Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pomisleki

sobota, 8. september 2018, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 985

Stolp Jakoba Aljaža. (Fotografija: Borut Peršolja)Razgledi - Borut Peršolja: ... in ugovori ob ugrabitvi stolpa: Aljaž se obrača v grobu

(Jubilejna, 500. objava na blogu Razgledi – od 4. 12. 2006.)

Aljažev stolp je prisilno prišel v dolino. Zvezanega so ga privedli spod neba na trda tla. Ljudstvo je vzklikalo, oblast je pokleknila, Aljaž pa se je obrnil v grobu.
* * * 

Najprej nam je država leta 1999 – gornikom in slovenskemu gorništvu – vzela Aljažev stolp. Vzeli so nam 16 m² skal, na katerih stoji. Potem so nam vzeli tudi skrb za njegovo vzdrževanje. Zdaj so nam vzeli tudi gorniško etiko.

Absolutna večina pohodniško molči.

- Stolp kot nepremičninska dediščina
Kaj pri stolpu sploh varujemo, če vemo:
- da je od originala ohranjenega zgolj pretežni del celotne konstrukcije, vse ostalo (streha, pritrdilne jeklenice, zastavica, zaklep …) je dodano kasneje, večinoma neznano kdaj,
- da stolp ne stoji na prvotni lokaciji, kar dokazujejo fotografije in dejstvo, da je Aljaž na sodišču dobil tožbo, ker je s stolpom zaščitil trigonometrično točko, danes pa stolp ni več trigonometrična točka in topogledno očitno v celoti fizično stoji v bohinjski občini (nekoč je bil stolp tromeja občin Bohinj, Bovec in Kranjska Gora);
- originalni stolp je bil na vrh Triglava s trudom prinešen na hrbtih gorskih vodnikov in nosačev; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na popolnoma enak, gorniško spodoben, poučen in spoštljiv način (to bi bila prvovrstna zgodba tudi v mednarodnem alpskem prostoru);
- pri postavljanju stolpa so takrat sodelovali Jakob Aljaž, Janez Klinar – Požganec, Tomaž Košir – Kobar in Andrej Belec s svojima delavcema; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na …

- Stolp kot dediščina Aljaža
Jakob Aljaž je bil spoštovan župnik. Toda: zakaj Aljaž ni na vrhu postavil križa? Na vseh najvišjih vrhovih Avstroogrske monarhije je takrat (in še danes) stal križ (znana je prigoda Staniča, ki je leta 1800 splezal na križ na Velikem Kleku, da je bil višje kot njegovi predhodniki …). Trdim, da je Aljaž dal prednost varnosti v gorah pred božjo previdnostjo, saj je stolp deloval kot Faradayeva kletka (s tem fizikalnim pojavom se je verjetno seznanil na Dunaju med študijem teologije) in je nudil učinkovito zavetje pred strelo. In ker je bilo postavljanje križa na vrhovih nemška navada, je Aljaž to naredil po svoje, če hočete, po slovensko.

- Življenje stolpa
Stolp stoji sredi najbolj divje narave v Sloveniji. V zadnjih desetletjih je nemo opazoval, kako se je z njegovega pobočja tiho, a odločno poslovila snežna meja, ki je bila pred sedanjim hitrim segrevanjem podnebja na višini 2700 m. Poškodbe so mu prizadejali viharji, strele, padavine (dež in sneg), velika temperaturna nihanja.

A večino usodnih poškodb (ki domnevno zahtevajo sanacijo v dolini) mu je prizadejal človek, obiskovalec Triglava: s plezanjem na vrh stolpa, s hojo z derezami po strehi, z udarjanjem s cepinom ob odkopavanju, s praskanjem imen in razno raznih sporočil na stene, z obešanjem in visenjem na odprtih vratcih, z basanjem vanj v maniri Mojce Pokraculje, z lepljenjem in odstranjevanjem nalepk, z vsemi odmevnimi in nakladnimi akcijami, ki so jim botrovali Tof in drugi znameniti estradniki … Uničevalna ustvarjalnost obiskovalcev je brezmejna.

- Zapravljeno zaupanje
Avtorji filma Ta pleh ima dušo (povezani v Produkcijsko skupino Mangart d.o.o.) v filmu prikazujejo izdelavo natančne kopije stolpa kot poklon Aljaževemu delu. Zgodba pripoveduje o tem, kako so na igrano dokumentarni način šli kronološko, korak za korakom, čez etape Aljaževega življenja in dela. Večji del zgodbo pripoveduje Aljaž osebnoizpovedno (v podobi in glasu igralca). Avtorji niso (z dramatičnimi posnetki in komentarji) zaobšli niti nošnje posameznih delov Aljaževega stolpa na vrh. Zamolčali pa so, da so stolp v resnici na vrh Triglava pripeljali s helikopterjem, pri čemer je bil let nezakonit saj uprava TNP zanj ni izdala dovoljenja. Tudi to, da sta nekaj dni na vrhu ždela originalni stolp in njegova filmska različica, in so tuji obiskovalci spraševali, kateri od njiju je ženski in kateri moški WC, je bilo izvedeno brez dogovora s komerkoli.

