Večer, V soboto - Zvezdana Bercko: … v takšni steni ne gre. Aleš Česen, Luka Stražar in Tom Livingstone so prvi preplezali S steno Latoka

Za Latok večina Zemljanov najbrž sploh še ni slišala, v alpinističnih krogih pa je ta karakorumski lepotec že dolgo znan in zelo zaželen cilj. Toda zelo težko ali sploh ne dosegljiv. S svojo tehnično zahtevnostjo in estetsko mikavnostjo 7145 metrov visoki in do letos le enkrat osvojeni vrh v Pakistanu že desetletja buri domišljijo in vzbuja skomine po prvenstvenem vzponu po skoraj navpičnih stenah, zlasti v strah vzbujajoči severni steni, ki je veljala za enega največjih še nerešenih alpinističnih problemov na taki višini tako v Karakorumu kot v Himalaji.
V Latok 1 (najvišji v skupini štirih vrhov z enakim imenom) sta se zagledala tudi vrhunska slovenska alpinista Aleš Česen in Luka Stražar. "V sodobnem alpinizmu na najvišji ravni danes iščemo cilje, ki so, četudi niso osemtisočaki, še vedno dokaj visoki in hkrati tehnično zahtevni. Pomembna pa je tudi estetska plat, da je gora dominantna, da ponuja izzivalno linijo na vrh," pravi Aleš. "Ko vidiš fotografijo neke gore, ti je kmalu jasno, ali je to nekaj, kar ti predstavlja izziv," dodaja Luka. Latok 1 je bil to na prvi pogled. "Že sama višinska razlika v steni, 2400 metrov je od začetka do vrha, jasna linija, ki se na prvi pogled zariše v glavi, in potem še vsa zgodovina. Ta gora ima res zgodovino."
Zgodovino neuspešnih poskusov načrtov alpinistov z vsega sveta. Na vrh Latoka 1 je do letos prišla le japonska odprava pod vodstvom Naokija Takade leta 1979, ki je pristopila čez južno steno. Po severnem grebenu je že leto prej poskušala preplezati ameriška odprava najizkušenejših alpinistov tistega časa (Jim Donini, Michael Kennedy, Jeff Lowe, George Lowe), a so se morali po 20 dneh 150 metrov pod vrhom obrniti. Urok 2400 metrov visoke severne stene je ostajal nepremagan kljub kar 25 odpravam vrhunskih alpinistov, ki so poskušali v zadnjih 40 letih. "Vse to te postavi pred vprašanje: Ali se to da preplezati?" pojasni Luka.
Aleš in Luka sta skupaj z Britancem Tomom Livingstonom dokazala, da se da. V začetku avgusta so vstopili v prvenstveno 2400-metrsko smer v severnem ostenju Latoka. Na višini okoli 6400 metrov so zapustili območje severnega raza in zaplezali prečnico v desno proti zahodnemu sedlu in se po petih dneh plezanja 9. avgusta po južni strani gore povzpeli na vrh. V zgodovino so se vpisali s šele drugim vzponom na ta pakistanski sedemtisočak sploh in prvim s severne strani. Uspeh je bil, kot so zapisali v poročilu z odprave, kombinacija kar nekaj dejavnikov. "Da je bilo za preplezano smer treba biti vrhunsko pripravljen, sicer ni dvoma, vendar zgolj z mišicami v taki steni kmalu končaš zelo klavrno. Vložiti je bilo treba veliko izkušenj in občutka za iskanje najboljše smeri v labirintu snežnih žlebov, velikanskih snežnih gob in skalnih pregrad. Kot tretje, vključiti je bilo treba precej taktičnega razmišljanja, v katerem delu dneva je treba plezati določeni del stene. Tako smo veliko plezali ponoči, kar bistveno oteži orientacijsko komponento vzpona. Na koncu je seveda treba imeti tudi nekaj sreče z razmerami in predvsem vremenom. Nekako smo znali vse to združiti v celoto in priplezali prav do vrha." Smer, ki so jo ocenili z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice, so poimenovali Česen-Livingstone-Stražar.

Precej časa v precej neugodnih razmerah
Takole zapisano se sliši dokaj enostavno, a seveda ni bilo. Že pri sestavi odprave ne. Ko sta se Aleš in Luka odločila Latok, sta že od začetka razmišljala o tričlanski odpravi, saj se je to, kot pravita, že prej izkazalo kot najboljša praksa. A prav veliko ljudi, ki se ukvarjajo z alpinizmom na tako visoki ravni, seveda ni. "V Sloveniji nas je mogoče pet. Dva se zdaj pogovarjava z vami, tretji je dobil otroka, dva sta že imela drugačne načrte." Potem se je Luka spomnil na Toma. "Na odpravi sicer še nisva bila skupaj, ampak ko sva se spoznala leta 2016 na srečanju plezalcev na Škotskem, sva se takoj ujela, potem sva se srečala še na Aljaski, skratka, imel sem občutek, da bi to lahko klapalo. In se je izkazalo, da je res." Prava kemija v ekipi je namreč zelo pomembna. "Seveda morajo biti soplezalci tudi po tehničnem znanju na približno enakem nivoju, a zelo pomembno je osebnostno ujemanje, ker le preživiš skupaj precej časa v precej neugodnih razmerah in je super, da ni še dodatnih zapletov," pojasnjuje Aleš.
To formulacijo "precej časa v precej neugodnih razmerah" je treba malce prevesti v vsakdanji jezik. Za vzpon so porabili pet dni in še dodatna dva za spust, v steni so bili torej sedem dni. Ker so plezali, kot je danes v vrhunskem alpinizmu edino sprejemljivo, v alpskem stilu, kar pomeni brez pomoči višinskih nosačev, brez napeljanih vrvi in brez vnaprej postavljenih taborov, so sami nosili vso potrebno opremo in hrano za teden dni. "Odvisni smo bili le od vsebine svojih nahrbtnikov. Pri tem so zelo pomembni načrtovanje, pravilna ocena smeri in razmer, da se ne ušteješ. Hrana je dehidrirana, da je čim lažja, samo vročo vodo zliješ v vrečko in poješ," razlaga Aleš alpinistično kulinariko. A priti do vode je hudo zamudno opravilo. "Voda je seveda pretežka, da bi jo nosili s seboj, zato je treba vso vodo, ki jo potrebuješ, stopiti iz snega. Za to, da se rehidriraš, pripraviš vodo za naslednji dan in še kaj poješ, porabiš po dve uri zvečer in zjutraj."
Spanja, če je temu sploh mogoče tako reči, je bolj malo. "V tako strmi steni ne moreš spati kjerkoli, niti sedeti ne, saj še stojiš komaj. Če hočeš čim bolj udoben prostor za bivakiranje, kar pomeni ravno površino, si jo moraš po navadi izkopati iz snega oziroma ledu in tam preživiš noč, po navadi pritrjen z vrvjo na fiksno točko v steni. V tej steni je bil to kar problem, sploh prvi dve noči, ki smo ju preživeli brez šotora, ker je bilo zanj premalo prostora, smo pa lahko eden ob drugem ležali. Naslednje noči pa smo našli dovolj velike prostore, da smo lahko skopali prostor za šotor."
Fantje si niso zatiskali oči pred dejstvom, da je severna stena Latoka 1 nevarna. "Tako pri izbiri linije smeri kot taktike plezanja smo kot prvo vodilo upoštevali predvsem varnost. V marsikateri del smeri smo vložili bistveno več energije, kot bi bilo za samo izvedbo plezanja potrebno, prav zato, da smo si povečali to lestvico varnosti," pravi Aleš. "Saj lahko plezaš tudi tako, da postaviš na kocko svoje življenje, da si rečeš, če preživim, super, če ne, pa pač ne ... S takim tveganjem lahko marsikaj narediš. V 70. in 80. letih so zlasti Poljaki, tudi Slovenci in še kdo splezali tudi z današnjega vidika čisto 'nore' stvari, samo dveh tretjin teh ljudi ni več med nami. Težje je pa zadevo speljati z minimalnim rizikom. To je tudi povsem drug stil plezanja. Ponosen sem na to, da smo to naredili na tak način."
Gotovo je fantom vsaj v podzavesti ostal tragičen konec poskusa ruske odprave, ene od mnogih, ki so bile to poletje pod Latokom 1 z istim ciljem. V dneh, ko so Aleš, Luka in Tom komaj dobro prišli pod goro, se je v steni smrtno ponesrečil Sergej Glazunov, Aleksandra Gukova pa so po več dneh v steni rešili v dramatični helikopterski akciji. "V samo reševanje se nismo neposredno vpletali. Ruskim kolegom smo nudili nekaj potrebne opreme in osnovno pomoč predvsem pri komunikaciji. Takšna situacija se nas je seveda dotaknila in pred nas postavila vprašanje, kako naprej. Glede na to, da je bil naš pristop k smeri popolnoma drugačen od nesrečne ruske odprave, smo poskušali vpliv dramatičnih dogodkov spraviti na minimum. Seveda pa te tragedija nikoli ne pusti popolnoma ravnodušnega," priznavata Luka in Aleš.

