Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vršič

Silvo Baznik: Končno zopet na kolesarski poti po Zgornjesavski dolini v objemu gora. 

 Lepo urejeno parkirišče med reko Savo in cesto pred odcepom za Mojstrano je najino današnje izhodišče kolesarske ture. V prijetnem hladu jutra ob šumenju vode pripraviva kolesi in ostalo opremo in se preko brvi podava na desno obalo reke.

Le nekaj metrov naprej sva že na cesti, ki vodi v Mojstrano. Peljeva mimo cerkvice Sv. Klemena in se ozirava na Dovje, visoke Kurjeke, Dovško Babo in Hrušev vrh, ki se za nekaj trenutkov pokaže v daljavi. Na cesti sva bolj ali manj sama in tako prikolesariva v naselje, kjer se drživa oznak D-2 in ko zapeljeva preko mostu, sva na pravi kolesarski poti, odmaknjeni od običajne prometne ceste. Tu srečava prve kolesarje in tekače, pa tudi kakšen sprehajalec uživa v jutranjem miru.

Pot se rahlo vzpenja in vseskozi ponuja prelepe poglede tako na bližnje gozdove na levi kot travnike in vršace na desni. Nikakor ne hitiva, saj hočeva užiti prav vse lepote narave po poti, ki poteka po nekdanji železniški progi, ki preči številne potoke preko nekdanjih železniških mostov, kar daje še poseben pečat kolesarjenju. Drevoredi ob poti nudijo nekaj sence pred močnim jutranjim soncem, ko vrtiva pedala in pogledujeva na visoko Kepo in se približujeva Martuljku. Na najini levi se že vidijo visoka Kukova špica in Široka peč, a veriga Martuljških gora se pokaže, ko prečiva vzporedno z glavnim stranski most za kolesarje in pešce tik pred naseljem, ki se mu z nadaljevanjem kolesarjenja sprva skozi gozd in nato ob robu travnikov izogneva. Na prav posebnem mestu, ko se odpre dolina pod vršaci, se ustaviva in ne gre, da ne bi tu sestopil s poti navzdol in stopil mimo električnih drogov, da naredim nekaj fotografij gora ter se nato vrnem na kolesarsko pot, po kateri nadaljujeva po slikoviti Zgornjesavski dolini do Kranjske gore, kjer izpolnim prvo ženino željo, pitje jutranje kavice potem, ko sva napolnila nahrbtnika z nekaj pekovskimi dobrotami.

 Ob pitju kavice pristopi ženina znanka, katera z možem kolesarita z Jesenic v Italijo s polno otovorjenima kolesoma, tudi s šotorom. Po nekaj dnevnem kolesarjenju pri sosedih se bosta nato vrnila v domovino. No, pred nama je bistveno krajša pot, a zato nič manj zanimiva in tudi midva se odpraviva dalje. Že sva na Vršiški cesti, peljeva mimo slikovitih dveh jezerc pri Jasni ob strugi Pišnice in ko prečiva most čez reko, sva na dolgem, dolgem klancu v objemu gora.

Prestavljava v lažje prenose in že sva na prvi serpentini in tako na prvih kockah, kar je čutiti tudi v rokah, ki držijo krmili in že prevoziva drugo serpentino. Sedaj naju prehitevajo motoristi in avtomobilisti in sem ter tja tudi kakšen kolesar. Na tretji serpentini je parkirano veliko avtomobilov pohodnikov, ki so se spustili v Mali Tamar in Krnico, midva pa nadaljujeva vzpon mimo Mihovega doma po obnovljeni cesti do Koče na Gozdu, od koder gre tudi plezalna pot na Prisojnik. Še vedno pritiskava na pedala in kljub lahkemu prenosu moči s prednjega verižnika na zadnjega je potrebno vložiti kar precej truda za premagovanje strmine in serpentine se vrstijo ena za drugo. Greva mimo Erjavčeve koče, kjer je parkiranih kopica avtomobilov in od tu dalje tudi ob cesti in vedno več jih je vse do vrha prelaza na višini 1611 m, ki je hkrati tudi najin današnji cilj in srečna, da sva prikolesarila tako visoko, čestitava drug drugemu in si nato privoščiva prvi odmor na platoju ob hišici s spominki. Seveda ne gre brez fotografiranja in ko se odločiva za odhod, si žena zaželi potešiti željo po hrani že tu in tako greva malce nazaj in do Tinčkove koče, kjer si privoščiva dobrote iz njihove kuhinje s pogledom na Trentski Pelc in oddaljeno Veliko Špičje, da ne govorimo o bližnjem Prisojniku in Mojstrovki.

Ko ponovno stopiva na kolesi, se najprej prebijeva skozi avtomobilski kaos na vrhu Vršiča in nato nižje pričneva tisti pravi spust, kjer pridejo zavore še kako prav na vsakem ovinku v gostem cestnem prometu. Ustaviva se na serpentini, kjer je postavljeno nešteto možicev in žena postavi tudi svojega. Od tu je lep pogled na Špikovo skupino in Škrlatico. Le še en postanek narediva ob pogledu na Ajdovsko deklico v Prisojniku in nato sledi spust do Pišnice v dolini. Povzpela in spustila sva se za dobrih osemsto višinskih metrov po slikoviti cesti in sedaj odvijeva na peske struge Pišnice, kjer ob reki in obeh jezercih počivajo ljudje, se sončijo in nekaj pogumnežov brodi in plava v mrzli vodi. Tu se jim pridruži žena, jaz pa odkolesarim dalje.

Pogledat grem Zelence, mokrišče in izvir Save Dolinke. Vrnem se v Kranjsko goro, peljem mimo smučišč proti Ratečam in pri oznaki za Zelence odvijem na peš pot, ki gre preko mokrišča. Lep je pogled na travnati predel, kjer se leno vije struga čiste reke in od koder so prekrasni pogledi na Rateške Ponce. Prikolesarim do razglednega stolpa, se povznem nanj, naredim nekaj fotografij in se vrnem na pot ter po nekaj kilometrih prispem nazaj do jezerc, kjer se pridružim ženi. Pogled na mirno vodo me premami in že plavam v hladni vodi, a ne dolgo. Brrr, je kar mrzla in hitro sem zunaj na toplem soncu. Počakava še nekaj minut in nato sva zopet na kolesu. Prečkava cesto, se spustiva do struge Pišnice, se predava miru reke in nato sva ponovno na kolesu.

Po isti poti kot zjutraj, tokrat z rahlim spustom, se vrneva na izhodišče. Kolesi pritrdiva na streho avtomobila, si privoščiva še eno kavico in na ležalnikih ob Savi preživiva naslednje pol urice, prezračiva avtomobil in se odpeljeva na avtocesto in glej ga zlomka, zastoj v obe smeri. Na najino srečo je zastoj že pred počivališčem in zato zapeljeva s ceste ter naslednjo dobro uro preživiva ob pijači v senci gostišča. Ko se sprosti promet, pa sva tudi midva v avtomobilu na poti domov.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti