Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gorski svedri

Alenka Bevčič: Ta album bi se lahko imenoval tudi Kako zaplezana Gabriele na dan Marijinega vnebovzetja na srečo ni srečala Marije.

Še preden se razpišem o podrobnostih, pa polagam na srce vsem, ki hodite v gore, bodite previdni in dvakrat premislite kdaj boste komu, ki sprašuje za pot, rekli, da naprej ni nič posebnega, par zajlic in to je to. Kajti nikoli ne veste koga imate pred sabo in kakšne so njegove sposobnosti.
Tokrat se je avantura po devetih urah končala srečno, vsi smo živi in zdravi v trdni temi prišli na Kriške pode. Lahko pa bi bilo drugače. Tudi tragično.

Tura na Prisojnik bi morala biti čisto navadna tura na čisto navaden dan in bi se morala za naju z Anico končati enkrat bolj zgodaj popoldne na piru v dolini. Tak je bil plan. Zjutraj sva parkirali na Vršiču in šli po Kopiščarjevi proti vrhu. Spričo vseh dogodkov kasneje, priznam, da mi kaj dosti od poti ni ostalo v spominu. Pač lepa pot, skozi tisti kamin se zbašeš brez težav, le na nahrbtnik je treba pazit in gre. Na vrhu sva se malo pomartinčkali ter nadaljevali po planu po Jubilejni poti proti zadnjemu oknu.

Na zadnjem odcepu pred oknom navzdol se zapleteva v pogovor s fanti iz okolice Idrije in že razmišljam, da me bolj vabi dolina in da na zadnje okno sploh ne bi šla, pa mi nekaj reče, da je še zgodaj in da pravzaprav, kljub lenobi, vseeno lahko skočiva skozi okno. In greva. V zajle, kakopak. Zame in za Anico je ta pot mala malica, sicer pa ena najbolj zahtevnih označenih poti v naših gorah. Nekje na sredi poti, na enem ovinku zagledava žensko postavo, ki mirno sedi in meditira v steni. Izkazalo se je, da ni meditirala, ampak čakala na pomoč.

Gabriele iz Nemčije je namreč hodila po neki popularni poti, ki vodi iz Salzburga v Trst, ona si je izbrala odsek od Trbiža do Tolmina in na ta dan bi morala z Vršiča do Kriških podov. Pa je zgrešila pot, prišla v Prisojnik, vprašala dva mimoidoča moška, ki sta jo usmerila naprej skozi okno, kar naj po njunih besedah menda ne bi bilo nič posebnega. Nikoli v življenju ni bila v zajlah, nikoli plezala, bila je sicer dobro opremljena za hojo, ne pa za plezanje. Seveda je ugotovila, da ne zmore ne naprej ne nazaj.

Z Anico se spogledava, v glavi mi gre tisoč scenarijev in iskanje najboljše možnosti. Jo spraviva nazaj in usmeriva po pravi poti? Predolgo bo trajalo, predaleč je in vmes se bo spet izgubila. Kaj če zatava in bodo imeli reševalci spet delo? Pa tudi preveč časa bi izgubila in ujela jo bo noč. Gremo naprej? Kaj, če v steni zamrzne in ne bo šlo ne naprej ne nazaj? Kar bi pravzaprav lahko tudi, če gremo nazaj. V tem primeru jo bom navezala na popkovino in poskušale bi sprožiti reševanje, si mislim, kajti na srečo vedno za vsak slučaj s sabo vlačim kakšno matičarko in par gurten. Nič, z nama mora, druge ni! Situacija še zdaleč ni bila zrela za klicanje reševalcev, pa tudi, če bi bila, saj signala nikjer ni bilo.

Anica ji nadene svoj pas in samovarovalni komplet, jaz ji dam še popkovino, učiva jo prestavljat vponke, nekje se sama splazim naprej še z njenim nahrbtnikom, da je zmogla čez in nekako gre. Na srečo je ženska mirna in naju v vsem uboga. Tu in tam ji dobesedno kaževa kam naj stopi in Anica ji potrpežljivo prestavlja noge.