»Prišlo je do pobude, da se originalni Aljažev stolp vrh Triglava prenese v Planinski muzej in se ga tako zaščiti pred nadaljnim propadom. Odziv ljudi je, nepričakovano, popolnoma negativen. Pride do močne čustvene reakcije, državljani Slovenije zahtevajo naj se 'nadležni' organi ne igrajo z njihovimi čustvi. Odstranitev originalnega Aljaževega stolpa primerjajo z 'oskrunitvijo' narodnega simbola, najbolj zanimiva izjava pa je : »To ni navaden pleh, ta pleh ima dušo!« (sinopsis Zgodba o turnu vrh Triglava, september 2012)

- PZS kot eden od skrbnikov gorniške dediščine že dolgo več ne uživa zaupanja. Kako le, ko je eden od sedanjih akterjev, častni član PZS, že leta 1985 pozival, da se Aljažev stolp podre in postavi v muzej. Idejo je ponovil pred leti, v sozvočju s tistimi, ki so načrtovali nov Slovenski planinski muzej.

- 44.000 dodatnih razlogov
Po navedbah ZVKD bo prenova stolpa stala 44.000 evrov (prevoz s helikopterjem bo slovenska vojska opravila na svoje stroške).

Aljaž je leta 1895 za 16 m² veliko zemljišče na vrhu Triglava plačal en goldinar, kar je bilo na trgu dovolj za 50 jajc (danes za primerjavo: cena za 10 jajc 1,6 € x 5 = 8€), 10 litrov mleka (danes za primerjavo: cena za 1 l mleka 0,71 € x 10 = 7,1 €), zanj si dobil celo 4 golobe. Aljaža je izdelava stolpa stala 300 goldinarjev (to bi bilo danes približno 2400 evrov = 300 x 8). Mag. Gorazd Lemajič je septembra 2015 v Domžalah povedal, da je izdelava filmskega dvojnika stala okrog 4000 €.

- Aljažev stolp kot pika na i Triglava
Aljažev stolp je vizuelno in dobesedno pika na I dogajanja na Triglavu. Vse, kar doživljamo v dolini, se tu izostreno pokaže v pravi luči. V Aljaževem času je Triglav v celem letu obiskalo 150 do 300 ljudi. Danes je toliko obiskovalcev na vrhu celo v eni uri.

Po obnovi bomo dobili ključavničarsko zloščen stolp, a način obiska in vsi človeški razlogi uničevanja bodo ostali. Za varnost obiskovalcev Triglava (letos jih je tam umrlo že pet) ne bo poskrbel nihče, čeprav so vse zelo zahtevne plezalne poti nanj neustrezne, saj ne omogočajo učinkovite rabe samovarovalnega sestava. Na teh nadelanih poteh niso nameščena varovala, temveč pomagala (napredovala in oprijemala z žičnimi vrvmi in klini). Namesto plezanja in varovanja, je tam prevladujoč način gibanja hoja v vriskajoči koloni.

- Motivi za obisk Triglava
Ne bom veliko zgrešil, če ugibam, da vzpon in sestop s Triglava že dolgo ni več glavni motiv vseh, ki rinejo tja (to ne velja za tujce, ki niso okuženi s slovensko nacionalistično ideologijo). Pri mnogih je motiv prav obisk Aljaževega stolpa, ne pa obisk in doživetje gore kot take. Zato je sedaj – ko so stolp prisilno spravili v dolino – priložnost, da stolp v dolini tudi ostane.

Eden od publicističnih ciljev mojega gorniškega delovanja je seznaniti javnost in posameznike, ki zahajajo v gore, kako čudovite možnosti ponujajo za izvedbo gorniške dejavnosti ter za osebno rast in lepa doživetja, doseganje ciljev in hkrati za medsebojno spoznavanje in spoštovanje med gorniki, med različnimi kulturami, pa tudi med ljudmi in naravo. Ohranjanje narave sodi med temeljne vrednote gorništva. Gorniki smo zavezani k varovanju kar se da nedotaknjene, naravne podobe gora.

Enako velja tudi za varnost v gorah. Množice obiskovalcev Aljaževega stolpa nimajo z varnostjo v gorah nobene zveze. Če množicam vzamemo ideološko točko malikovanja, bo tudi vrh spet postal zanimiv sam po sebi. Prepričan sem, da bi se Aljaž s tem strinjal.

Kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, sta pomembnejša od rešitve same.

Prvine, ki so določile simbolno vrednost Aljaževega stolpa v luči sedanjosti


Jakob Aljaž. (Vir: Zbirka diapozitivov Zgodovina slovenskega planinstva)

* * *

Aljažev stolp (ali natančneje rečeno stolp Jakoba Aljaža) – prevedeno v gorniško govorico – je avtorsko delo:
- ker je Aljaž kupil zemljo na vrhu takratne jezikovne domovine, razvil izvirno idejo o obliki znamenja na gori (kljub svojemu poklicnemu stanu se ni odločil za križ, čeprav je ta takrat že krasil številne vrhove v Avstro-Ogrski monarhiji) in zamisel – “prvič, od kar svet stoji” uresničil z nemalo truda in odrekanja,
- ker je zavestno in premišljeno v novo znamenje vrh Triglava vključil geodetsko izmerno točko prvega reda (kar mu je sodišče štelo v prid!) in ob tem gojil čiste misli “po slovenskem licu slovenskih gora”,
- ker je skupaj z Antonom Belcem izbral ustrezen material (debelo pocinkano pločevino), postoril vse za njegovo hitro in zanesljivo montažo in ga z ustvarjalnim zanosom tudi slovesno predal svojemu namenu,
- ker je (današnje) sporočilo Aljaževega stolpa zelo široko in sega na “naravno, kulturno, krajinsko in duhovno področje” oz. materialno in nesnovno obzorje visokogorskega dela slovenskih Alp in ustvarja mit nacionalne biti in zavesti,
- ker ob vsakokratnem konkretnem obisku “prebudi občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (prirejeno po Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum).

Zato je treba tudi pri Aljaževem stolpu upoštevati načelo, da zagotavlja najboljše varovanje spomenika njegovo normalno delovanje v vlogi, ki mu je bila prvotno namenjena.

Kdaj bo torej avtorsko delo izzvenelo? V nesnovni obliki (verjetno) nikoli. V materialni obliki pa, ko ga bo odstranil zob časa ali bog ne daj podrl kakšen helikopter na nujni zasebni vožnji. Takrat avtorskega dela v materialni obliki ne bo več, bo pa nanj lahko spominjala kopija v muzeju.

Vse, kar ima obliko, je minljivo. Vse, kar ima srčnost, je večno.

* * *

Več v člankih:

http://borut.blog.siol.net/2018/07/26/slovenija-omejila-vzpon-na-triglav/

http://borut.blog.siol.net/2017/04/27/turnograjski-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/02/13/s-plehom-in-duso-zasciten-vrh/

http://borut.blog.siol.net/2012/03/15/podpisi-pokrajine-2/

http://borut.blog.siol.net/2009/08/31/avtorska-pravica-1/

http://borut.blog.siol.net/2009/07/20/stolp/

Oznake: MUZ

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, torek, 11. september 2018, ob 08:33

Zanimivo razmišljanje, g. Peršolja. V marsičem se strinjam in vam pritrjujem.

Sedanji režim predvsem skupno lastnino preliva v zasebne žepe in ne bi me čudilo, če bo Triglav nekoč spet v zasebnih rokah. Le da tokrat to ne bo širokosrčni Jakob, ki bi imel rad svoj narod, še posebej klene planinske korenine, tokrat bo to inovativni podjetnik, ki bo pipico petičnežev spretno napeljal v svoj žep. Aljaž bo vstal iz groba in nam navil ušesa, kajne?

Ne morem pa se strinjati, g. Peršolja, oz. me je strah, da stolp ostane v dolini. Ne zaradi mene. Jaz sem stara in sem ga doživela in občutila z vsem zanosom. Najpogostejše vprašanje na planinskih poteh zadnji dve leti: »Teta Meta, kdaj gremo na Triglav?« Ali jim bom znala vse prav povedati, ne da bi se tam na vrhu slovesno in obredno dotaknili pomembne zgodovine?

Ljudje so včeraj ponovno vandalsko napihovali svoj ego na vrhu z račkami etc. in hkrati ugotavljali, da je nekdo prižgal svečko manjkajočemu stolpu. Vseeno domnevam in upam, da je ta prižgana spominu na nekdanje prizadevne vzdrževalce. Za dva od njih vem, da ob takih prizorih ne počivata v miru. Jože in Igor, grenka solza prezgodnjemu slovesu.

eXTReMe Tracker