AO Cerkno ‒ Rado Lapanja: ... v vzhodni steni Novega vrha (III‒IV, 100 m), pa tudi Meglena in Črv v južni in mali steni
Pa sem jo le dočakal. 1000-o smer v moji alpinistični karieri.
Daleč je že leto 1984, ko sem prvič vstopil v svet vertikale, in to v Slovensko v Steni, in takoj vedel, da je to to. Seveda vem, da jih je veliko, ki so preplezali še mnogo, mnogo več smeri. Pa vendar je ta enica s tremi ničlami lep dosežek, posebej še, če upoštevam, da nikoli nisem bil gospodar vsega svojega časa in so me razne obveznosti vlekle na vse strani.
No, pa se je vseeno zgodilo. Lepa smer (res je lepa) ni bila naključna izbira. Za mene je v tej besedi veliko simbolike. Vse smeri, ki sem jih splezal, so bile lepe in ves moj alpinizem je bil lep. Pa se je v tem času marsikaj zgodilo. Bili so padci, posledično poškodbe, bilo je kdaj pa kdaj veliko sreče, drugič spet je šlo vse gladko, pa še in še bi lahko našteval.
Seveda so se vsem tem času leta nabirala in zdaj sem, kjer sem. 64 let življenja je vendar le neki vzgib, ko se vprašaš, kako naprej.
Gotovo moje plezanje ne bo več tako intenzivno kot do sedaj, če sploh bo. Nabralo se je kar nekaj poškodb, ki me resno svarijo, da tako dalje dolgo ne bo šlo. Desna rama ni v redu, pa s križem imam sploh velike križe, pa kolki me nekaj opominjajo, pa kolena, pa …
Nekaj pa drži kot pribito. Še vedno je želja velika, še vedno me spremlja isto prijetno vznemirjanje pred turo, še vedno sem ves notri, kot se reče.
Velika hvala Marku Lebanu, ki je bil zadnja leta moj soplezalec v večini preplezanih smeri in pripravljen prisluhniti mojim željam, da sem dosegel ta jubilej, in seveda Tonetu Črvu, ki je pravzaprav krivec, da sem pobliže spoznal svet vertikale.