Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ötzi ne neha govoriti

Vecer.si 09.09.2018
Senzacija Ötzi ne neha govoriti


PROFIMEDIA Morda bodo taleči se ledeniki razkrili še kakšno skrivnost.

ponedeljek, 10. september 2018, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 749

Večer v nedeljo - Glorija Lorenci: Najnovejša študija prinaša podrobno analizo vsega, kar je bilo v njegovih prebavilih.

Znanstveniki se nadejajo, da utegnemo v talečih se alpskih ledenikih kmalu odkriti še kakšne v prazgodovinske sorodnike.

Južnotirolsko mestece Bolzano živi za september. No, saj tudi drugim mesecem nič ne manjka - istoimenska italijanska pokrajina, pretežno nemško govoreča, s svojimi jezeri, gorami, termalnimi vrelci, vinogradi in neštetimi naravnimi spomeniki začara turiste ob vsakem letnem času. A september je nekaj posebnega. Takrat se ves svet spomni, daje minilo še eno leto od odkritja najbolj znane mumije, ledeniškega človeka, Pratirolca, najdenega v Ötztalskih Alpah, ki so ga dunajski novinarji po vzorcu bajeslovnega himalajskega snežnega človeka jetija kmalu poimenovali Ötzi.
Ötzi je Bolzano postavil na zemljevid sveta, arheološki muzej, ki hrani to senzacijo, obišče na leto okoli 260 tisoč ljudi - več kot 700 na dan. Ni dvoma - prebivalci Bolzana blagrujejo 19. september 1991, dan najdbe ledeniškega človeka. Nekaj dni zatem je Večer, ki je v tistem času polnil strani predvsem z vojno na Hrvaškem in v BiH, objavil: "Štiri tisoč let stara mumija, ki sojo našli na ledeniku Similaunu 3200 metrov visoko v bližini italijansko-avstrijske meje, ne buri samo duhov arheologov. Ti so bili navdušeni, saj orodje in orožje, ki jih je imel mož pri sebi, omogoča nova spoznanja o življenju v zgodnji bronasti dobi.
Mumija, ki je zdaj v hladilniku innsbruške univerze, pa mora dobiti stalno mesto, ko bodo končana znanstvena preiskovanja. Zanjo se potegujejo tirolski deželni muzej Ferdinandneum, mesto Solden in tudi avstrijska gozdna uprava, ki je lastnik ledenika. V prepir pa so se nepričakovano vmešali tudi Italijani. Po vesti o senzacionalni najdbi si jo je med prvimi ogledal znameniti alpinist Reinhold Messner, kije bil slučajno v koči v bližini. Ta je sedaj izjavil, da je bila mumija najdena na italijanski strani ledenika in da zato pripada Južni Tirolski. Ker bo mumija Pratirolca, kot najdbo imenujejo, gotovo imenitna turistična atrakcija, bo boj zanjo toliko hujši."

Boj za mumijo
In v resnici je bil. Šele sedem let po najdbi so mumijo z univerze v Innsbrucku strogo policijsko varovano v hladilnem tovornjaku prepeljali v Bolzano, saj se kar nekaj vročih glav z avstrijske strani ni moglo sprijazniti z dejstvom, da Avstrija izpušča iz rok takšno dragocenost; italijanski alpinist Messner, ki je bil po mnenju mnogih s svojo izjavo "kriv", da so si najdbo prisvojili Italijani, v tistih dneh ni bil priljubljen med Avstrijci, četudi so si ga že zato, ker je njegov jezik nemški, drugače radi lastili. Slišati je bilo, da je Italija v zameno za Ötzija iz svojih zaporov izpustila skupino neonacistov, ki so bili krivi za nekaj atentatorskih napadov z bombami v Italiji, uradno pa tega nista potrdili ne italijanska ne avstrijska stran.
V sedmih letih je mumija sprla tudi veliko znanstvenikov; avstrijski so jo namreč ljubosumno čuvali zase, a so morali slednjič odpreti vrata tudi tujim. Kaj kmalu je bilo jasno, da Ötzi ni star "le" štiri tisočletja, ampak da je umrl med letoma 3239 in 3107 pred našim štetjem. To je bil čas, ko se je zgodil večji podnebni premik, najverjetneje kot posledica spremenjene Sončeve aktivnosti, na severni polobli se je širil led, Sahara pa se je začela iz bivanjske regije spreminjati vpuščavo. Ni bilo še niti egiptovskih piramid in tudi Stonehange še ni bil postavljen, na kolišču na današnjem ljubljanskem Barju pa je prazgodovinski kolar izdelal kolo z osjo, ki ga več kot pet tisoč let kasneje lahko vidimo v koliščarskem muzeju na Igu.

Skoraj usodni reflektorji
Četudi so nekateri naši mediji navajali, daje ledeniškega moža našla slovenska planinka, to ne drži; v arheološkem muzeju v Bolzanu beremo, da sta mumijo, ki jo je razkril izginjajoči led Similaunskega ledenika, našla nemška planinca Erika in Helmut Simon iz Nürnberga. Vsi, ki so se kmalu zbrali okoli mumije, so delili prepričanje, da gre za planinca, ki se je kdove kdaj ponesrečil v gorah, nekateri so ugibali, da gre morebiti za italijanskega ali avstrijskega vojaka iz prve ali druge svetovne vojne. Prvi, ki je posumil, da imajo pred seboj morebiti veliko starejše truplo, je bil prav Messner. Zaradi slabega vremena, ki ni dopuščalo poleta s helikopterjem, so potrebovali štiri dni, preden so truplo lahko prepeljali v Anatomski inštitut Univerze v Innsbrucku. A tam bi se jim kmalu zalomilo. Najdbo so namreč predstavili na tiskovni konferenci, kjer se je zaradi toplote reflektorjev začel del mumije taliti; takoj so jo zavili v sterilne prte in jo dali v hladilno komoro s temperaturo in vlago, kakršna je bila v njegovem ledenem grobu.

Ne lovec, ampak plen
Od odkritja Ötzija je minilo 27 let in ves ta čas je ledeniški človek relikvija znanstvenega sveta, saj njegovo senzacionalno ohranjeno telo - ohranjeni so tudi vsi notranji organi - omogoča vpogled v obdobje naše zgodovine, o katerem vemo zelo malo. Je prvi prazgodovinski človek, na in ob katerem so najdeni popolnoma ohranjeni obleka, obutev in številni kosi orožja in orodja.
Okoli 160 centimetrov visok moški temnejše polti, bradat, rjavih oči, redkih las in krvne skupine 0 je umrl sredi svojih štiridesetih, kar je za tisti čas dokaj visoka starost. Znanstveniki so dolgo menili, da ga je visoko v gorah, kamor je odšel na lov, najverjetneje ujela gosta megla ali snežni metež in da je umrl od izčrpanosti in mraza. Šele deset let kasneje so odkrili, da tiči v njegovi rami ost puščice; ustreljen je bil od zadaj. V očeh znanstvenikov se je iz lovca spremenil v plen. Mogoče je kmalu po napadu izkrvavel, morda so ga dotolkli z udarcem po glavi, na kateri je vidna poškodba, pravijo znanstveniki. Vsekakor je umrl nasilne smrti.
Po 27 letih Ötzi še ni rekel zadnje besede. Najnovejša, nekaj tednov stara študija prinaša podrobno analizo vsega, kar je bilo v njegovem želodcu in tankem črevesu. Vsebino so sicer preučevali že pred leti, a le v polovici želodca. Zadnji obrok, ki ga je pojedel približno osem ur pred smrtjo, je bil sestavljen iz posušenega mesa in sala kozoroga, vmes je tudi jelenje meso. Večino vsebine nepreiskane polovice želodca je predstavljala maščoba. Mož z ledenika je bil vsejed, o tem pričajo ostanki pšenice enozrnice v želodcu; ta je znana po kultiviraniu vse od kamene dobe. V klaskih ima po eno zrno, od tod tudi ime. Pregled vzorca pod mikroskopom je pokazal številna rastlinska vlakna, pomešana z mesom. Hkrati pa so našli tudi sledi strupene praproti. Morda je Ötzi z njo skušal odpraviti črevesne parazite, morda pa je imel vanjo zavito meso in jo je pomotoma pojedel skupaj z mesom, ki ni bilo toplotno obdelano, bilo je sušeno ali surovo. Glede na to, da je analiza njegovih las že pred leti pokazala, da je bil zadnjih nekaj tednov pretežno vegetarijanec, pa prav zadnji žitno-mesni in maščobni obrok kaže na zavedanje, da za napore, ki jih zahteva visokogorje, potrebuje močno kalorično hrano, predvsem maščobo, ki je odličen vir energije.
Prav tako je bila tudi ovržena teorija, da je umrl pozno poleti; pregled cvetnega peloda več kot trideset rastlinskih vrst v njegovih prebavilih kaže, da gre za pelod vrst, ki cvetijo med marcem in junijem.

Debel zdravstveni karton
Če bi ledeniški človek iz poznega neolitika živel v sedanjosti, bi bil njegov zdravstveni karton dokaj zajeten. Imel je gensko predispozicijo za srčne bolezni, otrdele arterije, laktozno intoleranco, kar pomeni, da ni prenašal mlečnih izdelkov, v želodcu pa je imel tudi bakterijo H.pylori, ki povzroča čire na želodcu ali celo raka. Zelo mogoče pa je, pravijo znanstveniki, da je bila v davnini H.pylori koristna bakterija, ki je pomagala pri prebavi surovega mesa in je šele v modernem času postala patogena. V črevesju je imel veliko parazitov in njihovih jajčec, predvsem glist, zelo verjetno pa je bolehal za lymsko boreliozo, ki se prenaša z ugrizi žuželk, največkrat klopov. Zanimivo je, da je imel ob sebi tudi brezovo gobo, v kateri je - to danes vemo - vrsta protitumornih in imunostimulacijskih učinkovin. Morebiti, pravijo raziskovalci, si je z njo lajšal želodčne in prebavne tegobe.
Nove razvijajoče se tehnologije obetajo, da nam Ötzi še dolgo ne bo nehal govoriti o času in prostoru, v katerem je živel. Posebna zgodba so orodje, orožje, oblačila in oprema, ki jo je nosil s seboj, o tem kdaj drugič.
Zelo verjetno pa je, se nadejajo znanstveniki, da utegnemo v talečih se ledenikih kmalu odkriti še kakšne prazgodovinske sorodnike.

Glorija Lorenci

Oznake: ALP, ZGO

Komentiraj (1):

Tone Škarja, torek, 11. september 2018, ob 09:49

Kot je rekel neki kustos v muzeju: Pred 5 tisoč leti so v hribih ubili nekega reveža, zdaj pa je z njim diplomirala in doktorirala že cela množica "sedanjikov", kar nekaj jih je pa tudi obogatelo. Nekaj podobnega je s klasičnimi umetniki in njihovimi deli. Zanimiva civilizacija smo.

eXTReMe Tracker