Gorenjski glas - Marjana Ahačič: ... postal častni občan Kranjske Gore
Žarko Rovšček: Marko Butinar - častni občan Občine Kranjska Gora
Osrednjo slovesnost ob letošnjem občinskem prazniku so v Kranjski Gori pripravili v ponedeljek, na predvečer praznika, ki ga v Zgornjesavski dolini obeležujejo na dan, ko je Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavil kasneje po njem poimenovani stolp.
Kranjska Gora – »V izredno čast mi je, da sem lahko v letu, ko Kranjska Gora praznuje 23-letnico delovanja nove občine, župan Občine Kranjska Gora. Zdaj je čas vzpona in blaginje; vesel sem, da vsi, s katerimi delam, razumejo mojo vizijo, da so resno pristopili k mojemu vodenju občine in da smo v vseh teh štirih letih, odkar sem prevzel krmilo, naredili neko novo zgodbo pod vršaci Julijskih Alp, na obronkih Triglavskega narodnega parka, na področju čudovite občine, ki se razprostira od Radovne, Dovjega in Mojstrane, do Planice in Rateč,« je zbrane na ponedeljkovi slovesnosti na trgu pred cerkvijo nagovoril župan Janez Hrovat. Čestital je vsem nagrajencem, ki so prejeli občinska priznanja in ki so, kot je dejal, s svojim delovanjem z vidika humanitarnosti oziroma prepoznavnosti ime Kranjske Gore ponesli po vsem svetu.
Marko Butinar, ki se je kot častni občan pridružil Vidu Černetu in Janezu Brojanu, je leta 1966 za več kot desetletje prevzel vodenje Gorske reševalne službe Rateče, ki je bila ustanovljena leta 1948 in torej letos praznuje sedemdesetletnico delovanja. »Ves čas svojega aktivnega delovanja na postaji je bil gonilna sila pri velikem številu reševalnih akcij, predvsem tistih najtežjih. Sodeloval je na več kot stotih reševalnih akcijah. V najtežjih trenutkih je bil poleg moralne podpore kolegom reševalcem vedno na voljo trpečim svojcem ob izgubi najdražjih v gorah nad Zeljem,« je med drugim zapisano v obrazložitvi nagrade. »Vedno je znal prisluhniti klicu gora, o čemer priča njegov opus preplezanih smeri, izstopata predvsem prvenstveni smeri v Mojstrovki in Triglavski severni steni. Obe še danes veljata za kultni.«
Kot član jugoslovanske alpinistične odprave je leta 1965 opravil garaško delo pri osvajanju sedemtisočaka Kangbačna, stal je na vrhovih Spitzberga in Kilimanjara, preplezal je klasike Zahodnih Alp.
Poleg reševalnega dela in alpinizma je bil vedno na voljo sovaščanom v Ratečah.
Zlati grb Občine Kranjska Gora je prejel Jože Rožič, prav tako alpinist in dolgoletni član GRS Rateče.
»Kot prvi inštruktor v zgodovini postaje GRS Rateče je v svoje poslanstvo vlagal veliko truda, časa in predvsem energije. Z enim samim namenom: izobraziti člane postaje GRS na višji nivo znanja in s tem zmanjšati nivo tveganja ob nesrečah. Kot načelnik je postajo vodil dvajset let. Vzbujal je spoštovanje pri mlajših generacijah in nesebično delil izkušnje pri najtežjih reševanjih,« je zapisano v obrazložitvi nagrade.
Priznanji občine sta prejela še Janez Mlinar in Franci Kajžar, prav tako oba reševalca iz Rateč, ter Tomaž Pšenica, kulturnik, zgodovinar, geograf, turistični vodnik, predvsem pa, kot je poudarjeno v obrazložitvi priznanja, človek z velikim srcem, saj se s poti po vseh celinah sveta vrača v svoj domači kraj, ki ga nosi v srcu, zanj živi in dela.
