Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Še sam ne vem, …

Vecer.si 09.09.2018 02.41
Za vedno planinec: Še sam ne vem, kaj me vleče tja gor

 

 

 

nedelja, 9. september 2018, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 399

Večer v nedeljo, Panorama - Bojan Tomažič: kaj me vleče tja gor. Luka Ciglar je eden od številnih Slovencev, ki morajo v gore.

"Iz Maribora do čudovitih planinskih poti ni daleč," spomni. Tam zgoraj je lepše in lepša je videti tudi dolina.

Na Spodnjem Slemenu pri Mariboru, kjer živi, ima pred nosom Pohorje, za hrbtom Kozjak. "Že v mladih letih sem pogledoval v gore. Še sam ne vem, kaj me je vleklo tja gor. A je bilo najprej treba zgraditi hišo," pravi Luka Ciglar. To je tudi storil, pred 21 leti pa si je kupil zemljevid Pohorja in se po markiranih poteh podal iz Maribora v Slovenj Gradec. "Prekrasne gozdne poti so me čisto prevzele. Takoj sem se včlanil v planinsko društvo, v gore začel hoditi organizirano. Ogromno sem prehodil, povsod sem bil, no, skoraj povsod, tudi na zelo zahtevnih turah."
Ves čas je v njem tlela želja postati planinski vodnik, uspelo mu je. Zdaj čarobnost slovenskih hribov, gora, poti po gozdovih in vse tisto, kar ponuja planinstvo, na izletih odstira še drugim. Dnevnik s slovenske planinske poti je skoraj napolnil, manjka mu samo še Skuta. "Včasih sem z največjim veseljem pritisnil žig v dnevnik. Sedaj me je to malce minilo in raje raziskujem brezpotja in obiskujem vrhove, ki so manj obiskani, na katere ne vodijo markirane poti. A še raje popeljem na vršace druge."

Lani je opravil 25 oglednih tur, vodil 25 izletov, na katere je peljal 1377 ljudi. V povprečju je torej z njim šlo na vsak izlet 55 planincev. Letos je peljal na ture že 906 ljudi. "Če bi me kdo vprašal, zakaj še ostajam v planinstvu, bi mu odgovoril, da iz tega vlaka ne moreš izstopiti, ker ne stoji na nobeni postaji," reče.

Zgodovinski razlogi, rekreacija in druženje
Slovenci smo v regiji planinski narod številka ena. Radi hodimo, se rekreiramo, a so za množičnost seveda zgodovinski razlogi. V planinstvu so naši predniki bili boj z Nemci, ko so na Triglavu postavili stolp (zdaj, 123 let po tem, ga bodo obnovili), smo postali zmagovalci in stolp je simbol slovenstva. V Jugoslaviji je bilo življenje v kolektivizmu in državni oziroma družbeni lastnini tako organizirano, da so ljudje delali za skupnost in sebe in so se jim skupne poti po gorah zdele bolj njihove kot planincem v zahodnih državah. Tako imamo razvejano mrežo planinskih poti, ki vodijo do vrhov gora, kar v tujini tudi ni primer, ker od zadnje koče do vrha poti niso označene in morajo hoditi z gorskimi vodniki.
Luka Ciglar (pred štirimi leti smo spoznali njegovo aktivno botrsko, donatorsko delo, ko je bil koordinator in izvajalec del pri gradnji hiše na Straži na Gori za družino, potrebno pomoči) v planinstvu posebej uživa zaradi druženja. "Eden od planincev mi je dejal, da so izleti neke vrste terapija. Nekateri namreč še za izlet komaj zberejo," pove o tem, kako izleti, kijih vodi, učinkujejo na ljudi. Da nekateri tudi radi malicajo, smeje doda, še posebej se razveselijo domače čokolade, ki jo izdela po 50 let starem materinem receptu. "Vodnik je še posebej lepo biti. Ker kaj je lepše, kot nekomu polepšati življenje. Istočasno ga polepšaš še sebi."
Vodnik mora biti človek z velikim srcem. "Biti mora zaljubljen v naravo. Rad mora imeti ljudi. Mora se razdajati. Biti mora organizator. Pomagati mora ljudem. Nič mu ne sme biti težko. Biti mora pošten. Imeti mora čisto vest. Ne sme lagati," našteva. "Biti mora izobražen in delovati s pravili društva in vsemi pravili Planinske zveze Slovenije (PZS), spoštovati kodeks planinske etike. Redno se mora izobraževati in potrjevati pridobljene licence, biti mora strog in ne sme odstopati od svojih vrednot. Priznati mora svoje napake in se zanje opravičiti. Biti mora le navaden človek. In, seveda, dobro je, če zna narediti domačo čokolado po 50 let starem receptu ..."

Planinarjenje v osnovne šole
Planinarjenje je najcenejša rekreacija. "Planinci veliko naredijo za svoje telo, nadihajo se svežega zraka. Lepo je pogledati z vrha hriba na vse strani neba, vsak hrib je drugačen, ko ga gledamo z različnih koncev. Trud planinskega vodnika je poplačan s tem, da se planinci po izletu prijavijo še na naslednjega in se avtobus hitro napolni." Več ljudi na izletu pomeni tudi nižjo ceno. "Na Kras in do morja se peljemo za enajst evrov."
Za pohode je zmerom veliko prijav. Ker je inovator? Bolj kot inovatorje motivator, odgovori. "Izraza sta skoraj podobna, a sta vseeno različna. Kvaliteta planinskega vodnika se ne ocenjuje po tem, koliko ljudi hodi za njim, a je število vendarle odraz zadovoljstva; zadovoljnih planincev si želi vsak vodnik."
Na njegovih izletih je vedno kdo nov, dober glas o društvu gre od ust do ust. "To je pot za pridobivanje članstva in ne odprta pisarna 24 ur vseh sedem dni v tednu." Predlogov v prid planinstvu ima še več. Planinarjenje je treba vključiti v osnovne šole, ga približati otrokom, z njimi so povabljeni na izlet tudi starši, v društvih mora delovati mladinski odsek, imeti je treba mlade vodnike, ker so mladi magnet za mlade ljudi. "Tam, kjer ni tako, se članstvo intenzivno stara." Njegovo matično planinsko društvo je tak primer, je (samo)kritičen.
Biti planinec v Mariboru še ne pomeni, da se je nujno treba voziti na izlete na Gorenjsko. Mariborčani se radi zapeljejo proti svojemu hribu. "Peljemo se na Areh in na Pesek pride avtobus po nas. Za tak izlet mora planinec imeti v žepu pet evrov. Pohorje je zelo lepo, saj imamo prekrasen gozd, kaj gozd, pragozd imamo, čudovite planje, mokrišča, jezera, potoke, slapove, izvire potokov, stičišča, združitve potokov.
Čudovite poti so speljane po mehkem zelenem mahu. Pohorje je tudi veliko. Ali ni dovolj podatek, da se je na njem že izgubilo veliko ljudi?!"
Planinci so presenečeni, po kakšnih grebenskih poteh jih vodi na Kozjaku, tik nad Dravo. Podajo se tudi na Koroško. "Čudovite poti poznam. Včasih po znanju prekosim tudi kakega domačina, ki leze le na najbolj znane hribe. Tudi Gorenjske seveda ne zanemarjamo."
V Mariboru in okolici so planinska društva, ki delujejo več kot sto let. V zadnjem času se društva cepijo in nastajajo nova. "Nisem pristaš, da se nekdo v društvu spre in ustanovi novo društvo. Po navadi se taka, na novo ustanovljena društva hitro samoukinejo. Skregajo se zaradi majhnih denarcev v društveni blagajni, tudi zaradi miselnosti vodstva društva, ki društvo obvladuje že več mandatov in je ujeto v stare čase." To opaža tudi v svojem društvu, kjer tudi zna pokritizirati. V društvih se vse začne pri glavi in ne pri repu, poudari. In prav oni z začetka, recimo, ne obnavljajo licenc za vodenje. "So sami stari asi, bolj izkušeni ne bi mogli biti, a vendarle," opozori.