Vsak ima svojo zgodbo
Še ena od dilem sodobnega vrhunskega alpinizma je tudi, ali plezati ob neposredni medijski pozornosti ali pa se raje povsem odklopiti od ponorelega sveta in plezati, kot so nekoč, ko je novica o osvojitvi vrha pa tudi o morebitni tragediji v svet šla z večdnevno zamudo. Aleš in Luka nikakor nista za to, da bi iz alpinizma delali resničnostni šov, se pa zavedata, da povsem brez medijske pozornosti danes ne gre. "Če nihče ne ve, kaj počneš, nihče ne bo nič prispeval in ostal boš brez podpore, kar pomeni, da moraš iti v službo, ob tem pa ne moreš trenirati in le nazaduješ," se Luka zaveda krutosti sveta, ki ga obvladuje denar. "Te pa taka situacija postavi pred dejstvo, da moraš sam iskati svoje ravnotežje. Kaj lahko tvoj karakter še prenese, koliko reklame, koliko vmešavanja, da se boš še zmeraj lahko pogledal v ogledalo in ti pri tem ne bo nerodno." Aleš se strinja. "Gre samo za dilemo, kaj hočeš početi. Meni se zdi, da če greš preveč v ekstreme, v živo poročanje z odprave, ti že to pobere toliko energije, da to, kar počneš, sploh ne more biti več vrhunsko. Če se okupiraš z vsemi temi tehnikalijami, že ni ekstremno, ker če bi bilo, bi vse drugo pozabil." Ko gre v alpinizmu zares, enostavno ni prostora za kaj drugega. "Ko smo prišli z ene od prejšnjih odprav in smo pregledovali fotografije, je soplezalec ugotovil: 'Zdaj pa vidim, kje je bilo zares težko - tam, od koder nimamo nobenih slik'," se spomni Luka.
Vzpon na Latok odmeva tudi v svetovnih medijih, prilepili so mu mnoge superlative. Luka in Aleš ob tem ostajata trdno na tleh. "Drugi bodo ocenili, kam v svetovnem merilu sodi ta vzpon. Pa čas bo povedal," pravi Luka. Aleš pa dodaja: "Gotovo gre za veliko stvar že zato, ker je res veliko odprav poskusilo s te strani, pa nikomur doslej ni uspelo. Smo se pa tudi sami potem spraševali, kako to. Ampak najbrž se ti vsaka stvar, ko je že spelješ, zdi nekako samoumevna, bolj preprosta, kot je v resnici bila."
O zlatem cepinu, najprestižnejši mednarodni nagradi, ne govorita. Oba že imata doma tega alpinističnega oskarja in dobro vesta, kakšni dvomi in zamere se vedno znova pojavljajo ob razglasitvi dobitnikov. "Nemogoče je primerjati vzpone, kateri je boljši. Nobeden ni boljši. Če bi se samo malo drugače obrnilo, pa ne pri plezanju, ampak pri žiriji, nagrade ne bi bilo. Javnost pa vidi samo zlati cepin in druga priznanja, ampak saj je samo to nekaj oprijemljivega v alpinizmu, drugega ni," pravi Aleš. "Vsak ima svojo zgodbo, tudi o istem vzponu lahko jaz predstavim drugo zgodbo kot Luka, pa imamo že dva različna vzpona. Ne vidim pa le slabega v teh nagradah, navsezadnje gre za neko promocijo, to pa, priznajmo si, na takem nivoju potrebuješ. Skratka, vesel sem, da imam zlati cepin."
Luka pa dodaja: "Objektivnost je rak rana teh nagrad, ob vsaki lahko začneš filozofirat. Dejstvo pa je, da ti medalja, ko jo že imaš v roki, omogoči, da jo lahko pogledaš še z druge strani in morda razmišljaš malo drugače, kot si prej."

