varnostni vidik. Kajti, ko smo utrujeni, izčrpani, lahko prej pride do poškodb, ker smo nepazljivi, brez energije, skratka lahko se vdamo v usodo," je pojasnil Šerkezi.

Na turo ne bi smeli iti nepripravljeni, morali bi jo prilagoditi našim sposobnostim. In Triglav ni lahko dostopna gora, je poudaril Šerkezi: "Kljub temu, da na Triglav od Kredarice na vrh vodijo jeklenice, je resna tura in lahko hitro pademo v prepad. Sploh zaradi gneče, ker se moramo neprestano drug drugemu umikati. Zgodi se, da trenutno nismo pripeti na jeklenico in pride do zdrsa. In zdrs na Triglavu pomeni smrt."

Pot je naporna tudi zato, ker so vsi pristopi dolgi – tako po dolžini kot po časovnici. "Tudi če se odpravimo iz Krme, ki velja za lažjo pot, in je možnosti za poškodbe manj, pa se lahko že do Kredarice izčrpamo. S Kredarice na vrh je pot tehnično zahtevna, zato je treba imeti znanje, izkušnje, preudarnost in pa predvsem spočito telo," je prepričan Šerkezi.

Zato sogovornik svetuje, da če nismo vešči skalnatega sveta oziroma nimamo tehničnega znanja, raje izpustimo resne podvige. Hkrati pa opozarja na samooklicane vodnike, ki so brez kompetenc in znanja. "Sploh tisti, ki so bili morda dvakrat na Triglavu in mislijo, da zdaj lahko vodijo celo Slovenijo. Srečujem jih na grebenih. Preveč ljudi imajo navezanih na vrvi, vrv je ohlapna, nimajo pravilne opreme. Namreč, če nas je šest navezanih skupaj, pade le eden in gre celotna naveza v globino. Gorski vodniki imajo na vrvi največ dva."

Če imate močno željo, da bi osvojili slovensko svetišče in nimate znanja ter izkušenj s skalnatim svetom, si privoščite gorskega vodnika, predlaga Šerkezi. Poskrbel bo, da boste ne le varni, ampak da vaš vzpon ne bo en sam stres. "Preverite, da gre res za pravega, usposobljenega vodnika z licenco. Te podatke najdete na spletni strani Združenja gorskih vodnikov Slovenije." Če pa kljub vsemu načrtujete samostojni vzpon na najvišji slovenski vrh, se nanj fizično in psihično pripravite. S kondicijo bo pot varnejša, bolj zabavna, osrečujoča, manj stresna, na vrhu pa vam ne bo treba na obraz postaviti lažnega nasmeška.

Kaj vzeti na Triglav?

Matjaž Šerkezi je znova poudaril, da so ključni kakovostni in uhojeni visoki planinski čevlji, ki zaščitijo gleženj. Kajti ljudje, ki niso vajeni hoditi po hribih, imajo nožne vezi, mišice in sklepe šibkejše, zato so bolj podvrženi poškodbam. "Dobro je, da so čevlji iz modernih, lahkih materialov. Ne imejmo tistih težkih, ki jih nosimo pozimi. V njih se noga poti, kar nam dodatno jemlje energijo. Človek zato postane nejevoljen in lahko hitreje pride do neljubega dogodka. Kot drugo, svetujem uporabo čelade. Na Triglav je obvezna, zaradi velikega števila obiskovalcev, ki lahko sprožijo kamenje. Čelada mora biti planinska z UIAA testom in ne kolesarska ali delavska. Potem potrebujemo plezalni pas, samovarovalni komplet in nahrbtnik v katerem imamo vso potrebno opremo, ki smo jo že našteli. In pa predvsem znanje. Vso to opremo lahko danes enostavno kupimo, ker tudi ni tako draga, vendar, če je ne znamo uporabljati, je tako kot bi kupili avto brez izpita in se ne bi še nikoli vozili."

Najpogostejši razlogi za nesreče v gorah

Zdrs je na prvem mestu, ki se najpogosteje zgodi pri sestopu. Ljudje so veseli, da so bili na vrhu, a so po navadi že utrujeni, pade jim motivacija in so manj pazljivi. Pogosto se zdrsi zgodijo v pozno popoldanskem ali večernem času, ko so poti oziroma skale vlažne ali umazane od prsti, ki jih nanje s čevlji nanesejo planinci. "Do nesreč mnogokrat pride tudi zaradi neprimerne planinske in tehnične opreme. Zgodi se, da se do Kredarice odpravijo brez nahrbtnika – da so 'super hitri in lahki'. A moramo se zavedati, da nas gore lahko vedno presenetijo. Velika težava je tudi neznanje, se pravi oprema, ki je planinci ne znajo uporabljati in zato pride do nesreča. Na primer, dereze so lahko smrtno nevarne, če ne znamo v njih pravilno hoditi. Naslednja stvar so kronične bolezni. Če so v dolini obvladljive, pa v gorah lahko na primer sladkorna bolezen ali srčna kap, zaradi izjemnih dogodkov, postaneta smrtni. Namreč, preden pridejo gorski reševalci, lahko minejo dve, tri ure, kar je lahko usodno," je razložil Šerkezi.

Gorska reševanja so pogosto potrebna tudi zaradi nepremišljenosti ljudi, precenjevanja sposobnosti in iskanja bližnjic do cilja. Ljudje zapustijo označene poti, misleč, da bodo hitrejši ali da bodo večji junaki, če bodo utrli svojo 'prvenstveno' smer. A tak scenarij navadno nima spodbudnega konca, je zatrdil Šerkezi: "Kar nekaj intervencij na leto imamo, ko so se ljudje odpravili v gore in potem končali sredi stene, pred nekim breznom, prepadom, kjer ni bilo več izhoda."

Zato Šerkezi svetuje: "Držite se označenih poti, ko izgubite markacijo, se vrnite do zadnje in poiščete pravo pot. Predvsem pa ne bodite panični in ohranite mirno kri."

eXTReMe Tracker