Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rjavina

sreda, 22. avgust 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 670

Silvo Baznik: Lep poletni dan, lepota narave in sprehod po visokogorju, je kaj lepšega? 

 Ob zori pripeljeva na izhodišče v dolini Kot, kjer je že nekaj avtomobilov. Parkirava in pripraviva planinsko opremo ter narediva prve korake po dolini.

Že v naslednjih minutah sva pri obračališču, kjer se cesta konča in stopiva po poti, ki se na levi strani hudournika zložno vzpenja skozi gozd in čez čas postane strmejša s prvimi klini na poti. Ko strmina popusti, sva pri studenčku, ki ima komaj še nekaj vode. Malce naprej se levo odcepi neoznačena stezica na Macesnovec, midva pa prečiva strugo hudournika in strmo pobočje z jeklenico in klini. Doseževa sprva ruševnato in nato kamnito pobočje, od koder vidiva daleč zgoraj veliki balvan. Že dodobro zadihana si privoščiva kratek počitek in nato do balvana Debeli kamen prehodiva pot obdano z ruševjem, se povzpneva po melišču in preko skalnatega robu do prvega razpotja. Desno gre pot na Vrbanove špice, midva pa nadaljujeva v smeri Staničevega doma, a le za kratek čas, saj pri naslednjem razpotju zavijeva levo na plezalno pot na Rjavino.

Pot postane strma in tik pred vstopom v plezalno smer zagledava kozoroga, ki počiva na skalah. Ko fotografirava, se kozorog ozre in postavi na noge, midva pa stopiva pod steno in pričneva plezanje. Številni klini in pletenice so v pomoč pri premagovanju višine. Počasi se vzpenjava, zagledava še drugega kozoroga, ki prav tako počiva. Pred nama vidiva markacista, za nama pride pohodnik, ki naju prehiti, a nič za to. Z nekaj kratkimi počitki premagava strmo prečnico, prestopiva na drugo stran grebena in po ozkem in izpostavljenem grebenu nadaljujeva vzpenjanje, prečiva razpoko in po manj strmem delu doseževa greben, od koder že vidiva daleč pred seboj vrh, a plezanja še ni konec. Stopiva levo in kmalu prideva do navpičnega kamina, varovanega s klini in skobami, po katerem se spustiva na spodnji greben in nadaljujeva vzpon do dveh oken v steni Rjavine.

Še kar nekaj poti, vzpona po razgibanem grebenu, je do vrha in ker rabim nekaj več počitka, gre hči naprej na vrh, jaz pa počasi malce kasneje za njo. Lepo je videti, kako doseže vrh in od spodaj naredim nekaj fotografij in hči nato fotografira tudi mene, ko se vzpenjam za njo. Tako bo ostalo nekaj več za spomin na današnji vzpon na razgleden vrh na višini 2532 m. Ker pa so nebo medtem prekrili oblaki in so meglice v daljavi, razgled ni idealen, a vendar se občasno odkrije očak Julijcev in na njegovem vrhu kar mrgoli pohodnikov. Tudi na Rjavini nas je nekaj in dva od njih sta markacista, ki sta poskrbela za oznake na plezalni poti in bosta tako naredila tudi na grebenski poti do Staničevega doma. Hvala njima in hvala vsem, ki vzdržujete planinske poti.

Lepo in prijetno je posedeti na vrhu, se spočiti in nabrati moči za sestop. Z vrha stopiva po prehojeni poti do oken. Prijazna pohodnica naju fotografira in nato nadaljujeva do kamina, se povzpneva preko njega in tudi s pomočjo varoval doseževa zahodni predvrh in po razglednem grebenu greva navzdol do sedelca Dovška vratca, kjer zapustiva greben in se podava severno navzdol po južnem pobočju vrtače Pekel preko melišč in skalnatih prehodov do razpotja, kjer sva začela plezalno pot na Rjavino. Spotoma narediva nekaj posnetkov gorskega cvetja, ki počasi kaže slovo poletja v visokogorju in pričetek hladnih noči v pričakovanju jeseni. Po markirani poti nadaljujeva do odcepa poti na Vrbanove špice, se spustiva do Debelega kamna in nadaljujeva sestop do ruševja in melišč, kjer narediva odmor. Na nebu so se nabrali oblaki in že čez nekaj minut prične deževati in potrebno je obleči anoraka in posledično sva hitro mokra od potu tudi znotraj in ne le zunaj. Na srečo kmalu preneha deževati, a bilo je dovolj dežja, da je sedaj potrebna velika pazuljivost pri spustu preko mokrih in spolzkih skal. Kljub dobri gumi na podplatih močno drsi. Tako gre naprej in kmalu doseževa studenček, od koder gre pot le še navzdol skozi gozd.

Dohitiva skupino planincev, ki gredo v dolino po dvodnevnem potepanju v gorah. Nekaj besed in greva dalje. Sledi še strm spust skozi gozd in doseževa dolino. Še nekaj minut hoje in sva na parkirišču, kjer pospraviva planinsko opremo in se odpeljeva po dolini, srečujoč nekaj pohodnikov, do Mojstrane in na avtocesto. Ko peljeva mimo Lesc, prične deževati in strele udarjajo v Karavanke, ki so se izgubile v zavesi dežja. Na srečo sva hitro mimo nevihte in lahko opazujeva sončni Storžič in Kamniško Savinjske Alpe na vožnji proti domu.

eXTReMe Tracker