Tekst: Zvezdana Bercko

Fotografije:
(1) Tom Livingstone: Sedem dni v steni, odvisni le od vsebine svojih nahrbtnikov.
(2) Tom Livingstone: Tako je videti prenočevanje v bivaku na višini 6550 metrov.
(3) Tom Livingstone: Slovensko-britanska odprava:
Luka Stražar, Tom Livingstone in Aleš Česen. 
(4) Luka Stražar: Severno ostenje Latoka 1 z vrisano smerjo 
(po pristopu na sedlo so se na vrh povzpeli po južni strani gore). 
(5) Robert Balen: Luka Stražar
(6) Robert Balen: Aleš Česen

Aleš Česen
iz Kranja, letnik 1982, se s plezanjem ukvarja že od otroštva, dolgo je bil športni plezalec, a hribi ga sprva niso zanimali. Z alpinizmom se je začel ukvarjati v srednji šoli. Kmalu po diplomi na fakulteti je končal tudi šolanje za gorskega vodnika, zdaj se preživlja s tem. Ima dva otroka, tudi z družino večino časa preživijo v hribih in plezališčih. Leta 2015 je prejel nagrado Zlati cepin skupaj z Luko Lindičem in Markom Prezljem za prvenstveni vzpon v severni steni Hagšuja.
Luka Stražar se je rodil leta 1988 v Ljubljani, kjer se je v srednješolskih letih, potem ko je ugotovil, da je za košarko premajhen, začel ukvarjati z alpinizmom. Leta 2008 postal alpinist, dve leti kasneje še alpinistični inštruktor. Zaključil je študij geografije na Filozofski fakulteti, vendar so alpinizem, plezanje in sedaj gorsko vodništvo postali njegova služba. Tudi dekle Petra je plezalka. Leta 2012 je skupaj z Nejcem Marčičem dobil zlati cepin za vzpon v K7 West v Pakistanu.

Luka Stražar
se je rodil leta 1988 v Ljubljani, kjer se je v srednješolskih letih, potem ko je ugotovil, da je za košarko premajhen, začel ukvarjati z alpinizmom. Leta 2008 postal alpinist, dve leti kasneje še alpinistični inštruktor. Zaključil je študij geografije na Filozofski fakulteti, vendar so alpinizem, plezanje in sedaj gorsko vodništvo postali njegova služba. Tudi dekle Petra je plezalka. Leta 2012 je skupaj z Nejcem Marčičem dobil zlati cepin za vzpon v K7 West v Pakistanu.