Silvo Baznik: Lepi septembrski dnevi kar kličejo
po obisku gora.
Za izhodišče ture sva izbrala Rudno polje in še v hladu jutra izstopiva iz avtomobila ter se pripraviva za pot. Stopiva na markirano pot ob smučišču, ki poteka vzporedno z gozdno cesto in se nato skozi gozd povzpneva do konca obeh smučarskih prog.
Od tu greva v strmo dolinico, hodiva po desnem pobočju do manjše ravnice in nadaljujeva po mokrih in deloma spolzkih stezicah na sedelce pod Plesiščem, od koder je lep pogled na Bohinjske gore. Zavijeva desno med ruševje in korakava po široki poti dokler ne stopiva na travnata strma pobočja, od koder so vedno lepši razgledi. Nebo je prekrito s kopreno oblakov, ki so oslabili sončne žarke in je zato vzpon lažji in hitrejši.
Doseževa greben, se za nekaj trenutkov s pogledi pomudiva na bližnjih in daljnih vrhovih gora in nato se po grebenu povzpneva na vrh Viševnika, ki že ima nekaj obiskovalcev. Prvi odmor izkoristiva tako za kratek počitek kot okrepčilo. Viševnik je s svojimi 2050 m pravi razglednik in pogled seže od Bohinjskih gora na bližnje Ablanco, Veliki in Mali Draški vrh, Vrh Draškega robu, Debeli vrh, Veliki Selišnik in bolj oddaljene vrhove nad Lipanco. Preko doline Krme vidiva Triglav s Kredarico in Ržjo, pa Rjavino z Luknja pečjo, Dimniki in Macesnovcem in še bi lahko našteval.
Z vrha je potrebno sestopiti in čas je za odhod. Greva po grebenu proti zahodu. Ko se greben obrne proti severu, ga prestopiva in previdno sestopiva po bolj peščenem pobočju na Srenjski preval, kjer za svojo varnost uporabiva čeladi. Spustiva se nekoliko s prevala na prečno markirano pot pod Malim Draškim vrhom, ki poteka po zelo strmem pobočju pod grebenom in visoko nad dolinico Jezerce in je varovana s številnimi pletenicami. Previdno stopava po poti, ob kateri je precej cvetja, ki polepša že tako lep dan. Ko se pot prične spuščati, kmalu stopiva na manjše sedelce v grebenu, kjer je globoko spodaj dolina Krme in od koder vidiva, kako strmo in globoko se v dolino spuščajo severne stene Draških vrhov. Čeladi več ne potrebujeva in romata nazaj v nahrbtnika. Markirana pot gre na Studorski preval, midva pa jo zapustiva in stopava po manjši stezici z nekaj možici po vzhodnem pobočju Velikega Draškega vrha. V lepem vremenu je stezica lepo vidna in sledljiva. Srečava le dva pohodnika, več je planik na najini poti navzgor. Korak za korakom greva višje in višje, da končno doseževa vrh na višini 2243 m, ki je še eden od mnogih razglednikov naših gora. Tokrat so kot na dlani bližnji Tosc in seveda Triglav. Ne gre prezreti niti Vernarja, Koštrunovca, Mišelj vrha, Šmarjetne glave, Kanjavca in drugih, ki se kar vrstijo drug ob drugem. Kmalu se nama na vrhu pridruži še nekaj pohodnikov in družno občudujemo lepoto Julijcev.
Po tokrat daljšem odmoru se odpraviva z vrha po južnem grebenu. Stezica poteka v glavnem po grebenu, nekajkrat po gladkih ploščah, med travama in gorskim cvetjem. Nižje pot zavije med ruševje, ki ga sem ter tja prekine nekaj skalovja, ki popestri spust, dokler ne zapusti ruševja tik nad Studorskim prevalom, kjer počiva nekaj pohodnikov. Tu še enkrat povezniva čeladi na glavi in pričneva vzpon na še en dvatisočak. Stopiva po krušljivem pobočju previdno po stezici, se povzpneva preko skal na greben in po njem še vedno previdno do dvojnega vrha Ablance, ki zaključuje greben nad planino Konjščice.
Tudi tu so lepi razgledi, predvsem pa je lepo vidna pot, ki sva jo prehodila. Z vrha greva po isti poti in enako previdno navzdol nazaj na Studorski preval, kjer zaključiva današnje vzpone na vrhove.
S prevala greva po več ali manj golem pobočju v dolinico pod seboj srečajoč pohodnike, ki gredo v osrčje naših alp. Malce se ustaviva ob studenčku, prečiva dolinico in se spustiva proti planini Konjščice in na razpotju ubereva pot, ki preči pobočja Viševnika in z nekaj spustov in vzponov skozi gozd doseževa gozdno cesto za Rudno polje in po njej stopiva do najinega jeklenega konjička.
Lepa tura je za nama. Zamenjava obutev in oblačila, sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu.