Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Od članstva

  01.08.2018

  Pogled na Raduho. FOTO: Brane Piano

petek, 3. avgust 2018, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 666

Delo - Mateja Kotnik: ... v K 24 ga je ločilo le sedem minut

HRIBOVSKI IZZIV | KOROŠKA | HRIBOLAZNIŠTVO | KLUB 24 | KOROŠKI VRŠACI
Od članstva v K 24 ga je ločilo le sedem minut
Hribovski izziv: Doslej je vseh pet koroških vrhov v enem dnevu premagalo le 376 pohodnikov

Črna na Koroškem – Konec tedna sta se v Klub 24, največji koroški hribovski izziv, vpisala dva nova člana, kar pomeni, da jima je v 24 urah brez kakršnekoli pomoči uspelo prehoditi ali preteči 85 kilometrov dolgo pot s skoraj 5000 metri vzponov po vseh petih koroških vršacih. A poletja, ki zaradi dolgega dneva in kratke noči privabi največ izzivalcev, še ni konec.

Zagotovo se bo kmalu na pot od Žerjava na Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Olševo in Peco podal Mežičan Alfonz Prevorčič - Fonza, ki je bil leta 2000 prvi, ki je pot opravil. Zanjo je sicer potrebnih 30 ur normalne planinske hoje, a jo je Fonza premagal v 18 urah in 33 minutah. »Precejšen del poti sem pretekel,« pravi sogovornik, ki v nasprotju z rekorderjem po številu opravljenih poti Janezom Stočkom trase nerad ponavlja. A vendar skoraj nikoli ne odreče, če ga izzivalci hribovskega izziva prosijo za pomoč ali podporo vsaj na delu poti. V Klub 24 se je z njegovo pomočjo vpisal sin, če bo šlo vse po načrtih, se bosta 15. avgusta vanj včlanila še dva prijatelja.

Zanesljivo je moč zapisati le število tistih, ki jim je podvig uspel. V knjigi z evidenco opravljenih poti, ki je na vpogled v kava baru Urška sredi Črne, je bilo doslej takšnih 376 pohodnikov. Koliko jih je poskušalo, a zaradi pomanjkanja moči ali preveč ožuljenih nog podviga niso opravili, lahko le ugibamo. Marijan Lačen, ki se je poleg Milana Savellija in Dušana Štrucla - Dixija izziva domislil, pravi: »Ocenjujemo, da je takšnih približno polovica. Sicer pa je vse prepuščeno poštenju in planinski etiki. Pohodnikov na poti nihče ne preverja.«

Pot po koroških vršacih je dolga 85 kilometrov. Ženske in starejši od 50 let jo morajo premagati v 25 urah. Za podvig sicer ni starostnih omejitev, a vendar ni za vsakogar.

Z Uršlje gore bos v dolino

Da je planinska etika na visoki ravni in da o njej ne gre podvomiti, Lačen postreže z anekdoto: »Člani kluba se brez posebnih vabil dobimo v Črni prvo soboto v decembru. Srečanje, na katerem sprejmemo v klub nove člane in jim podelimo priznanja, je priložnost za klepet, kako jim je šlo na poti. Dekle, ki je podvig opravilo, sem vprašal, ali je hodilo samo. Povedala je, da jo je spremljal fant, a da izziva ni opravil, ker je moral zaradi ožuljkov sezuti čevlje in pot z Uršlje gore proti Žerjavu nadaljevati bos. Zmanjkalo mu je sedem minut. Marsikdo bi se po krvavi kalvariji z nogami težko uprl in se vpisal v knjigo, a fant se ni. Izziv je premagal leto kasneje.«

K 24 ni tekmovanje, čeprav pohodniki v knjigo zapišejo čas, ki so ga potrebovali za izziv, jih v klubu med seboj ne primerjajo. Šteje se, da član kluba postane tudi tisti, ki pot prehodi v 25 urah, če je starejši od 50 let. Enako velja za ženske. Začetek poti je pri spomeniku v središču Črne. Tu se lahko pohodniki sami odločijo, ali bodo pot začeli v smeri proti Žerjavu, cerkvi na Uršlji gori, domu na Slemenu, koči na Smrekovcu, koči na Loki pod Raduho, vrhu Raduhe, Bukovnikovemu sedlu, vrhu Olševe, kmetiji Kumer v Koprivni, vrhu Pece in nazaj k spomeniku ali pa obratno.

Ekipa 50+ startala na Slemenu

Stane Zlatinek, Drago Kure, Irena Kure in Igor Košir so pot začeli in končali pri Andrejevem domu na Slemenu. Ekipa, doma z Mute in iz Ribnice na Pohorju, se je na izziv pripravljala s treningi doma in v tujini. Po dolgem in počez so prečesali Pohorje, večkrat prehodili posamezne etape po koroških gorah, Igor Košir pa je za zaključek šel peš od doma na vrh Triglava. Stane Zlatinek: »Po pogovorih s tistimi, ki so izziv opravili, smo vedeli, da moramo zadevo vzeti resno, saj nismo kakšni maratonci, pa še vsi štirje smo že čez 50.«

Večina ne poskuša sama. Odločijo se za hojo v paru, nekateri tudi za skupino. Večina poskrbi, da jih na kočah čakajo podporne ekipe s svežo obleko in toplo hrano. Drugi pokličejo oskrbnike koč, ki jih ob točno določenem času že na pragu čakajo s hrano. Redki, Marijan Lačen ocenjuje, da manj kot deset odstotkov, so na poti sami brez vsakršne podpore. Tudi za tempo ni pravil. Nekateri prisegajo na konstantnega, brez daljših postankov, spet drugi del poti pretečejo in se na kočah odločajo za daljše pavze. Stane Zlatinek: »Zadnji del poti smo hodili že v temi. Koraki so bili nekoliko težki, zadnji klanec se je vlekel kot še nikoli, a pogled na uro nam je na obraze narisal nasmehe. Na cilj smo prišli v 23 urah in 40 minutah. Največji užitek je bil sezuti čevlje in biti bos. Ponosni smo, da nam je uspelo.«

Rekorder Janez Stočko
Največkrat, tudi pozimi, sam ali kot podpora skupini je koroški hribovski izziv premagal Janez Stočko, Korošec, ki zadnja leta živi v Celovcu. Po zadnjih podatkih je pot opravil že 38-krat, nazadnje celo dvakrat zaporedoma. »Podporna ekipa me je komaj ustavila, da nisem šel še tretji krog,« je Stočko zapisal v evidenčno knjigo kluba K 24.

eXTReMe Tracker