Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ženička je želela

Delo/Magazin, 09.08.2018 07.48
GORSKI REŠEVALCI | HRVAŠKA | VINKO PRIZMIĆ
»Ženička je želela preveriti, kako radi jo imajo domači. Iskali smo jo tri dni«

 

petek, 10. avgust 2018, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1295

Delo - Anja Intihar: ... preveriti, kako radi jo imajo domači. Iskali smo jo tri dni. - Vinko Prizmić, načelnik HGGS

Hrvaški gorski reševalci navdušujejo s humornimi objavami na spletu, a gre za resna opozorila, namenjena temu, da se turisti ne bi več brezglavo podajali v nevarnost.

»Dragi turisti. Človeško bitje lahko brez vode zdrži tri dni. Brez skrbi, nekdo drug je to preveril, tako da vam ni treba. Pazite nase in na druge. V primeru težav pa zavrtite 112.«

Tako so pred dnevi na njihovem družbenem omrežju facebook zapisali hrvaški gorski reševalci (HGSS). To ni prvo humorno opozorilo omenjene organizacije, ki pravzaprav sploh ni smešno, temveč dokazuje, kako lahkomiselni in brezbrižni smo včasih lahko ljudje.

Tudi naši sosedje vsak dan rešujejo turiste in državljane Hrvaške, ki se v planine in nacionalne parke, celo jame podajajo v natikačih ali bosi, brez vode, svetilk, skratka, brezbrižni. Do najbolj neverjetnih intervencij, v katere so bili vpleteni reševalci, bomo še prišli in verjemite mi, splača se brati.

HGSS šteje približno tisoč članov. »Večina je prostovoljcev, imamo pa tudi nekaj redno zaposlenih, predvsem za papirologijo. Delamo na 25 postajah, poleg tega je še okrog 40 manjših izpostav. Pred kratkim je naša vlada sprejela zakon o igrah na srečo, od katerih se bo del sredstev zdaj stekal k nam in na ta račun smo zaposlili 16 administratorjev,« nam pripoveduje Vinko Prizmić, načelnik HGGS.

Pravi, da je intervencij iz leta v leto več, ljudje vse več prostega časa preživljajo v naravi. »Drugi vzrok za vedno več dela, ki ga imamo, so podnebne spremembe in z njimi poplave, vremenske nevšečnosti, požari, pri katerih zagotavljamo podporo gasilcem,« pravi Prizmić.

Lani so imeli okrog tisoč intervencij, za letošnje leto statistika še ni zbrana, jih bo pa veliko. Prizmić 2018 opiše kot »noro leto«. In kakšnih intervencij imajo največ?

»Pogosta so iskanja pogrešanih ljudi. HGSS je razvil veliko sposobnost organizacije in odzivanja na tovrstne intervencije, imamo dresirane iskalne pse, pogosto nam pri iskanjih pomagajo tudi občani. A domneva, da imamo največ dela s turisti, je zmotna,« me hitro popravi, ko napačno sklepam, da so prav tujci tisti, zaradi katerih se reševalci najpogosteje odpravijo na teren.
»Veliko je dementnih ljudi, ki odtavajo od doma, tako da je Alzheimer tisti tujec, zaradi katerega imamo največ dela. Šalo na stran – 20 odstotkov je tujcev.«

»Dragi naši. Če je na avtocesti gneča, z vožnjo po odstavnem pasu ne le tvegate kazen in otežujete vožnjo intervencijskih vozil, temveč tudi vsem jasno kažete višino svojega IQ.«

»Čudaških« intervencij ne manjka

In sva pri tem, kar me je tako zelo zanimalo. Najbolj neverjetne intervencije, v katere so bili vpleteni člani HGSS. »V gorsko-reševalni službi sem 46 let, za sabo imam na tisoče intervencij. Veliko jih je bilo neobičajnih. Najtežji so primeri izginulih ljudi, to je hkrati »najpametnejši« del našega službe. Najlažje je nekoga rešiti iz globoke jame ali visoke stene, a ko ne veste niti približno, kje se nahaja pogrešana oseba, morate uporabiti ogromno znanja, izkušenj, statistike, psihologije, angažirati čim več ljudi, helikopterje. Iskanja se lahko zavlečejo, naše člane povrhu utrudijo. Ampak nazaj k vašemu vprašanju – v neki zakotni vasi je stara ženica želela preveriti, ali jo imajo sorodniki res radi. Skrila se je in nas več dni opazovala, kako jo iščemo. Šele tretjega dne, ko se je prepričala, da družino res skrbi zanjo, je prišla nazaj,« opisuje Prizmić eno bolj »norih« akcij HGSS.

»Nekoč je imel mladi jamar ljubezenske težave. V poslovilnem pismu je napisal, da se bo vrgel v eno od jam na planini Mosor. Seveda si je premislil, a mi smo ga več dni iskali v številnih jamah na tem območju,« mi še pove načelnik HGSS.

V enem od intervjujev za hrvaške medije je dejal, da včasih ne ve, ali bi se po intervenciji, bizarni, nenavadni, ki se srečno konča, jokal ali smejal. »Živimo na kraškem področju s precej podzemlja. Neka nemška družina je šla nekoč k izviru reke Karišnice. Jama se sklene z desetmetrskim breznom, polnim vode. Deček je zgrmel v luknjo in na srečo ostal živ, za njim pa je takoj skočila tudi mati. Oba smo izvlekli brez hujših poškodb, bila sta le malce podhlajena. Radovednost je zelo nevarna stvar in pri njej je treba imeti zdravo mero. Mi se na radovedne turiste ne jezimo (prav zelo), temveč bolj na lokalne skupnosti. Ali ne bi bilo lažje zapreti vhod in zaščititi izvir reke ter pobirati vstopnino in zaposliti nekaj vodičev? Ali ni bolje označiti steze in zanimiva mesta, kot pa pustiti turiste, da so prepuščeni samim sebi?« retorično navrže Prizmić.

Zvezdniki twitterja in facebooka

O tem, da so »njegovi« gorski reševalci na facebooku in twitterju pravi zvezdniki, ima svoje mnenje. Pravi, da so se za humorna opozorila odločili zato, ker s tem najlažje pridejo do velikega števila turistov oziroma obiskovalcev. Najhitreje in najceneje je, dodaja.

»Drugi vzrok pa je tudi to, da nihče ne mara učiteljskih lekcij in grajanja. S šaljivimi opozorili hitro izzovemo turiste, dobimo njihovo pozornost in jim položimo na srce: 'Vi ste odgovorni zase. Bodite previdni, saj so naše statistike polne tistih, ki so mislili, da se jim nič ne more zgoditi. A so se o nasprotnem prepričali na grd način.'«

»Ta obutev že leta ni več moderna, v hribih sploh nikoli ni bila. Če na poroko ne odidete v kopalkah, zakaj bi se na Biokovo podali v natikačih?«

»Naši reševalci so usposobljeni za reševanje v težkem vremenu, zato nas velikokrat pokličejo na intervencije na morju. Opozorila imajo zagotovo pozitivne učinke, a število pohodnikov in pomorščakov se povečuje skokovito hitro. Brez opozoril, preventivnega dela na terenu in zemljevidov bi imeli še več dela,« pravi načelnik.

Na moje vprašanje, kako je mogoče, da so ljudje tako brezbrižni in lahkomiselni, mi odgovori: »Največji nevarnosti ste izpostavljeni takrat, ko se je ne zavedate. Zato so opozorila tako pogosta. Ljudje pridejo k nam na morje, zrejo v naše klife in planine in menijo, da so lahko dostopni. Vzpon na Biokovo z Makarske je podoben tistemu iz doline Vrata na Triglav. K temu prištejte še številne labirinte, vrtače. Na Pelješcu smo imeli eno leto precej smrtnih žrtev,« opozarja sogovornik.

Dodaja, da moramo na vzpon nujno nesti najmanj tri litre vode, se zaščititi pred vročim hrvaškim soncem, sicer smo v smrtni nevarnosti. »Žge vas sonce, pod vami so vroči kamni, v takšnih razmerah oslabi koncentracija, napake se hitro zgodijo, človek zatava, in če nima pojma, kje je, je nesrečen konec blizu.«

»S slovenskimi gorskimi reševalci smo veliki prijatelji«

Prizmić, ki je pred 40 leti izpit za inštruktorja gorskih reševalcev opravil v Sloveniji, na koncu doda, da precej sodelujejo z našimi gorskimi reševalci. Ko je Hrvaška leta 1950 osnovala HGSS, sta jim pri tem veliko pomagala Gorska reševalna služba Slovenije in takratni načelnik Uroš Župančič.

Hrvaški gorski reševalci z objavami na družbenih omrežjih dokazujejo, da jim humorja ne primanjkuje. Kako zelo si njihova opozorila k srcu jemljejo obiskovalci gora, je drugo vprašanje. Hrvaška ima resda izjemno lepo morje, sanjske obale, skriva pa tudi kotičke, kamor se adrenalina in športne aktivnosti željni nikar ne odpravljajte pomanjkljivo opremljeni. Če sklenemo v slogu HGSS:

»Glede na to, s kakšno količino vode ljudje sredi poletne pripeke odhajajo v hrvaške hribe, bi človek pomislil, da živimo v puščavi

 

eXTReMe Tracker