Po skoraj petih urah smo iz najhujšega. Zdaj bo šlo, si mislim, a že v steni pade odločitev, da jo pospremiva do sedla Planja, kajti poti gor ne poznava in predvidevava, da je še kje kakšna zajla in lažje plezanje. Imava prav. Za povrh je Gabriele že precej na koncu z močmi. Jaz narekujem tempo, kajti čas beži prehitro in vsaka minuta postaja dragocena, vlečem čez njene palice, tam kjer so ji v napoto, Anica ji kaže korake. Kmalu ugotoviva, da se z najinim povratkom v dolino tisti dan ne bo izšlo. Postane jasno tudi, da je same ne moremo s sedla pustiti do Kriških podov, ker enostavno ne bi zmogla. Gre izjemno počasi, od naju zahteva veliko potrpežjivosti, na trenutke bi najraje začela kričati, da dajmo se že zmigat in da kako za vraga ne vidi, kam lahko stopi. Pa ne kričim, mirno gremo naprej, zame je to dobra šola, ko se postavim v njeno kožo in vidim, da nekaj zame enostavnega za drugega lahko pomeni premikanje cele gore. Nekje najdeva signal, jaz nekako sporočim domov, naj poskrbijo za moja psa, urednici, da me jutri ne bo v službo, Anica pokliče domov. Na koncu samo spust s sedla do koče traja uro in pol in v kočo pridemo ob 9. uri zvečer, ko se je že naredila tema, po 9 mukotrpnih urah. Gabriele je živa in zdrava, na koncu z močmi in hvaležna, ker je nisva pustili sredi ničesar.

Pravi, da je ves čas vedela, da jo bova srečno spravili do cilja, kajti zaupala je najini mirnosti in preudarnosti in takoj videla, da veva kaj delava.

V koči srečamo fanta, ki sta jo poslala naprej po poti. Seveda jima, tudi jaz na koncu z močmi in zato ne prav diplomatska, takoj povem enih par krepkih. Povesta mi, da sama nista nista poznala poti in da sta mislila, da je veliko lažja, potem pa je tudi njiju začelo skrbeti, če bo zmogla, ko sta že sama komajda. Bila sta vesela, da se je kalvarija končala srečno.

Osebje na Kriških podih pa zakon! Resnično vse pohvale mladi oskrbniški ekipi! Kljub polni koči in ljudem, ki so spali na zaslinih ležiščih, sva z Anico dobili vsaka svojo posteljo, topel golaž s polento in kruhom in ko sva hoteli plačati, nama tega niso dovolili, rekoč, da če ne bi bilo naju, bi to noč v koči zagotovo prenočevali reševalci. Tudi telefone so nama napolnili. Res zelo lepo od njih in gesta, ki je ne bova pozabili.

Na četrtkovo jutro, ne prav zgodaj, se odpraviva nazaj. Ker se nama nastavita na pot, skočiva najprej na Planjo in potem še na Razor. Mimogrede, luštkanih je tistih par metrov ferate pod vrhom Razorja, ravno prav za malo mišice na rokah raztegnit in presenetljivo lahka, ko greš dol. Spodnja pot do Vršiča se je vlekla in najbolj sem bila vesela, ko sem končno zagledala svoj avto na parkirišču.

Pa vendar, celo pot se nama je po glavi motala misel: Kaj, če ne bi prišli tam mimo? Kaj, če bi že prej obrnili? Kako bi se končalo? Bi zmogla sama nazaj, ko bi jo začela prijemat panika ali bi zdrsnila v prepad? Kajti resnično ni znala čez zajle in uganka mi je, kako je do tja sploh prišla. Za nama namreč ni šel po tisti poti nihče, saj tam res redko kdo hodi, kar je vidno tudi po obilici grušča na njej. Če bi šla nazaj, kje bi potem tavala in se iskala? Kako bi preživela res mrzlo in vetrovno noč na prostem, če nima osnovnega znanja o ravnanju v takih primerih niti opreme in ko zlahka pride do podhladitve. Razmišljam tudi ali sva ravnali prav, ali bi bilo mogoče bolje, če bi jo usmerili drugam, če bi se takoj vrnili na Vršič, a vsakič znova ugotovim, da sva na vsaki stopnji odločitve ravnali, kot je bilo v tistem trenutku edino mogoče. Vsi mogoči scenariji pa še zdaj šibajo skozi misli. In po tej izkušnji resnično lahko rečem, vsa čast in kapo dol reševalcem, ki se s takimi situacijami pogosto srečujejo.

Facebook, 17.08.2018
Prisojnik, 2547 m, Planja, 2453 m, Razor, 2601 m

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

9 komentarjev na članku "Gorski svedri"

Igor Pavlič,

Kot da bi naletel na kak tak model recimo 100 m nad vstopom v Slovensko smer, potem bi se pa odločil, da je še najbolj praktično (da ne bi šel dan v nič), če ga vzameš kar s sabo do izstopa, morda bi le podvzel Prevčev izstop namesto Frelihovega ali raz. Seveda s seboj ne bi imel štrika in druge opreme! Saj verjetno bi bilo vse v redu, seveda pa o tem ne bi pisal, ampak modro molčal!


