Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Grintovec

Silvo Baznik: Šele vremenska napoved je dala odločitev za obisk Kamniško-Savinjskih Alp. 

 Na avtocesti prejmeva fotografijo današnjega sončnega vzhoda z vrha Grintovca in to spremeni prvotni načrt. Odločiva se za vzpon na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp.

V Kamniški Bistrici peljeva mimo doma in polnega parkirišča za vzpon na Kamniško sedlo ter po sedaj že dodobra načeti makadamski cesti voziva v zatreb doline. Pri križišču cest za Jermanco in V konec so že parkirani avtomobili in tako vse do polnega parkirišča pri tovorni žičnici. Med avtomobili se dvigneva po peščeni razbrazdani cesti na zadnje parkrišče, kjer še najdem prosto mesto. Smukneva v pohodne čevlje, oprtava nahrbtnika, spotoma pokaževa pohodniku pravi kolovoz in smer za Gamsov skret in že sva na stezici, ki se vzpenja skozi gozd do stičišča z markirano pot.

Pohodnike, ki so pred nama z nekoliko hitrejšimi koraki kmalu pustiva za seboj. Stopava po vlažni stezi, polni drobirja, ki ga sem ter tja prekine skalovje. Gozd postaja redkejši in prvi sončni žarki orumenijo vrhova Velikega grebena in Turske gore, kmalu pa izza grebena Brane in Zeleniških špic pokuka sonce. Še prehod po skalovju in sva pri klopci, kjer zastaneva. Čas je za sončna očala, ki pa se nemudoma zarosijo in šele v nadaljevanju poti odrosijo. Vzpon pač terja nekaj napora in pot kar lije po telesu, ko se prebijeva skozi gozd na plazovita pobočja Kokrške doline med Kalško goro in Malim vrhom. Pobočje je prepredeno s številnimi stezicami, a midva se drživa markirane poti, dohitiva planinki in se vzpenjava ob pogledih na nasproti ležeče grebene gora med dolinami, kjer meglice ustvarjajo idilično podobo. Počasi žal mi vztrajno pada hitrost koraka in zaostajam za spremljevalko, ki prva doseže Kokrško sedlo in za njo se nanj povzpnem tudi sam. Čas je za kratek odmor na bližnji klopci. Pred domom je večje število obiskovalcev in temu ustrezno je vzdušje, ki pripomore, da po okrepčilu takoj zapustiva sedlo in se vzpenjava med mokrimi travami. Po nekaj minutah sva na razpotju za Skuto, midva pa nadaljujeva v smeri Grintovca. Ko se spuščava proti Spodnjim jamam, srečava pohodnika, ki nama je zjutraj poslal fotografijo sončnega vzhoda. Že dvajsetič je opravil nočnojutranji vzpon na vrh in pravi, da ima namen to storiti še petkrat v tej sezoni. Vztrajnost pa taka. Še nekaj pohodnikov se vrača, medtem ko midva grizeva v strmino proti Strehi. Utrujenost je naredila svoje in moj korak terja vedno več kratkih odmorov in tako naju nekaj pohodnikov dohiti in prehiti, ko stopava po pobočju gore. Na levi z vzponom proti vrhu Malega Kokrškega Grintovca je vedno bolj viden greben Kočne. Potrebujem nekaj počitka in hči se sicer počasi a vztrajno po južnem pobočju gore oddaljuje na poti proti vrhu.

Po kratkem odmoru stopim za njo po stezi, srečajoč vedno večje število pohodnikov, ki se vračajo. Na desni so lepi pogledi na sosednje vrhove in tako še malce kasneje dosežem želeni vrh, polnem obiskovalcev. Jasno nebo nad gorami počasi polnijo meglice oblakov, ki dajejo gorskemu svetu še lepši pečat. Brez fotografiranja seveda ne gre in med seboj izmenjujemo fotoaparate, da ovekovečijo našo prisotnost na vrhu. Čez nekaj minut prideta nama znani pohodnici iz Kokrške doline in beseda da besedo o današnji poti in drugem.

Premor je poskrbel za nove moči in čas je za odhod. Z vrha stopava po kamnitem svetu, ki ga nato prekinjajo vedno večja travnata pobočja, ki pa so sedaj že skoraj brez cvetja. Le sem ter tja je videti kakšen osamljen, že skoraj ovenel cvet, kar kaže, da je poletje v visokogorju že odšlo in da noči postajajo vedno bolj hladne.

Vračava se po poti vzpona in nižje srečava hčerine znance. Pokramljamo in nato nadaljujemo vsak svojo pot, družina proti vrhu, midva proti Kakrškemu sedlu. Spust je seveda hitrejši od vzpona in tako sva kmalu pri Cojzovi koči, kjer je tudi sedaj pravi živ žav in hči zopet vidi znani obraz. Čez nekaj minut prideta za nama Kamničanki z vrha in srečanja se kar vrstijo. Po dolgi poti se prileže osvežilna pijača, malce klepeta in počitka. Nato pa stopiva na rob sedla in po poti navzdol. Nebo so medtem zapolnili oblaki in ko se čez nekaj minut ozreva na sedlo, je le to v meglici oblaka. Midva pa hitiva navzdol, prečiva dolino in v gozd. Po markirani poti korak zakorakom izgubljava višino in se približujeva najinemu izhodišču. Na nebu se menjavajo oblaki in sonce, pot poskrbi za hitri spust in že sva pri avtomobilu, kjer zamenjava obutev, se osveživa z vodo in zamenjava oblačila.

Pohodna tura je za nama. Sedeva v avtomobil in se odpeljeva med avtomobili po razbrazdanem makadamu mimo doma v Kamniški Bistrici na pot proti domu...

   
   
   
   
   
   
   

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti