Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Moj K2

Kronološko:
18. 6. Scardu
19. 6. Ascole
20. 6. Yhula
21. 6. Barduel
21. 6. Payu
23. 6. Lilipot
23. 6. Kuputse
25. 6. Goro 1
25. 6. Goro “
26. 6. Concordia
 
 Za orientacijo
 
 
 
 
28. 6. BC
  3. 7. ABC
          C1
          BC
  8. 7. C2
  9. 7. C3
  9. 7. BC
16. 7. C1
17. 7. C2
18. 7. C3
20. 7. C4
21. 7. K2 (ob 8. uri
21. 7. C2 (ob 16.
22. 7. BC

 

ponedeljek, 13. avgust 2018, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 3387

Tomaž Rotar: Od doma sem se odpravil 15. junija 2018

Nekdo je dejal: “... če bi alpinisti imeli spomin, hribi ne bi bili nikoli preplezani.”
Sedaj ko so spomini na K2 še sveži, tudi sam menim podobno. Ponovno bi se na goro odpravil zelo težko, saj je bilo težkih trenutkov malo preveč.

Od doma sem se odpravil 15. junija z ljubljanskega letališča, preko Istambula v Islamabad. Po dveh dneh v prestolnici Islama nas je lokalni Airbus zapustil v Scarduju, glavnem mestu pokrajine Baltistan, do kamor je uspel priti celo Aleksander veliki.
Področje je žal pod temnim okriljem pakistanske vojske, saj meji na indijski Kašmir, za katerega Pakistanci menijo, da je njihov. Cesto, ki se po avanturistični plati kosa z zloglasno karakorumsko, do najbolj vzhodne vasi Ascoli, smo premagali v štirideset let starih Toyotah, od tam naprej pa peš.
Spremljala nas je skupina trekarjev, 240 nosačev in pet bikcev, ki smo jih pojedli na desetdnevni poti do Concordije, od koder nam je prekrasen pogled na osemtisočake občasno kvarilo vreme, pa kljub temu, stičišče največjih ledenikov na svetu, si je vredno ogledati.

Po dnevu počitka smo se v hudem sneženju odpravili proti baznemu taboru, ki smo ga postavili nekje med klasičnim taborom za vzpon na Broad Peak in taborom za K2. Šotore smo postavili na pol metra svežega snega, med dva ledeniška potočka, ropotanje plazov s pobočij obeh velikanov pa nam je dalo slutiti, da sta zelo blizu, čeprav jih zaradi slabega vremena nekaj dni še sploh nismo uspeli videti. Nekoliko depresivna skupina Japoncev in Kanadčanov se je v bazi dolgočasila že deset dni pred našim prihodom, tako da jih je sonce, ki je sramežljivo ogrelo naše domovanje, še bolj razveselilo.

Pogled na K2 z ledenika, ki nudi pristop k drugi najvišji gori sveta s pakistanske strani, je dih jemajoč, zastrašujoč in v isti težki sapi privilgij, ki se ga za razliko od Everesta ne da doseči z avtomobilom, ampak le po težkem trekingu do baznega tabora.
Tri kilometre visoka, skoraj pravilna piramida, se dviga do višine 8611 metrov in le občasno pokaže svoje sramežljivo obličje izza ledenih oblakov. Vreme je namreč sila spremenljivo in je eden ključnih dejavnikov, ki otežujejo vzpone na goro.
Jutra so bila ponavadi lepa, skoraj topla, sonce se je pokazalo okrog osme ure izza vršnega grebena Broad Peaka, ki je je bil cilj štirih članov naše skupine, le dva in tri Sherpe pa sva si zadala za cilj drugo najvišjo goro na svetu.

Po štirih dneh v bazi, ki leži na višini približno pet tisoč metrov, smo ulovili prvo relativno dobro napoved, brez sneženja in stalnega plazenja, ki je kratilo grobno nočno tišino, sem se z An Pasangom odpravil na prvo aklimatizacijo do višinskega tabora. Moj cimer in soplezalec Jake Meyer, se je odločil, da se bo pripravljal na višino v stenah Broad Peaka, K2 je namreč že dobro poznal, saj je bil to njegov tretji poiskus osvojiti to divjo goro.

Pot do ABC, ali višjega baznega tabora, ki leži pod strmino začetnega dela Abruzzijeve smeri in je precej izpostavljen padajočemu kamenju ter ledenim kosom, je ralativno dolga in težka. Prečenje ledeniških razpok in potokov v gornjem delu ležečega ledenika, predstavlja orientacijski izziv in izzivanje nesreče. Smer prehoda se stalno spreminja in že po nekaj dneh lahko popolnoma enostaven problem postane neprehoden, iskanje rešitve pa vzame ogromno časa in energije.
Sami tabora nismo uporabljali, drugim skupinam pa je služil predvsem za odlaganje opreme, ki so jo kasneje prenesli više.

Skoraj ravna smer do enke je tehnično nezahtevna, sicer precej strma, vendar nama je ravno prav trda podlaga olajšala pristop do višine slabih šest tisoč metrov.
Razgledi na spodaj ležeči ledenik in prehojeno pot so bili zavidljivi. Prostora za postavljanje šotorov je zelo malo in že opravljanje biološki potreb zahteva varovanje z vrvjo, v kolikor smo želeli da bi tabor ostal relativno čist.
Odložila sva težko opremo, ki je potrebna za vzpon in se vrnila nazaj v bazo, kjer naju je čakal ponoven počitek in ugodje šotorov na ravni podlagi brez nevarnosti letečega kamenja, “normalna hrana“ in dolgi večerni pogovori v skupinskem šotoru.

Vreme je počasi postajalo za oddtenek bolj stabilno, predvsem noči so bile jasne in rimska cesta je bila posejana nad širokim Broad Peakom. Vetrovi so bili vedno šibkejši, čez dan pa je močno sonce ogrelo notranjost šotorov, tako da smo lahko poležavali v kratkih hlačah. Sneg je izginil, ledenik pa je zato postal še težje prehoden.
An Pasang si je vzel kar precej več časa pred molilnim stuperjem, ki smo ga postavili v taboru in je služil naši lokalni Pudži, ali nepalski molitvi, kar mi je dalo slutiti da vzpon ne bo tako enostaven, kot je bil do enke.

Drugi višinski tabor sva dosegla po dvanajstih urah plezarije, najprej po relativno enostavnem sneženem delu do enke od tam naprej pa se je začelo. Kombinacija ledu, nestabilnega skalovja in slabega vremena zahteva sigurno varovanje in že isti dan je žal prišlo do prve tragične nesreče, ki je doletela izkušenega Kanadčana. Odtrgala se mu je vrv pri spustu skozi ”dimnik”, tik pod dvojko in revež se je ustavil šele pri ABC, dva tisoč metrov niže. Truplo, oziroma kar je ostalo od njega, je šele po treh dneh uspelo pobrati pakistanski vojski, ki ga je s helikopterjem odpeljala v Scardu.
Ponoči sem nepričakovano imel precej težav z dihanjem, dobil sem rahlo vročino, saturacija mi je padla na nezavidljivih šestdeset odstotkov in noč sem prespal sede, da mi tekočina, ki se mi je začela nabirati v pljučih, ni ustavila dihanja. Prisiljen sem bil jemati zdravila proti pljučnemu edemu, kašljal kot na smrtni postelji, tako da sem se bal, da mi bo muke skrajšal kar Sherpa, ki zaradi mojega laježa ni mogel zatisniti očesa.

Po depresivni noči je šotor ogrelo sonce, počutil sem se precej bolje, celo zaspal sem za slabo uro, tako da me je An Pasang moral prebuditi z nepalskim čajem, ki menda povrne vse moči. Meni se sicer to ni zgodilo, le hitro sem izbruhal nepopisno grozen okus, ki spominja na kravji smrad in okus pretirano slanih in vlažnih piškotov. Užaljen pogled Sherpe na moje izvajanje mi je naredil slabo vest, tako da sem se posilil z jakovim maslom in instant kavo, želodec pa mi je gotovo zameril za vse življenje.

Kljub pljučnemu edemu sem se odločil, da nadaljujem plezanje proti trojki, podprl sem se z zdravili in upal na najboljše. Vreme med vzponom je bilo, za razliko od prejšnjega dne, prej boljše, brez vetra, skoraj toplo, snežna nevihta sredi dneva pa je bila pričakovana. Po osmih urah precej zahtevnega vzpona preko ”Črne piramide” in zaključnega popolnoma ledenega dela, sva dosegla trojko na sveže zasneženi strmini, ki je precej izpostavljena plazovom. Prav tu je dve leti nazaj plaz odnesel cel tabor in nihče si tisto leto ni več upal naprej.

Nad sedem tisoč metri brez dodatnega kisika svet postaja vse bolj nezemeljski, brez življenja, meja, ko le to ni več mogoče, pa je vse bliže. Ko človek gleda čez rob bivanja in obstoja, postane bolj človeški, morda celo bolj živ in privilegij se je vrniti nazaj. Občutke je težko opisovati, vsak si jih lahko predstavlja drugače, ne samo tisti, ki je to doživel, ampak vsi, ki to le poiskušajo in v tem je čar.

Spust je bil težak, vsaj zame, saj sem se boril z zadušljivim kašljem. Hiteti tu ni mogoče. Vrvi so bile pomrznjene ali zakopane pod snegom, delo z ”osmico” in zamzrnjenimi oponkami med sneženjem in v debelih rokavicah pripelje človeka do meja psihične in fizične vzdržljivosti in počasi se vsak začne spraševati: “ali bo zneslo, ali je to tisto zadnje kar se bo zgodilo?” Počasi je postajalo jasno zakaj je K2 tisto kar je, da so zgodbe resnične in ne pretirane in bal sem se, da bom postal tista četrtina, ki ostane na gori.
Kot ponavadi sem spet imel malo sreče in kljub višinski bolezni sem se uspel privleči do baze, zadnji ravninski kilometri po ledeniku pa so bili najdaljši v mojem življenju.

Tri dni sem okreval, počasi sem se upal ponoči celo uleči, voda mi ni več zalivala pljuč in upanje se je povrnilo. Počasi smo začeli razmišljati o vzponu na vrh, pogovori z ostalimi skupinami, ki smo jih obiskovali v nekoliko višje ležečem baznem taboru, so bili medli, brez pravih zaključkov, predvsem zaradi popolnoma različnih vremenskih napovedi in prav nobena od njih po do tedanjih izkušnjah ni bila zanesljiva.
Kljub vsemu je bil vremenski trend nekoliko pozitiven predvsem kar zadeva veter, tako da smo se pri neki jutranji kavi odločili da gremo: Jake Meyer, Sherpa An Pasang, Sherpa Gorgi, Sherpa Jangbou in moja malenkost. Vodja Dan Mazur, pred kratkim dobitnik Hilaryeve medalje za uspešno vodenje našega vzpona in reševanje ponesrečenca v stenah Broad Peaka v času naše odprave, nam je prepustil proste roke pri tej odločitvi. Sam se je odločil da se ne bo podal na K2.
Višinske hrane in kisika na trojki smo imeli dovolj za dva poiskusa, baterije za svetilke in kamere so bile polne, zadnja noč zaradi pričakovanj pa neprespana.

Odpravili smo se okoli osme zjutraj, mudilo se nam ni, saj smo nameravali prespati v vsakem višinskem taboru z izjemo četrtega, najvišjega, kjer je bil predviden le nekaj urni počitek pred zadnjim nočnim vzponom proti vrhu.
Prehod preko zadnjega dela ledinka je bil sedaj popolnoma drugačen kot prvič, prav tako vzpon do enke, ki je bil precej bolj skalnat, vroče sonce pa je sprožilo prej velik plaz, ki smo se mu komaj izognili, nas je pa napolnil z adrenalinom.
Šotori v prvem taboru so nas počakali v precej žalostnem stanju, preluknjani zaradi padajočega kamenja, podlaga je bila zaradi talečega snega in ledu popolnoma nagnjena, vrvi pa zaradi močnega vetra potrgane. Z Jakom sva noč prebedela skoraj eden nad drugim, privezana na zunanje sidrišče, če bi šotor slučajno zdrsel po strmini in le stežka sva si nakuhala toliko vode da sva si pripravila polno flašo čaja in dve skodelici juhe.
Vreme je bilo začuda popolnoma mirno, brezvetrje pa skoraj strašljivo in neverjetno za to višino. V šotoru je bilo zato toplo in debela spalna vreča je bila odveč.

Jutro drugega dne je bilo jasno, sonce je ogrelo notranjost šotorov že okoli sedme ure, oblačila so se lepo posušila, prav tako spalne vreče in dobre volje ter zagnanosti ni manjkalo. Ob devetih smo se začeli vzpenjati proti drugemu višinskemu taboru, precej težki nahrbtniki, nosili smo višinske obleke, višinske spalke, hrano in kisik, so precej otežili delo.
Na vsakih nekaj korakov sem počival dvajset do trideset sekund in se trudil da bi dihal le skozi nos. Zrak je tu izredno suh in vsi smo imeli težave s kašljem, krvavimi izpljunki in bolečim žrelom. Dvojko smo postavili tik pod ”dimnikom” in ne nad njim, kot je to v navadi, po priporočilu Sherp, saj je v primeru vetra njegova moč tu precej manjša.

Noč, neprespana kot je na tej višini v navadi, se mi je zdela nekoliko krajša, najbrž sem kakšno uro nevede celo prespal, v sedečem položaju, saj prostora za kaj drugega ni bilo. S cimrom sva klepetala, se hripajoče smejala zgodbam iz poti in bil je prav dober sogovornik, sicer deset let mlajši kot sem sam in štel sem si v čast da sem plezal z najmlajšim Britancem, ki je osvojil vse najvišje vrhove na vseh celinah. To je bil njegov tretji poiskus osvojiti K2, sicer je zagotovil, da njegov zadnji, ker ima gore dovolj.

Zahteven ”dimnik” nam je že takoj zjutraj vzel precej časa, potem naporna črna piramida, začinjena s slabim vremenom, sneženjem in vetrom, ki je prihitelo iz čiste jutranje jasnine. Sneg se je zaradi intenzivnega sneženja usipal v drobnih potočkih po skoraj navpični strmini, božal prezeble obraze, oteževal vid in ugašal upanje na vrh. V tako slabem vremenu nihče ne preživi na vršnem grebenu. Za konec smo gazili več kot pol metra svežega snega na sicer nezahtevni ledeni strmini pod trojko, kar je na višini 7300m zelo težko.
Tabor smo postavili nekoliko više, kot je običajno, tik pod serake, saj je bila verjetnost da nas odnese plaz, kot se je to zgodilo leta 2016, zaradi svežega snega, precej večja, kot da se odlomi ogromen serak.
Prvi del noči je še precej snežilo in pogovori so počasi nakazovali na žlostno možnost, da se bomo morali vrniti vsaj do dvojke, če ne celo niže in počakati na boljše vreme.

Naslednje jutro, se je kljub krasnemu jasnemu brezvetrju, tako odločil del ekipe 7 Summits, ki nam je delal družbo na trojki, prispeli so nekoliko za nami, tako da so imeli precej lažje delo na zaključni strmini pod taborom. Odločitev so sprejeli zaradi precejšnje količine novega snega.

Mi smo se odločili drugače in nadaljevali proti četrtemu taboru. Vreme se je sredi dneva spet precej skvarilo, začelo je snežiti, vendar vetra, kar je bilo neobičajno, skoraj ni bilo. Tehnično nezahteven del do štirice, je bilo težko pregaziti, vendar nas je bilo dovolj, najbolj pa so se izkazali naši trije Sherpe, ki so pokazali svojo nadčloveško moč. Brez njih, kar se je izkazalo tudi naslednji dan, najbrž vrha ne bi nikoli dosegli.

Tabor smo postavili na višini 7600 metrov, kar je bilo niže, kot v načrtu, vendar smo bili preutrujeni, da bi gazili globok sneg še naprej. Že pozno popoldne smo se v slabem vremenu zatekli v šotore in upali, da se vreme končno izboljša, prav dolgo na tej višini namreč ne bi mogli čakati.

In prav to se je zgodilo, bogovi, njihovi in naši, so bili dobre volje, molitve Sherp so bile uslišane. Že okoli devete zvečer se je znasnilo, zvezde so risale kratke sledi na dolgo odprtih fotografskih zaslonkah in ob desetih zvečer smo se vsi skupaj odpravili proti zloglasnemu Stekleničnemu vratu.
Čakalo nas je več kot tisoč metrov višinske razlike do vrha, najbrž v težkih snežnih razmerah, vendar volja vseh je bila močna, želja neubranljiva in kar tekmovali smo kdo bo prvi zapustil šotor.

Noč je bila topla, brez vetra, Steklenični vrat je bil zaradi naklona skoraj devetdeset stopinj brez snega, skale pa pokrite z ledom, tako da je bil vzpon, če odštejemo preteče serake nad njim, relativno nezahteven. Stanje v prečnici je bilo popolnoma drugačno. V klože naložen sneg je povzročal precej težav, saj se je usipal pri vsakem premiku, cepin je bilo nemogoče dobro zasaditi v trdo podlago, vrvi so bile nesigurne, v zadnjem popolnoma ledenem in zelo strmem delu, ko se prečnica priključi na vršni greben, pa je žal življenje izgubil japonski alpinist zaradi zdrsa, vrvi ga namreč niso zadržale.

Ko smo za seboj pustili še zadnjo tehnično prepreko se je zdanilo, oranžna svetloba je dajala upanje na dobro vreme. Jutranje meglice so se podile čez sveže zasnežen greben, ki vodi neposredno do vrha in nihče od nas si najbrž še ni upal reči: “skoraj sem na vrhu“, bilo je namreč preveč neverjetno, predolgo smo upali in upanje tudi skoraj izgubili. Vodni led je kmalu postal zasnežen, nevarnost zdrsa je minila, vendar toliko svežega snega nad osem tisoč metri ni mačji kašelj. Povečali smo dovajanje kisika na tri litre na minuto in napol prazne jeklenke, ki smo jih začeli uporabljati pod Stekleničnim vratom so hitro postale še lalžje.
Petnajst utrujenih in neprespanih vendar neomajnih srečnežev se je na vsakih pet metrov menjalo na prvi poziji v vrsti in vsake toliko sem bil na nezavidljivem položaju tudi sam. Omotica mi je vsakič zameglila um, tudi ves kisik, ki sem ga imel na voljo, ni bil dovolj da ne bi občutil hipoksije, nekje je namreč meja, preko katere ne gre. Štiri ure nadčloveškega napora na vršnem grebenu je bilo za vse nas, ki smo se kljub neugodnim snežnim razmeram in pretečemu poslabšanju vremena, naenkrat za vedno poplačano.

Ob osmi uri zjutraj smo v lepem vremenu, brezvetrju, s praznimi jeklenkami naredili zadnji korak proti vrhu. Temperatura po napovedih je bila krepko pod -20 stopinjami, vendar sonce se nam je smejalo, srečno skupaj z nami. Lahko smo sneli rokavice, nam se je zdelo toplo, če že ne v roke, pa pri srcu in v mislih. Stali smo na “najtežji“ gori na svetu, le dvesto metrov nižji od najvišjega Everesta, vrh sem skoraj dojel na njem samem, počutil sem se drugače kot na Everestu, kjer je bilo strašansko mraz.
Gora je naenkrat postala prijazna z nami, kot za nagrado, kot za opravičilo, saj je bilo težkih trenutkov dovolj. Vendar kdor se hvali z vrhovi, je pozabil vse tiste vrhove, ki jih ni dosegel in vse tiste ljudi, ki so ob tem umrli. Zato je bilo žalostno sneti kape za tiste, ki takrat niso bili z nami, pa si to ne morejo več niti želeti. Njihova imena smo kasneje napisali na aluminjaste krožnike in njih pustili na spominskih skalah ob bazi. Bili smo šele na pol poti, treba se je bilo vrniti.

Dva dni spuščanja po vrveh, prespali smo v drugem taboru, mi je izpilo zadnje atome moči, nekaj kilometrov nad bazo pa so nas pričakali kuhar in njegovi pomočniki iz baznega tabora, okrasili so nas s pisanimi zastavicami in plastičnim cvetjem, kakšna drobna solzica sreče pa se je pridružila ostalim, ki tečejo v drobnih potočkih po ledeniku proti domu, ki ga nisem videl že zelo dolgo.

Oznake: ALP, HIM, VTG, vtg2018

Komentiraj (4):

Miro Koder, ponedeljek, 13. avgust 2018, ob 11:08

Čestitke. Lp!

Stojan Kralj, torek, 14. avgust 2018, ob 12:05

Če na FB objaviš fotko mačka, dobiš več lajkov kot če zlezeš na K2. Najbrž je ta izjemen podvig preveč iz dometa SLO gorniške srenje. Vsa čast g. Rotar

Metod Škarja, torek, 14. avgust 2018, ob 15:40

Še jaz prispevam svoj "like" :). Sicer pa izredno napisano, dobiš občutek resničnega doživljanja.

Polona Rosulnik, torek, 14. avgust 2018, ob 21:18

Super zapis in še enkrat čestitke!

eXTReMe Tracker