... slovenskih rezervacij prenočišč v planinskih kočah?
Janez in Micka s Kranjske sta želela Mickinim staršem, ki živijo v daljni ravninski deželi, pokazati lepote slovenskih gorá. Načrtovala sta večdnevno potovanje po dolinah, prelazih, razglednih vrhovih – takih, za katere sta vedela, da s svojo lepoto zastrupijo še tako ravninoljubne duše.
Prvo noč naj bi četverica prespala v lažje dostopni planinski koči v bližini imenitnega razgledišča; ker se je izlet dogajal med viškom turistične sezone, je Micka dopoldne poklicala v planinsko kočo, da bi preverila razpoložljivost ležišč in rezervirala štiri postelje za prihajajočo noč.
Oskrbnik Jože je Micki po telefonu prijazno povedal, da prostor sicer še je, a da ne sprejema rezervacij od Slovencev, ki po planinskih kočah zadnje čase slovijo kot nezanesljivi gostje – ležišča za isto noč rezervirajo v več kočah, saj niso prepričani, do kod bodo uspeli priti. Menda obstajajo tudi primeri, ko si rezervirajo postelje v petih (!!!) za isto noč in nato rezervacij ne prekličejo. Tujci so menda bolj zanesljivi.
Jože je Micki rekel, da naj četverica pride v kočo, potem pa se bo videlo, ali je kaj prosto – če prostor bo, dobijo ležišča, če prostora ne bo, pa pač ne in bodo morali drugam. Micka ga je poskusila prepričati, da je njihov prihod 100 % zagotovljen, a ni pomagalo. Rezervacije so torej rezervirane samo za tujce.
Takega odgovora Micka seveda ni pričakovala, zato je na spletu preverila razpoložljivost nastanitev tudi po dolinah v širši okolici planinske koče: vse je pokalo po šivih, sobe, apartmaji, kampi. Planinska koča je bila očitno njihova edina in hkrati najboljša izbira; bodo pač poskusili srečo brez rezervacije.
Micka je nato o telefonskem pogovoru z Jožetom povedala še svojemu Janezu – ta pa je skočil do stropa! Janez je namreč od malih nog gornik, že v osnovni šoli je prebral vse knjige o Jakobu Aljažu, o zgodovini planinstva na Kranjskem, o tem, kako so iz nemških planinskih koč okoli Triglava preganjali slovenske planince in kako zelo se je proti temu boril dovški župnik – tako zelo, da je kupil vrh najvišje gore in tik pod njim postavil najvišjo postojanko! In zdaj – 140 let kasneje – Slovenec ne more rezervirati ležišča v slovenski koči, Neslovenec pa lahko?
Janez je še sam poklical v kočo. V angleščini z vzhodnoslovanskim naglasom je povedal, da bi rad rezerviral štiri ležišča za prihajajočo noč. Ni bilo nobenega problema. Od kod četverica prihaja? Iz Avstrije. Vsi imajo priimek, ki se sliši precej bolj nemško kot slovensko. En od njih je član PZS, dva ÖAV.
Zvečer je četverica prišla do planinske koče. Janez je stopil do šanka in (po slovensko) vprašal oskrbnika Jožeta o možnosti prenočevanja. Polno, razen, če obstaja rezervacija. Janez pove, da ima rezervacijo. Jožetu je takoj, ko ugotovi, za katero rezervacijo gre, jasno, da nekaj ne štima in je sprva zelo jezen, ker si je Janez privoščil avstrijsko potegavščino. A Janezu drugega ni preostalo, to kmalu spozna tudi Jože.
Strasti se pomirijo; četverica se okrepča z odlično joto in ričetom, jabolčnim zavitkom in na račun hiše dobi še palačinko. Jože razloži, s kakšnimi problemi se sooča pri slovenskih rezervacijah.
Po prijetno prespani noči se naša četverica poslovi in nadaljuje svojo pot po biserih slovenskega gorskega sveta, a še kar nekaj časa nameni razmisleku o možnih rešitvah za Jožetov problem z rezervacijami – trije od štirih popotnikov se namreč ukvarjajo z gostinstvom in turizmom, tako da Jožetov problem poznajo iz lastnih izkušenj.
Katere možnosti so jim pad(a)le na pamet?
1. Plačilo predujma ob rezervaciji
- sistem kot na Booking.com, torej jamstvo s kreditno kartico
- predplačniški račun za koče, lahko vezan tudi na člansko izkaznico (ob plačilu članarine PZS lahko »naložiš« še neko vsoto, recimo 30 € za prenočevanje v kočah, in potem ob rezervaciji na tvoje ime se od teh 30 € rezervira 10 € - za primer, če ne prideš)
2. Poimensko rezerviranje postelj (torej ne samo, da se rezervirajo štiri postelje, pač pa postelja za Micko, Janeza, Marijo in Štefana), kar se vnese v rezervacijski sistem PZS (ki še ne obstaja) in za ista imena za isto noč nato ni mogoča rezervacija v drugih kočah. Če je tak sistem vzpostavljen in ažuren, so možne tudi neposredne rezervacije po spletu.
3. Nujen prihod do neke poznopopoldanske ure (npr. do 17ih); po tej uri samodejno pošiljanje SMS osebi, ki je oddala rezervacijo – če se ne odzove v uri ali dveh, se rezervacija stornira. Nobeno območje v naših gorah ni od signala mobilne telefonije oddaljeno več kot dve uri hoda.
4. Ukinitev rezervacij, torej sistem »kdor prej pride, prej melje«.
Če bi deževalo, bi razmisleku namenili še več časa; kaj pa bi predlagali vi?
Naši četverici je jasno, da Jože ni imel slabih namenov in da ni želel vzpodbuditi Jakoba Aljaža, naj se obrača v grobu – le na svoj način je zavaroval svoj kruh. Zdi se, da lahko vsem oskrbnikom (»Jožetom«) v planinskih kočah in njihovim slovenskim gostom pri rešitvi tega problema pomaga le planinska organizacija in najde boljšo rešitev za vse!
Planinci pa bolj realno načrtujmo svoje ture in pravočasno prekličimo nepotrebne rezervacije – tako bo manj praznih postelj, odslovljenih planincev in slabe volje na obeh straneh.