MARKO BUTINAR – ČASTNI OBČAN OBČINE KRANJSKA GORA
Vedno kadar kdo izmed zapriseženih ljubiteljev gora, alpinistov ali reševalcev prejme kakšno visoko družbeno priznanje, smo ga veseli, saj potrjuje, da njegova dela oz. prizadevanja niso priznana zgolj v planinski organizaciji, ampak tudi v širši družbeni skupnosti. S tem dobiva vse naše početje širši družbeni pomen. Podelitev naziva Častni občan Občine Kranjska gora Marku Butinarju na slovesnosti ob občinskem prazniku 7. avgusta letos lepo zaokrožuje tudi letošnja 70-letnica Društva GRS Rateče. Markov prispevek k razvoju domačega kraja in GRS Rateče, katere član je še vedno, je namreč neprecenljiv.
Marko se je rodil leta 1939 v Brežicah, a ga je življenjska pot že zelo zgodaj zanesla v gorski svet, na Gorenjsko. Po končani osnovni šoli se je izučil za kovinostrugarja in vse do upokojitve leta 1991 delal v Železarni Jesenice. Ob delu je končal še strojno tehnično šolo in delal kot asistent za strojno vzdrževanje, kasneje pa v skladišču za surove polproizvode. Že zgodaj je začel zahajati v gore in se na planinskem taboru prvič srečal s Pavlom Dimitrovim, kasneje pogostim partnerjem v navezi. Julijce je sprva začel spoznavati v družbi starejših, ki so ga radi jemali s seboj v brezpotja in lažje plezalne smeri. Ko ga je znani gorski reševalec Ciril Praček kot štirinajstletnika povabil, če gre z njim v Slovensko smer Triglava, je, kot sam pravi, skoraj počil od ponosa. Nad njegovim prehodom iz planinskega društva v AO Jesenice so bedeli izredno dobri učitelji in vzorniki, Janez Krušic, Slavko Koblar in Uroš Župančič. Mladeniča so znali navdušiti, mu nuditi dovolj dela in zabave v hribih. To so bila namreč leta številnih delovnih akcij pri gradnji bivakov, obnove zavetišča pod Špičkom itd. Markov prvi resnejši prehod v alpinizem je pomenila udeležba na zveznem tečaju v Vratih leta 1955, ko je že splezal Brojanov raz v Stenarju in Nemško smer v Severni triglavski steni. Kmalu je sledil še tabor v Krnici, kjer splezal nekaj lažjih smeri. Tako se je začela njegova pot v svet gora, ki jim je zvest vse življenje.
Sledila so leta aktivnega alpinizma s ponovitvijo najtežjih klasičnih smeri v Julijcih, pa tudi v Centralnih Alpah, ki so bila v letih po drugi svetovni vojni veliko težje dosegljive kot danes. Leta 1956 je skupaj z Ljubom Juvanom, Janezom Krušicem in Petrom Ferjanom opravil štiridnevno zimsko prečenje od Črne prsti do Triglava, kar je bila dobra priprava za dolge ture v Centralnih Alpah in drugih gorstvih. Podpisal se je tudi pod več prvenstvenih vzponov, kot npr. Severni raz v vzhodni steni Velike Ponce, Zimsko smer v Trapezu, Peternelovo smer, Butinarjevo grapo, Kovinarsko smer itd.
Leta 1964 se je udeležil skoraj dvomesečne slovenske alpinistične odprave na daljni sever Evrope v Spitzberge in prispeval velik delež k njeni uspešnosti. O tej odpravi je objavil daljši članek v Železarju – Glasilu delovnega kolektiva železarne Jesenice in spominski zapis v Planinskem vestniku. V obeh publikacijah je tudi sicer objavil več prispevkov.
Skupaj s Pavlom Dimitrovim, tudi članom jeseniškega AO in soplezalcem, se je udeležil 12-članske II. JAHO leta 1965 in opravil garaško delo pri osvajanju sedemtisočaka Kangbačena (7902 m). Glavnega cilja niso dosegli, saj se je odprava že na začetku soočila s pomanjkanjem finančnih sredstev in se na poti v bazo razdelila na tri skupine. Zadnja, v kateri je bil tudi Marko, je krenila na pot iz Darana šele, ko je prispelo nakazilo denarja iz domovine. V bazo je prispela, ko so ostali člani odprave postavljali že tretji višinski tabor. Posledice neizkušenosti, razbitja moštva že na začetku in pomanjkljive aklimatizacije nekaterih članov so kmalu pokazale svoje zobe. Odprava je uspešno dosegla Koto 7535 m, danes točno izmerjen vrh Jalung Ri oz. Zah. Kangbačen (7538 m) – »edini sedemtisočak, ki smo ga do takrat prvi dosegli Jugoslovani – odkar svet stoji«, in dosegla 7800 m višine v smeri glavnega vrha.
Po preselitvi v Rateče se je vključil v delo tamkajšnje Postaje GRS, ki ji je primanjkovalo sposobnih reševalcev. Leta 1967 je opravil tudi izpit za gorskega vodnika. Vse svoje alpinistične izkušnje in mladostni žar je vpel v naloge načelnika postaje, ki jih je uspešno opravljal v letih 1966 – 1979. To je bilo obdobje številnih reševalnih akcij. Sodeloval je v okoli stotih in bil zlasti v najtežjih gonilna sila. V bolj zahtevnih in obsežnih so sodelovali tudi jeseniški in mojstranški reševalci. Najbolj tragične, v katerih so izgubili življenje tudi njegovi plezalski tovariši, so se mu vtisnile v spomin za celo življenje. Ob 100-letnici reševalske organizacije je prejel Plaketo GRZS za življenjsko delo. V obrazložitvi predloga za naziv častnega občana predlagatelji niso pozabili poudariti tudi to, da je bil Marko poleg reševalnega dela in alpinizma vedno na voljo sovaščanom v Ratečah, in da je njegova roka pomagala zgraditi marsikateri topel dom v vasi in tudi širši okolici. V zaključku obrazložitve so dodali še to: »Natanko je vedel kdaj je čas, da vajeti prepusti mlajšim generacijam. Kljub temu, da ni nikoli silil v ospredje, smo bili vedno veseli, da je bil Marko vedno tam, kjer je bilo najbolj potrebno in takrat ko je bilo najbolj potrebno. Njegovo poznavanje terena in plezalnih smeri je enkratno in neponovljivo.« Je dragocen vir informacij v ključnih trenutkih, ko gre za življenje in čas igra pomembno vlogo. »V takih trenutkih je Marko vedno stopil v ospredje in prevzel nase izjemno težko in nehvaležno breme odločanja.«
Dragi Marko, iskrene čestitke!
Gorenjski glas, 03.08.2018: V Kranjski Gori praznujejo v ponedeljek
Kranjska Gora – Osrednja slovesnost v počastitev 7. avgusta, praznika Občine Kranjska Gora, bo v ponedeljek, 6. avgusta, ob 20. uri, na Trgu pred cerkvijo v Kranjski Gori, ko bo župan Janez Hrovat podelil priznanja letošnjim nagrajencem: Marko Butinar iz Rateč bo postal častni občan, Jože Rožič pa bo prejel zlati grb občine. Priznanja občine bodo prejeli prejeli še Janez Mlinar, Franci Kajžar in Tomaž Pšenica. Sklop prazničnih prireditev se sicer začenja že danes z občinskim prvenstvom v tenisu v Mlačci v Mojstrani, ob petih popoldan pa bodo predstavniki občine, krajevne skupnosti in planincev položili venec na grob Jakoba Aljaža na Dovjem. Ob 19. uri bodo v Slovenskem planinskem muzeju odprli razstavo 39. likovne kolonije Vrata 2018, v soboto pa Planinsko društvo Kranjska Gora organizira Andrejčkov pohod na Cipernik. Sklop prireditev se zaključuje s kolesarskim izletom, ki ga v sredo organizira društvo invalidov, in kegljanjem z nihajno kroglo, ki ga v četrtek v Mlačci pripravlja tamkajšnje društvo upokojencev.
Kranjska Gora – Kranjskogorski občinski svet je soglasno potrdil letošnje občinske nagrajence. Svetniki so se strinjali s predlogom, da Marko Butinar iz Rateč postane častni občan Kranjske Gore, Jože Rožič, prav tako iz Rateč, pa prejme zlati grb Občine Kranjska Gora. Priznanja bo župan Janez Hrovat podelil na slovesnosti ob občinskem prazniku 7. avgusta, ko bodo priznanja občine prejeli še Janez Mlinar in Franci Kajžar, oba iz Rateč, ter Mojstrančan Tomaž Pšenica.