Nesreče se dogajajo tudi, ko se zdi vse v redu
V planinstvu se je treba nenehno izobraževati, za kar skrbi Planinska zveza Slovenije. Na tri leta je treba opraviti usposabljanja in potrjevanje licence za kopne in snežne ture. "Planinci takoj ugotovij o, ali je neki vodnik kvaliteten, pedanten. O njem veliko pove to, kam vodi planince. Presenečeni so, ko jim pokaže tudi neoznačene poti, brezpotja, po katerih se da varno priplezati do cilja. Imeti mora pravo mero tveganja, kdaj bo vreme še zdržalo in podobno." Planinci vodnika hitro ocenijo skozi njegovo poštenje, iskrenost. "Jaz jim postrežem s čistimi računi. Po izletu naredim črto pod izletom, pri čemer se vidi, koliko je izlet stal, koliko so morali plačati, vedno dobijo davčne račune. Na poti je tudi treba biti dosleden, ker nesreča res nikoli ne počiva. Le pol metra od mene je stopal planinec, ko smo med jurčki in lisičkami sestopali s Klopnega vrha. Zapletel se je med suhe veje in v UKC v Mariboru so v poškodbeni list zapisali dvojni zlom gležnja. Le zdrs pri sestopu s Košenjaka je bil za planinko dovolj za zlom ključnice," našteje primera.
"Veliko odgovornost torej prevzemamo planinski vodniki. Čeprav se planinec udeleži izleta na lastno odgovornost, sem odgovoren, če ob zastoju srca planincu ne izvajam masaže srca in izvajam umetnega dihanja po točno določenem zaporedju." V pravilih planinske zveze tudi piše, koliko vodnikov mora biti prisotnih glede na število udeležencev. "Tudi o številu zelo izkušenih planincev, ki pomagajo vodniku, je določeno v pravilniku. Brez kakršnih koli izgovorov sem kriv, če vodeni ne uporabljajo čelad, varovalnih pasov, samovarovalnih kompletov, če je to potrebno. Četudi na vabilu na izlet piše, da vsak udeleženec hodi na lastno odgovornost, to ni res."
Vodnik je odgovoren za napačno zavezan planinski vozel, ki se pri padcu odveže. "Če je pomožna vrvica, ki jo je prinesel planinec, v jedru poškodovana in nima tega znanja, da bi to ugotovil, ni on kriv. Ko pride do raztrganja vrvi v sidrišču, je kriv vodnik. Tudi če so planinski čevlji neprimerni, in to ugotovi vodnik šele na turi, ko se podplat odlepi, je kriv vodnik, saj bi moral povprašati, koliko let planinec čevljev ni imel obutih ..."
Da vodnikova bremena ne bi bilo prevelika, so prek planinske zveze dodatno zavarovani za odškodninsko odgovornost, vendar je v planinah treba zmerom ostati zbran. "Čvrste roke, dobre noge, čista glava dospo na vrh Triglava," je bilo slovensko planinsko geslo že v predprejšnjem stoletju.

Bojan Tomažič


NAJPREJ SO SE JIM POSMIHALI
Julija 1892 so Ljubljančani Jožef Hauptman, Anton Škof in Ivan Korenčan na izletu na Stol sklenili, da bodo ustanovili slovensko planinsko društvo, piše v knjigi Planinski pozdrav pisec o zgodovini slovenskega planinstva Matjaž Deržaj. Potem so o tem govorili drugim in za zamisel so se posebej ogreli profesorji Simon Rutar, Fran Orožen, Ivan Macher, Vinko Borštner, Vladimir Foerster, Ivan Hrasky, Anton Mikuš, Josip Mandelj in še več pomembnih osebnosti. Oktobra so imeli pripravljalni sestanekvgostilni pri Zajcu (kasneje Mrak); 27. marca 1893 so imeli v gostilni pri Maliču (stavba nasproti hotela Slon ne stoji več) ustanovni zbor Slovenskega planinskega društva. Fran Orožen je bil načelnik. Najprej so se Ljubljančani posmihali planincem, ki so se s šopki planinskih cvetic za klobuki in dolgimi palicami v rokah s planin vračali v mesto.

NA TRIGLAV LE PRIPRAVLJENI
Da mora vsakSlovenec priti naTriglav, še vedno velja. "Sevedajetreba, aje naš simbol tako skomercializiran vrh, da zame ni več zanimiv," pravi Ciglar. "Ko sam gledam s Triglava, poznam vsak vrh in vsak ima svojo zgodbo, ko sem lezel nanj. Mnogi na poti na Triglav obupajo, ker na tako goro niso pripravljeni. Ostane jim v grenkem spominu. Triglav moramo spoštovati in se nanj odpraviti, ko smo pripravljeni in ko osvojimo veliko vrhov v njegovi okolici in tudi drugih vrhov. Vrhov tam okoli ni tako malo."

RUŠKA KOČA JE BILA PRVA
Ruška kočaje bila prva planinska postojanka na Pohorju, v Rušah so leta 1901 prvi ustanovili podružnico Slovenskega planinskega društva na mariborskem območju. "Za vozne poti po osrednjem Pohorju so bili najbolj zaslužni glažarji, od glažut pod Klopnim vrhom so prevažali svoje steklene izdelke čez Smolnik v Ruše," je zgodovino popisal Matjaž Deržaj. Podobno je bilo s potmi od drugih glažut v dolino. Pohorje se je odprlo planincem leta 1907 z dograditvijo Ruške koče, slavnostno odprtje 8. septembra je bilo pravo narodno slavje. Mariborska podružnica Slovenskega planinskega društva je bila ustanovljena 6. junija 1919, prvi načelnik je bil dr. Ljudevit Brence. Tradicijo tega društva nadaljuje PD Maribor Matica. Član tega društva Ivan Šumljakje bil Ieta1950 pobudnik vzpostavitve Slovenske planinske poti.

eXTReMe Tracker