Tone Škarja,

Ob takih moških, kot so "tisti fantje" pa tudi oba debaterja, solilca pameti, je le sreča, da ženske postajajo vse močnejše. Ukrepali sta pogumno in prav in predvsem TUKAJ in ZDAJ! - Čestitke in vse spoštovanje!


Tone Škarja,

Feministka? Ojej!

Zato le ne drugo vprašanje!

Tam v začetku 70-ih nekje ob presežku časa zavijem proti Kamniškemu sedlu skozi Gamsov skret. Pod Koglom se poigram z mladim, prezeblim modraskom, ki še ne ve, da vejica, ki ga beza in jo grize, ni nič kriva, pač pa roka, ki jo drži. Oblačni strop se niža, na Malih podih se gosti megla. Jesenskemu dnevu se bliža konec, ko na prečni poti s Slemena naletim na mlad, a počasen par. Mladoporočenca, fant je očitno punci hotel pokazati hribe, "kjer lepote bom užival s teboj", a je precenil njene moči. Noge so ji že otekle - najbrž mlečna kislina - in komaj jih je premikala. Naložim si še njen nahrbtnik in gremo. Na Turski gori noč, po Kotličih megla, da sem bil prepričan, da smo se nekje obrnili in korakamo nazaj, le vedel (!) sem, da smo prav, saj je pot ena sama. Baterijo smo prižigali periodično, saj takrat dlje kot 4 ure ni nobena zdržala, o kakih čudežnih telefončkih pa še nihče slišal ni. Nekaj po deseti smo se, podpirajoč punco in jo držeč za roke, le privlekli na Sedlo: mlad in neizkušen planinec, za hribe popolnoma neprimerno žensko bitje in alpinist ter občasni reševalec v najboljših letih.. Zasluga gre tistemu modrasku pod Koglom, ki me je dovolj zamotil, da para nisem prehitel, preden smo se srečali. Tako pač delujejo sile, ki jih ne poznamo.


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP


Marjeta Štrukelj,

G. Pavlič, kako lahko namesto pohvale stresate takšen sarkazem? Le-ta povrhu vsega izkazuje še slabo branje dejstev. Namen pisanja je jasno izkazan in pravi: ne deli nasvetov o poti, če je še sam ne poznaš, še manj osebi, ki je ne poznaš! To je pomembno dejstvo, ki bi ga morali ponotranjiti vsi obiskovalci gora.

Naj bi odšli svojo pot in jo pustili brez pomoči?

Občutek odgovornosti, ki sta ga sprejeli kot posledico empatije in spoznanja, da sta pravzaprav edina možnost te nesrečne Gabriele, je v današnjem času takšna redkost, da si zasluži javno pohvalo! Sama verjamem, da je namen pisanja tudi svarilo, da, če nisi zares suveren v gorah, takšne odgovornosti in naloge ne sprejemaj samo na svoje rame in poskusi poiskati pomoč še preden bi se stvari grdo obrnile.

Dekleti, globok priklon in iskreno občudovanje!

Gabriele bo dojela svojo zgodbo in bo: ali popolnoma prenehala s svojimi podvigi ali postala prava gornica!

G. Pavlič bo še naprej nagovarjal h komformističnemu molku, a k sreči zaman.


Marjeta Štrukelj,

...konformističnemu...ja, tiskarski škrat nagaja tam in takrat, ko je najmanj potrebno!


Marko Mavhar,

Tone, a ste med feministke prestopili, že po defoltu bi mogli na stran fantov stopit, sam, da je proti :) :)

Je blo treba izkoristit to situacijo. Konc koncev pa vse se odvija točno tako kot se mora, Gabriele je dobila močno lekcijo, dekleti pa neverjetno intuitivno izkušnjo! Tudi bralce ne pusti na suhem, bomo pa naslednjič vsaj dvakrat premislili o nasvetu, ki ga dajemo, posebno v kontekstu alpinist-pohodnik, torej zamislite si kaj bi bilo če bi Gabriele srečala alpinista :) :)

Sm spet izkoristil situacijo. Pardon! :)


Matej Kucler,

Med seboj si moramo v gorah pomagat, tako si lahko v trenutku gorski reševalec, vodnik in inštruktor.


Marta Krejan Čokl,

Dekleti, poklon!

Vsak lahko naredi napako (ne le Gabriele, ampak tudi moški, ki sicer vedo vse in imajo odgovore na vse, sploh na tisto, ki odgovorov niti ne zahteva), malokdo pa ravna tako, kot sta vidve. In vajina zgodba je, če jo bralec seveda želi tako razumeti, precej poučna.

Tone Škarja, pridružujem se vašemu mnenju!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti