Delo - Blaž Močnik: ... Migovec že daljši od 40 kilometrov
Klic globin: Obstaja možnost za klimatsko rekonstrukcijo za tisoč ali dva tisoč let nazaj.
Tolmin - Skrivnostni podzemni svet po Tolminskim Migovcem, najdaljši jamski sistem v Sloveniji, je zdaj uradno dolg 41,8-kilometra, potem ko so s pettedensko odpravo Klic globin jamarji izmerili še za 2,6-kilometra novih rovov. V prihodnosti bodo jamarji lahko raziskovali tudi klimatske spremembe.
Labirint med Tolminom in Bohinjem v delu hribovja, ki ločuje Primorsko in Gorenjsko, jamarji raziskujejo že od leta 1974. Primat najdaljšega jamskega sistema pri nas je sistem Migovec od sistema Postojnska jama sicer prevzel šele leta 2012 s povezavo treh večjih jamskih sistemov z osmimi vhodi. Globok je 972 metrov. Več kot 30 članov jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin in angleškega Imperial College jamarskega kluba je zdaj že po stari navadi poletne tedne preživelo na skoraj 2000 metrih nadmorske višine v nadzemnem kampu in 400 metrov niže v podzemnem kampu sistema Primadona, ki je izhodiščna točka za nova raziskovanja. »Tam smo eno noč, lahko za dve, tri. Izmenjujemo se, da nekateri spijo ponoči, drugi podnevi. Po dveh dneh pa ponavadi že rabiš malce svetlobe in toplote,« pojasnjuje načelnica Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin Jana Čarga. V jami je namreč le nekaj stopinj nad ničlo, tokrat pa so imeli tudi radijsko povezavo med kampoma.
Razvejani sistem jamarji sicer dobro poznajo. Na skrajnih točkah jam, do koder je bila jama izmerjena, puščajo lističe. In od tam naprej spet raziskujejo, merijo, označujejo. »Delamo tudi na novih jamah in iščemo nove vhode. Imamo eno perspektivno jamo, ki bi mogoče omogočala nižji vstop v sam sistem," upa Jana. Nižji vhodi bi precej olajšali dostop v sam sistem: »Določeni deli so že tako daleč, da bi rabili po dva kampa ali morali kampirati zelo globoko.« Kako velik del podzemnega labirinta so v teh letih odkrili, ne ve nihče. »Še sami ne vemo, kje je so meje. Govorimo o območju, ki morda presega plato Migovca, mogoče sežejo jame celo za Kuk, v predel Komne, nihče ne ve. Toda tukaj ni cilj nabiranje kilometrov, cilj je, da uživamo v jamarjenju, druženju, vse ostalo je samo dodaten plus,« je poudarila.
Lepo in nevarno
Dolgoletno sodelovanje z angleškim klubom je stkalo prijateljske vezi in nekateri se vračajo na Migovec tudi potem, ko so že zaključili študij na londonskem kolidžu. Zaradi jamarskega tabora je tako za več kot dva tedna iz Singapurja prispela Clare Tan. »Sem prihajam že osem let. Je zelo posebna izkušnja. Gora je zelo lepa, jamski sistem pa res edinstven, saj so alpske jame navadno navpične, tukaj pa je vse zelo prepleteno, kompleksno,« je opisala ena izmed šestih ženskih predstavnic na tokratnem taboru: »Veliko je prehodov. Nekatere stene so lepe, drugi deli mokri in blatni, ponekod so prelepi kristali. Najbolj nevarne pa so zrahljane skale, ki zgledajo stabilne, a niso.«
Prav ena takšnih skal je bila kriva za nesrečo Aruna Paula pred dvema letoma. Po padcu je nanj padla še skala in mu poškodovala ledveni del in vretenca, jamarski reševalci pa so ga reševali 24 ur. »Bil sem dokaj miren, ker sem vedel, da so slovenski reševalci vrhunski. Bilo pa je dokaj mrzlo,« je dejal danes 22-letni mladenič, ki se je nato na noge postavil po nekaj tednih, povsem okreval pa pol leta. Letos se je vrnil: »Nisem prestrašen, zagotovo pa sem bolj previden. V takih primerih se zaveš občutka minljivosti,« je priznal.
Raziskovanje jam pa ni edini izziv za jamarje. Francoz Tanguy Racine v Innsbrucku obiskuje podiplomski študij geologije, v Migovcu pa raziskuje klimatske spremembe. »Vedel sem, da je v jami M17 led in da obstaja možnost za klimatsko rekonstrukcijo za tisoč ali dva tisoč let nazaj. Doslej klimatskih raziskav v Migovcu še nismo delali. Namestili smo termometre, senzorje za vlago, da bomo videli, kako se spreminjata jamska klima in veter. To bi nam pomagalo razumeti, koliko ledu sploh lahko ostane v jami s segrevanjem podnebja. In kaj lahko pričakujemo za naslednjih 10, 20 let.«