Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zgodovinsko zanimivo

Vecer.si 14.09.2018 07.22
Zgodovinsko zanimiv trenutek, a nekaj manjka


"Kje jih pa naj zdaj krstimo, če ni stolpa?"

nedelja, 16. september 2018, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 345

Večer, V žarišču - Miha Dajčman: Na vrhu brez stolpa: Zgodovinsko zanimiv trenutek, a nekaj manjka (foto in video).

"Goli Triglav", "Glej, res ga ni" in "Kje se bomo sedaj fotografirali?" so le nekateri od komentarjev na vrhu Triglava v dneh, ko tam po 123 letih ni simbola slovenstva.
Na Triglavu je bilo letos slovesno že dvakrat in še en datum bi bil lahko zgodovinski. 26. avgusta je minilo 240 let od prvega pristopa na najvišji slovenski vrh, ki je kasneje postal simbol slovenstva. In ni bil edini slovenski simbol, povezan s Triglavom, saj so leta 1895 tja postavili skoraj dva metra visok stolp. Tega so pred tednom dni odpeljali na obnovo. Dogodek je spremljala vsa Slovenija, takoj za tem pa so se mnogi, radovedni, kako je videti brez kovinske krone, odpravili na slovenskega očaka. Večina planincev je vedela, da "pleha z dušo" ni na vrhu, predvsem tujci pa za edinstveni trenutek niso vedeli, dokler niso prišli na vrh in bili podučeni, da je kulturni spomenik državnega pomena za nekaj dni zapustil vrh najvišje gore pri nas.

Slovenske pozdrave v gorah zamenjujejo tuji
S prijateljem Petrom se z namenom, da v gore kreneva iz doline Krma čim bolj zgodaj, iz Maribora odpraviva že večer prej. Ker oba prihajava iz vinorodnega okoliša, je bil termin po vikendu slaba izbira, mišice na nogah in rokah bi po nedeljski trgatvi potrebovale počitek. Nič ne de. "Saj smo mladi, bomo že zmogli,"se bodriva na poti na Gorenjsko.
Deset minut pred šesto uro zjutraj v ponedeljek začneva vzpon pri Kovinarski koči. Trdo temo po dolini režejo naglavne luči pohodnikov, ni jih malo, večina je Slovencev. Čez dobro uro, ko zapustiva gozd in uzreva prve vrhove, so ti že obsijani s sramežljivimi sončnimi žarki. Da bo dan sončen, spoznava, ko z večjo skupino sediva ob pastirski koči na planini Zgornja Krma.
Na poti od pastirskega stanu, proti Kredarici, se vzpenja vse bolj kamnito pobočje, obdano z rušjem. Ob značilnih planinskih pozdravih "živijo" in "dober dan" midva odgovarjava z jasnim "zdravo", kmalu pa ugotoviva, da vedno več pohodnikov, ki so namenjeni v dolino, odzdravi s "hello" ali v polomljeni slovenščini. Postaneva pozorna in ugotoviva, da je teh planincev več kot Slovencev. Slišiva nemščino, francoščino, italijanščino, češčino in angleščino. Kmalu naju ustavi skupina treh Izraelcev, ki želi, da jih fotografiram. Povedo, da niso bili na vrhu Triglava, le na Kredarici, da so naše gore lepe in visoke. Triglavski dom je priložnost za najin prvi pravi počitek po skoraj štirih urah hoje.
Okoli 30 ljudi je na Kredarici. Dom čisti oskrbovalec, ki ob najinem naročanju kave strese nekaj šal in nadaljuje svoja opravila. Kljub noči z nedelje na ponedeljek je bil dom ponoči dobro zaseden, pove. Okrepčana se odločiva, da nadaljujeva pot na vrh, od daleč je videti, da se po grebenu proti Triglavu vzpenja veliko planincev.

Gneča in dvosmerni promet tudi med tednom
Po nekaj korakih po melišču prideva do oznake pred vzponom po razčlenjenem skalovju, tam sta markacija in tabla, ki pohodnike opozarja, da bomo vzpon nadaljevali po zelo zahtevni zavarovani planinski poti. Ta pot po jeklenicah in zavarovana s klini vodi do vrha Malega Triglava in od tam po grebenu do vrha Triglava. Če si na tej poti sam, je pot prijetna in lahkotna, a na Triglavu v času planinske sezone ni tako. "Promet" na najvišjo slovensko goro je dvosmeren in zgoščen, vseeno prevladuje dobra volja. "Še pet nas je," pripomni Primož iz Ljubljane, ko vidi, da že nekaj časa stojim na drugi strani "zajle" in čakam, da se pot sprosti. Ko vprašam, ali je tudi na vrhu takšna gneča, z nasmehom odgovori: "Ne, kje pa. Odkar ni stolpa na vrhu, je prostora več kot dovolj." Na grebenu od Malega Triglava do vrha se vije vrsta ljudi, od daleč so videti kot mravljice, ki se počasi premikajo gor in dol po skalovju. Nekateri na grebenu postojijo in si ogledujejo Julijske Alpe.
Na vrhu stiski rok in šale na račun "golega Triglava", besede "Glej, res ga ni" in "Ja kaj pa sedaj, kje se bomo fotografirali?". Starejši planinci hitijo po štampiljke za svoje pohodniške dnevnike in do vpisne knjige, drugi se postavimo na ploščad, kjer je še v petek stal Aljažev stolp, na istem mestu je bil tam 123 let. Marko Krajgelj iz Šmartna pri Litiji, ki sedaj živi v Bratislavi, ne šteje obiskov Triglava, tja gre za dušo in če na vrh pelje kakšnega prijatelja iz tujine. Vedel je, da na vrhu ne bo stolpa: "Ni bilo planirano, da pridemo na vrh, ko tukaj ne bo stolpa. Mislili smo, da bo prepeljan šele ta teden. Ta trenutek je zgodovinsko zanimiv, a nekaj manjka." Na vrhu srečamo tudi skupino šestih Nizozemcev iz Rotterdama. Daan in prijatelji so v Slovenijo prišli dan prej, gore so jim zelo všeč. Da je sicer na Triglavu stolp, ne vedo, a se počutijo počaščene, da so lahko eni redkih, ki so vrh osvojili v času, ko tam ni simbola slovenstva.

Pozor, izpadli klin!
Da bi se izognila gneči, se do koče Planika odpraviva čez Triglavsko škrbino, pri sestopu tik pod vrhom srečava nasmejani Čehinji, ki vljudno pozdravita in se zahvalita, ko se jima umaknemo s poti. "Vrh je blizu," jima rečem in poskrbim še za večji nasmeh na njunih obrazih. Na pol poti do Planike srečava skupino treh izkušenih planincev in treh otrok. "Kje jih pa naj zdaj krstimo, če ni stolpa?" reče eden od vodnikov, ko mlajši člani skupine skrbno pripenjajo karabine v enem pd tehnično zahtevnejših delov poti čez Škrbino. V šali rečem, da bo treba na vrh znova čez tri tedne, a nad idejo izkušeni člani skupine niso najbolj navdušeni. Še najbolj se šali nasmehne dekle, staro okoli 15 let, ki pred tem druge opozarja, da je eden od klinov izpadel iz skale. Sicer je za varnost v slovenskih gorah z varovanjem dobro poskrbljeno, a zaradi množičnega obiska, predvsem Triglava, je redno vzdrževanje težko izvedljivo, planinska društva pa to delo opravljajo prostovoljno.
Kmalu prideva do Planike, izprazniva zaloge hrane in vode in se s skupino Francozov podava proti dolini. Na pol poti do Krme srečava skupino osmih Avstralcev starejših let. "Najprej smo prišli v Slovenijo planinarit po Julijskih Alpah, kjer bomo sedem dni, kasneje gremo še v Ljubljano in Piran. Izlet bomo zaključili v Poreču," mi razloži David Cannington, ki je bil tukaj že pred petdesetimi leti. Tik pred Zgornjo Krmo, ob naravnem izviru vode, srečam še skupino petih Čehov in dobim potrditev, da so slovenske Alpe s Triglavom zelo zanimive tudi za tujce. Po enajstih urah se vrneva na parkirišče v dolini Krma in ugotavljava, da v teh dneh planinci na vrh Slovenije rinemo iz več razlogov. Nekateri, ker tam še niso bili, drugi, ker bi bili radi na vrhu, ko tam ni stolpa, tretjim je za Aljažev stolp malo mar.

Miha Dajčman

Fotografije, Miha Dajčman
(
To so prizori s Triglava v dneh, ko je najvišji slovenski vrh po 123 letih ostal brez Aljaževega stolpa.)
(1) Selfi na Triglavu, brez stolpa.
(2) Nizozemca sta navdušena nad slovenskimi gorami.
(3) Gneča tik pod vrhom Triglava.
(4) S tega mesta so pred tednom dni odpeljali Aljažev stolp.
(5) Na desni je plošča, kjer je sicer Aljažev stolp.
(6) Ob morebitnem srečanju se po nepisanem pravilu umakne in ustavi
manjša skupina in tisti, ki se lažje varno ustavi.
(7) Fotografija z vrha Triglava, tokrat brez stolpa.

- 123 let je bil Aljažev stolp na Triglavu, preden so ga v petek prvič odpeljali z vrha.
- 3 tedne naj bi bil po prvih ocenah vrh Triglava brez stolpa.
- 50 tisoč evrov naj bi bil vreden projekt obnove, ki vključuje obnovo in prevoz.
- 1000 planincev na dan na najbolj obiskane dni sezone stopi na vrh Triglava, običajna številka je nekaj sto ljudi na dan.
- 315.000 planincev iz Slovenije se občasno odpravi v hribe, 55.000 članov ima Planinska zveza Slovenije.
 

Oznake: TNP
eXTReMe Tracker